Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo

ANJUTA: Pri ustvarjanju vsakič izumljam na novo

Pesniški prvenec Anje Novak - Anjute Rane rane je izjemno lepa in drzna knjiga z rdečo rano na sredini, knjiga, ki se aktivno razrašča v prostor in čas ter v sebi skriva še mnogo več od zapisanega. Imetniki knjige preko QR kod ob pesmih prek spletne strani ranerane.si dostopajo do pesmi v zvočni obliki, malone vsaka pesem pa ponuja vrsto dodatnih video in zvočnih umetniških vsebin, ki peljejo v spletni objem z drugimi umetnicami in umetniki.

Pesniški projekt ranerane.si tako združuje široko paleto različnih umetnikov vseh generacij, smeri in estetik. Ti se vežejo na vsebinska izhodišča pesniške zbirke Rane rane Anje Novak – Anjute, s katero smo se v Sanjah pogovarjali o nastanku knjige, pesmih, odnosu do umetnosti in še o marsičem.

O oblikovanju in videzu knjige Rane rane

Za to ima glavno odgovornost Tajda Pavletič, oblikovalka na založbi Sanje, s katero sva zastavili tudi celoten spletni portal ranerane.si. Tajda me je pri tem delu mimogrede naučila ogromno novih stvari v zvezi s spletnimi stranmi, videom in oblikovanjem. Končna podoba knjige se je izčistila v komunikaciji, v dialogu z njo. V resnici sva si dali zelo prosto pot z asociacijami, postopali sva v smislu »dajva narediti čisto vse, kar nama pade na pamet, kar sva si vedno želeli, dajva si privoščiti ideje, ki bi bile morda na prvi pogled neuresničljive.« Ko sva recimo razpravljali o tem, da bi morala biti zareza čez naslov knjige ter globok tisk, sva najprej mislili, da to ne bo šlo, ampak na koncu sva to uresničili. Ves čas sva si zaupali, si delali vsaka svoje zapiske, jih izmenjevali in vsakič med pogovorom se je podoba nadgrajevala. Moram pa priznati, da je Tajda intuitivno že sama prihajala na plano s predlogi, ki so bili kot nekakšne sinhronicitete z mojimi predstavami o podobi knjige ali pa so bile neverjetno podobne nekaterim detajlom v mojem življenju in ustvarjanju. Zadeve so se potem začele prepletati in na koncu sploh ni več jasno, kaj je od katere.

Tega, da nikoli ni nič zares samo moje, sem vajena iz gledališča, kjer namreč vse kreacije nastajajo v odnosu, v timskem delu. To mi je pomembno in izjemno dragoceno. Hvaležna sem, da je ta knjiga tako na vsebinskem kot na oblikovnem nivoju tudi nastajala skozi odnos, več njih, saj so del knjige tudi vsi sodelujoči prek QR kod. Je pa res, da sem že na začetku rekla Tajdi: »Pri tem projektu si lahko privoščiš vse nore ideje, ki si jih nikoli nisi smela«. To sem rekla zato, ker vem, da kadar je meni dana taka svoboda, da uresničim nekaj, česar zaradi določenih pričakovanj nekje ali pa nekoč nisem smela, takrat mi postane stvar izjemno zanimiva in po navadi ustvarim nekaj popolnoma unikatnega ter vznemirljivega, tako zame kot za druge. Na ta način delo razvijam drugače kot bi ga sicer, če bi se ga lotila  po reglcih/po pravilih/do neke meje/mainstream/tako se to dela. Res ne maram izraza tako se to dela, mislim, da receptov ni, da moraš pri ustvarjanju vsakič na novo izumljati zadevo. Z izkušnjami seveda. Ampak ostati čuječ in odprt. Za nove začimbe in sestavine.

O odnosih

Res je, pesmi govorijo o odnosih, če že ne z drugim, pa do same sebe, do različnih aspektov Anje. Že s tem, ko prevzemam različne vloge v življenju, recimo sem hči, soigralka, partnerka, prijateljica, igram zelo različne vloge, v katerih se tudi različno vedem. In če se z dedkom in babico drugače obnašam kot pa s prijatelji na kakšnem norem žuru je to čisto normalno. Ljudje smo psihološko zelo razplastena bitja, že ko čustvujemo. Če sem žalostna sem popolnoma drug človek, kot če sem vesela. In če človek že samo pri sebi začne vzpostavljati odnos do teh mnogih aspektov sebe, se odpre cel svet. Kaj šele v odnosih z drugimi in z njihovimi aspekti.

