Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Epping Forest na robu Londona, piše se leto 1840. Globoko v starodavnih bukovih gozdovih, za zidovi psihiatričnega sanatorija, se slavna angleška pesnika John Clare in Alfred Tennyson borita vsak s svojimi demoni. Njuni pesniški duši vse bolj zagrinjajo tančice norosti ...
Sanjska cena | 4,99 |
---|---|
Obseg (št. strani) | 198 |
ISBN | 9789612741020 |
Prevod | Andrej E. Skubic |
Urednik | Jerica Šemerl Harmel |
Zbirka | SANJE roman |
Založba | Sanje |
Jezik | slovenski |
Hannah je hodila in si v mislih recitirala navdušujoča dejstva – pesnik, postaven, lep, močan, temen – in iz njenih misli se je kar pojavil pred njo. Kar klecnila je pod zvonom svojega krila, ko ga je zagledala, a je nadaljevala pot, umirjena, pripravljena na nasmeh. Kaj se bo zgodilo? V njenih mislih je bil vrhunec njunega srečanja, nezaslišano, poljub, njegove velike roke okrog nje in divji poljub, ki jo vso vžge, kjer se staknejo ustnice. Nagnil je glavo naprej, da bi prepoznal približujoče se dekle, potem pa privzdignil širokokrajni klobuk.
»Gospodična Allen, kajne? Prepoznam vas po postavi.«
»O, kaj res? Res je. Se pravi, res sem. Dobro jutro.«
Približal se ji je toliko, da jo je lahko razločno videl in spregovoril brez naprezanja glasu. Hannah je pri tem zaznala ostri vonj njegovega telesa.
»Knjigo nosite,« ji je rekel.
»Da, prav zares.«
»In kakšna knjiga je, če smem vprašati?«
»Seveda smete. To je …« jo je dvignila in prebrala s hrbta, kot da je pozabila, »Dryden. Drydnove pesmi.«
»Torej se vam ne zdi suha drajna?« Zasmejal se je lastni šali v želji, da tudi ona stori enako. Potrudila se je in uspelo ji je, morda malce preveč vneto, da nagradi njegov poskus prijateljskega klepeta.
»In če vas lahko vprašam,« je spregovorila v prijateljski premolk, ki je sledil, »kaj pa vi kaj berete te dni?«
»Lahko, lahko. Prav tako poezijo, čeprav z manj veselja, bi rekel. Svojo lastno. Zbirko pripravljam.«
»Oh, to je pa krasno.«
»Res mislite? Ne verjamem, da se bodo kritiki strinjali z vami.
Če jo sploh kdaj objavim, ne pričakujem, da jo bodo obravnavali kaj prijazneje kot moj dosedanji trud.«
»Kritiki, to so …« Ni imela posebno izrazite predstave, kaj so, zato je samo neodobravajoče privzdignila roke. »Kritiki so. Niso pesniki. In vsekakor jo bom z veseljem prebrala. Mogoče bi mi lahko podpisali izvod. Zelo sem vesela, da imamo tu tudi pesnika, se pravi, poleg gospoda Clara.«
»Gospoda Clara?« »Johna Clara. Pacient mojega očeta je.«
»John Clare, pesnik kmetov? Aha. To je pa …« Tennyson se je namrščil. Ob tem se je majhen oblak začel umikati izpred obličja sonca. Barve so se poglabljale. Drobni kamenčki na stezi so se zasvetlikali. Vetrič je privzdignil veje.