Brezplačna dostavaBrezplačna dostava nad 35 €.
Sanjsko pismo

Ježek – naš ljubi, veliki pesnik

Čeprav bodo bralci morda menili, da ni spodobno (in še manj sodobno), da se urednik na tem odličnem mestu spušča v vrednotenje dela*, ki ga ureja, posebno še, ker pisec ni pooblaščen od instanc, skušnjavo sprejemam odprtih rok. Njim pa svetujem, naj si prizanesejo z branjem – pohujšanje sicer sledi.

O nespodobnosti gre beseda. O nespodobnosti, da domači literarni zgodovinarji, teoretiki in kritiki že desetletja molčijo o dveh velikih mojstrih peresa naše materinščine: očetu Franu in sinu Franetu Milčinskem.
Tako je, mimogrede, vseskozi pa po prastari logiki zdrave pameti, najpoprej tistih poklicanih, potem pa še glasne čredice ostalih, naneslo, da sta končala nekje v pritličnem, kletnem, vsekakor pa pritlehnem oddelku ‘Komedijantje’.
Saj niti ne, da to ‘zdravo’ dejstvo ne drži. Hudič se pač, kot zmerom, skriva v podrobnostih. V konkretnem primeru zakrije vsaj dve drobni, vendar odločujoči resnici:

Prvič, čeprav drži (pa ne povsem), da sta omenjena umetnika ‘komedijanta’, to nikakor ne sme dati kril pomenu, ki se v primeru komedijantstva ponuja z lahkotno samoumevnostjo: da je namreč ta vrsta manj vredna od drugih umetnosti.
In drugič, nič manj pomembno ni, da je Frane Milčinski - Ježek – omejimo se poslej le nanj – pesnik. Da je pesnik najžlahtnejšega formata, ni treba, da tu vas prepričujem jaz: vsak verz njegovih pesmi temu je dokaz!

Toda tako, kot gre Molière te dni sladkó v uho profesorja ali študenta literarne smeri na slovenski univerzi, mu Ježek hitro (če sploh noter pride) gre na drugi strani ven. Zakaj vendar ceniti preprostost, ko pa je je svet že tako prepoln? Da, narobe svet. In kot že tolikokrat, zdrava pamet spet nosi prapor zgodovine. In (literarna) znanost in, vsaj po srcu njena sestra, literarna krit’ka ji – po prastari, četudi nesramežljivo zakriti navadi – prav radi posodita ročico.

V času Shakespearja je komedijanta smel v ječo zapreti vsak, ki so klicali ga gospod. Še sploh, če gospodu, na primer, ni bila všeč komedijantova frizura.
Danes jih izganjajo drugam: v tišino, v pozabo. Ne sodijo v svet vse bolj brezhibnih, fascinantnih, tehničnih prividov, ki jim kraljujeta preprosto branjevstvo in pohlep – iz sveta, ki ga prede samozagledanost kulture, ki zase ima, se zdi, vse manj vprašanj. Komedijanta pač vsak z zamahom roke kadarkoli pošlje v kot.

Kako drugače razumeti, da ostaja tolikim očem skrito ravno tisto, kar je najbolj vidno; pri Ježku že tako, da zaboli? Kako da brez cene ostaja to, kar nam vendar tako toplo poživlja srce in duhá? A bodimo, kot Ježek, optimisti: Tako bilo je doslej – bo drugače poslej!
Kakor je pravica ljudi, da vsak svoje ima ime, tako naj še naš Ježek bo s polnim imenom imenovan – naš ljubi, veliki pesnik!

Fotografija: Tone Stojko

 

Ježek je našo govorico obogatil, kot le malokdo pred njim: v besedah, ki jim ne morem reči drugače kot ‘osupljivo preproste in polnočutne’, ga je osvetlil in otoplil z opojno domišljijo, presvetlil ga je z ljubeznijo, brezumno za današnji čas, in z nezaslišano iskrenostjo in zaupljivostjo v človeka; naredil nam ga je domačega, ljubšega, našega še bolj kot prej ... kdajkoli prej.

Toda tako je in bo: ko gre zares, se mora človek zanesti nase in na svojo pamet in srce – in ne na pamet drugih. Naj se drugi še tako strinjajo z nasprotnim.
In tudi v tem nam je Ježek lahko visok vzor: saj njegov opus skoz in skoz prežema etika izjemne (samo)odgovornosti!

Ježek je pesnik z veliko, z največjo začetnico.
Je pesnik nad svojim časom, in prepričan sem, da bo naš čas presegel in dosegel tudi generacije za nami. Vse »dokler človek vsakdo sam ne sme odrezati svoj krajec kruha …«

Pred seboj imam podobo pesnika iz Bergmanovega filma Sedmi pečat: pesnika komedijanta, vagabunda, vizionarja človeškega rodu, pretresljivo zavezanega svojemu videnju.

S pričujočo izdajo smo želeli kar najbolj zmanjšati časovni zamik, ki ga potrebuje naša pamet, da dojame, kar drži.

Danes, ko nas skoz in skoz prežema trepet boja za obstanek, ko je čas, tako se zdi, vse bolj podoben tistemu iz Ježkove mladosti, so njegove besede obliž na odprte rane, njegove pesmi pa toplo pribežališče, obdano z ljubeznijo in razumevanjem.

V začetku je bila beseda. Če je bila topla, je imel gotovo Ježek prste vmes.

Rok Zavrtanik, december 1997

 

* besedilo je izšlo kot spremni zapis k prvemu natisu Ježkovih "zbranih pesmi" (knjiga Preprosta ljubezen, 1997). Zbrane pesmi so se iz leta v leto širile, in se nazadnje zaokrožile v knjigi Sončna ura, ki obsega kar 672 strani (Sanje, 2011).

 

 

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.