O samorazgaljenju v pesmih

Do pojma samorazgaljanje imam manjši zadržek ali pomislek, ker v osnovi moj cilj ali strategija nista samorazgaljanje, ampak je razgaljanje nekaj, kar se na poti ustvarjanja prej ali slej zgodi. Vedno najprej razmišljam o vsebini ali o odnosu do nečesa, ko pišem. Mogoče se pri tej zbirki to, da se dotikam nekih zelo intimnih tem - ki pa jih seveda pod nobenim pogojem ne bi zmogla na ta način artikulirati ali pa jih sploh ne bi vnesla v javnost, če o njih ne bi imela vzpostavljenih že nekih razmislekov oz. če bi mi jih bilo pretežko deliti - bere kot samorazgaljanje. Hkrati drži, da mi je pisanje, morda še bolj kot gledališče ali kakšna druga vrsta umetnosti, zelo terapevtska stvar. Ker je tako zelo osebno, včasih samotno. Čeprav stvari nastajajo iz interakcije oz. iz nekih vplivov, si pač veliko bolj sam s sabo kot kje drugje. Sem pa že poskusila pisati tudi skozi sodelovanje z drugim človekom. In čudovito je opazovati ter spoznavati kako te drugi z vsakim svojim zapisom inspirira, kako pravzaprav oplojujemo drug drugega. Kadar torej ni inspiracije, je treba preprosto stopiti v dialog (smeh).

O bralcih in vpisovanju vanje

Tudi zame ima določeno umetniško delo resničen smisel, če se vpiše vame. Če me na nek način premakne, spremeni. Nič mi ne pomeni, če je nekaj samo etiketirano kot umetniško delo. Včasih je seveda potreben tudi določen angažma, da bi se nekaj sploh vpisalo vame, da bi neko delo razumela ali zares izkusila, ne govorim torej o tem, da mi mora biti vse prinešeno na pladnju in da moram vse takoj skapirat. Včasih se je treba prebiti skozi kaj, včasih imam odpor do nečesa in po navadi takrat ugotovim, da je v tem odporu veliko energije, ki me spreminja. Najhuje je, če me nekaj pusti popolnoma hladno. Zdi se mi pomembno spreminjati ljudi, ker s tem spreminjaš čas, družbo in svet. Seveda se v umetnost vedno vmeša stvar okusa, ampak najlepše je ko neko delo seže onkraj tega.

Sicer pa, ko pišem, še ne mislim toliko na tistega, ki bo to bral. Tudi v gledališču je podobno. Prva faza ustvarjanja poteka tako, da sem popolnoma neobremenjena z mislijo na receptorja, konzumenta, v bistvu preverjam, ali je meni všeč to, s čimer se ukvarjam, ali me vznemirja, ali se razigram v tem, se prepustim impulzom oziroma spontanim odločitvam. Potem pa pride faza, ko začnem stvar oblikovati tako, da bo komunicirala tudi navzven, da bo artikulirana. Začnem opazovati, kako se nekaj sliši, v katerem kontekstu zazveni in v katerem ne. Zame je to zelo vznemirljiva faza. Takrat rada dajem zapise v branje različnim ljudem in se potem veselim ter bojim njihovih odzivov. Na določeni točki rada povabim druge ljudi v proces, da vidim, če stvar z njimi komunicira, če o čem spregovori, če ima smisel. Rada imam zadeve, ki govorijo, tudi s tišino. Tišina včasih pove celo več kot besede.

O izboru pesmi

Izbor pesmi v zbirki je zelo raznolik, v prvi vrsti zato, ker gre za prerez desetih let, v katerih se človek spreminja, razvija ali nazaduje in so pesmi že zato različne. Drugi razlog pa je ta, da so pisane iz zelo različnih vzgibov. Nekatere so bile ustvarjene za oder, za gledališče npr. t.i. songi, takrat je name vplival Brecht, s katerim smo se ukvarjali en semester med študijem na akademiji. Potem ko sem bila v razmerju s Tiborjem Hrsom Pandurjem, sem bila intenzivno v stiku z njegovo poetiko, ki črpa navdih v sanjah, takrat sem odkrila tudi Šalamunovo spontanost pisanja, pa kasneje Alejandro Pizarnik, že pred tem Sylvio Plath, Elfriede Jelinek in uf... še milijon nekih vplivov. V nekem trenutku sem bila recimo v življenjski fazi, ko nisem veliko govorila in so bile tudi pesmi kratke, ker sem hotela vedno najti kratko poanto, ne pa blebetati.

Po nakopičenju tega materiala desetih let pa sem se seveda začela ukvarjala z mislijo, kaj s celoto, kje je rdeča nit, kako knjigo vsebinsko oblikovati. Želela sem, da bi se zbirko dalo brati kot celoto, da že vrstni red tvori neko pripoved in hkrati, da je celota vsaka posamezna pesem. Razdelila sem jih v osem poglavij, ker je osmica moja srečna številka, če pa jo obrneš za 180 stopinj, postane znak za neskončnost. Rdeča sredica – prazni rdeči listi v knjigi – so rdeča rana. Ta ideja močno rdeče črte, zareze v knjigo nama je bila s Tajdo že od samega začetka zelo pomembna tako vsebinsko kot oblikovno. In na teh praznih rdečih listih je prostor za vse tisto, o čemer se ne govori, kar boli, je neprijetno ali pa celo prelepo, da bi o tem govoričili. Tam je tudi prostor za bralca, da te strani dopolni. Čemu je namenjena vsaka posamezna stran bralec izve v kazalu na koncu knjige.

O povezavi med igralskim poklicem in telesnostjo pesmi

Tega, če bi imela drugačen odnos do telesnosti, če ne bi bila igralka, ne vem. Res je, da gledališče zavzema velik del mojega življenja, hkrati pa nisem samo to. Je pa v teatru komunikacija skozi telo bistvena, tudi čustva gredo skozi telo in zagotovo zaradi odra veliko bolj razmišljam skozi ta medij. Mi je pa bilo telo že od nekdaj zanimivo, že od malega. Kot otrok sem živela na vasi, kjer imaš ogromno opravka s telesnimi stvarmi, zemljo, živalmi, klanjem, kidanjem, fizičnim delom, s konkretnostmi, ki so del življenja, pa se jih včasih pomete pod preprogo, ker morda niso prijetne ali pa se zdijo banalne. Zaradi svojega življenja na deželi kot otrok imam rada ta zemeljski del, v njem vidim potencial in mi je zelo lepo spajati ga z nezemeljskim delom, z dušo, s tem, kar ni materialno. Zanimiv mi je tudi odnos teh dveh polov. Kasneje me je namreč telo začelo zanimati kot fenomen, kot odsev vseh podzavestnih duševnih oz. psiholoških stanj. Ljudje skozi jezik telesa, skozi bolezen na primer, izražamo marsikaj, česar se morda sploh ne zavedamo.

O spletni strani ranerane.si, ki bo dostopna vsem, ko bo prodanih 250 izvodov knjige

Želim si, da bi vsak imel v rokah tudi fizično knjigo, da bi bral zgodbo tudi prek njene oblike, podobe, strukture materialov. Zadnje čase je v tej hiperprodukciji umetnost oblikovanja knjige oz. knjige kot artefakta in pripovedovalca malo zanemarjena. Sama sem si od vedno želela brati, držati in delati lepe oz. izvirne knjige. Ne zato, da bi bile same sebe namen, ker so nekaj posebnega, ampak zato, da lahko povejo svojo zgodbo. Tako kot si želim, da z virtualizacijo gledališča v teh covid časih ne izgine pravo gledališče. Stik v živo je nekaj popolnoma drugega. Tako kot virtualni obisk muzeja ni isti kot obisk v živo. Določene slike ne moreš na internetu nikoli enako videti, na isti način doživeti kot v živo. Hkrati pa s to gesto seveda spodbujam tudi obstoj založništva pri nas. Knjige, tako kot vsa umetnost, so hrana kulture, družbe.

O načrtih

O tem včasih nerada govorim na ves glas, pa ne zato, ker bi kaj skrivala, ampak ker imajo včasih začetni načrti malo skupnega s tistim, kar nastane na koncu, kljub temu, da so pomembni in neobhodni. Če pa se že na začetku vse povprek izjavljam o nekih konceptih, potem postanem z njimi malo obremenjena, v smislu: zdaj se moram pa tega držati. V resnici sem rada svobodna v tem, da se vsaka ideja med procesom spreminja in oblikuje, organsko, tako kot si želi ona in jaz. Kar se tiče Ranih ran sem trenutno v fazi razširjanja spletnega portala in njegove mreže, dodajanja materialov. Postprodukcija v živo, torej dogodki, so namreč trenutno omejeni, prepovedani. Ampak Anjutine pesniške ohceti se bodo nadaljevale. In z vsakim dogodkom se odprejo nove ideje, pravzaprav nočem, da postanejo neka zapakirana stvar, ki je vedno enaka, ampak mi je vznemirljivo, da se struktura ves čas spreminja. Mislim, da je čas, da se začnejo pesmi utelešati, in da čim prej pridemo spet na odre, na ulice. Se pa vedno da poiskati ali izumiti še druge strategije pronicanja v ljudi.

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.