Brezplačna dostavaBrezplačna dostava nad 35 €.
Sanjsko pismo

Julian Assange: Neavtorizirana avtobiografija

Ob novici, da je švedsko tožilstvo vdrugič odstopilo od bizarne tožbe zoper Assanga zaradi posilstva, nas je zanimalo, kako je "posilstvo" dejansko potekalo in kako ga je doživel in opisal obtoženec sam. Glede na to, da se nam Assange – za razliko od medijev in politikov in tožilstev, ki povzemajo izjave drug od drugega, in da v teh izjavah kar mrgoli od polresnic in predrznih laži – še nikoli ni zlagal, nimamo razloga, da mu ne bi zaupali.

Predstavljamo odlomke iz (neavtorizirane) avtobiografije Juliana Assanga, ki v kratkem izide v slovenskem prevodu (zbirka Dokumenta, Sanje).


 

JULIAN ASSANGE: NALOG ZA ARETACIJO ZARADI DVOJNEGA POSILSTVA

Assanga so njegovi viri iz obveščevalnih agencij pravilno opozorili, da je bil del načrta zaplesti ga "v obtožbe o nemoralnem početju". Kot je kasneje pokazalo WikiLeaksovo razkritje več kot 5 milijonov e-pošte zasebne obveščevalne agencije Stratfor, se je njegovo diskreditacijo in uničenje tajno pripravljalo več let, predvidena pa je bila uporaba vse mogočih protipravnih sredstev. Po objavi videa Kolateralni umor, ki je odjeknil po vsem svetu, je ameriška vlada krenila v napad in formirala skupino več kot sto oseb, ki se je posvetila izključno vohunjenju, pregonu in "nevtralizaciji" Juliana Assanga in WikiLeaksa.


"Preganjajte ga iz države v državo, naprtite mu vrsto tožb. Zaplenite vse kar ima on ali njegova družina in ne pozabite vključiti vseh tistih, ki so povezani z Wikijem." Fred Burton, podpredsednik obveščevalne agencije Statfor (Vir: WikiLeaks, Global intelligence Files)


Načrt se je pričel uresničevati leta 2010 ob njegovem obisku na Švedskem. Mediji so razširili, češ, da je zagrešil posilstvo zoper dve ženski. Po tem, ko se je Julian odzval in prostovoljno pričal pred švedsko policijo, je bila obtožnica opuščena, a le za krajši čas. Ko je odpotoval v London, je bila obtožnica ponovno dvignjena, obenem pa razpisana mednarodna tiralica. Britanska policija ga je aretirala in ga, ob plačilu nesorazmerno visoke varščine v višini 340.000 funtov, pogojno "izpustila" v hišni pripor. Po letu in pol se je zatekel v Ekvadorsko ambasado v Londonu, kjer so mu priznali politični azil, kasneje pa tudi državljanstvo in celo diplomatski status. V ambasadi je preživel sedem let. Aprila letos je v ambasado vdrla britanska policija in Assanga odvedla v zloglasni zapor Belmarsh, kjer je zaprt še danes. Vrsta pravnih izvedencev opozarja, da so Assangu v zaporu kršene temeljne človekove pravice, omejuje se mu dostop do gibanja, zdravstvene oskrbe ter celo stik z odvetniki in sorodniki. Assangovi odvetniki, kakor tudi odposlanec Združenih narodov izjavljajo, da so v postopkih zoper Assanga kršene osnove mednarodnega prava, ravnanje z njim pa smatrajo za mučenje in namerno "počasno ubijanje".

Assange v knjigi podrobno opisuje dogajanje, ki je postal prvi uraden povod za sodno in medijsko gonjo proti njemu in WikiLeaksu. Objavljamo odlomek.

Julian Assange: Neavtorizirana avtobiografija - odlomek (prevod Erik Majaron)


XIII. KRI

(odlomek)

Nekega dne sem šel na večerjo z nekaj prijatelji in njihovo družbo. Tam so bili Donald Böstrom, moj prijatelj in zelo izkušen novinar, star okoli petdeset let, še en švedski novinar in ameriški raziskovalni novinar z dekletom. Američan je morda imel kake mračne povezave, njegovo dekle pa je bilo prijetno in kramljal sem z njo, medtem ko me je Donald mrko pogledoval čez mizo. Po večerji mi je prišepnil, da moram biti bolj pazljiv, saj je v tistem obdobju obstajala realna nevarnost, da mi bodo nastavili past v podobi ženske. Spominjam se, da mi je podrobno razlagal, kako je Mosad ujel Vanunuja. Očitno sem bil željan čustvene naklonjenosti, če se blago izrazim, saj nisem prav resno vzel Donaldovih besed. Živel sem naprej, kot da vem, kako poskrbeti zase. Menil sem, da tako zelo skrbim za varnost, da se kaj takega, o čemer je govoril Donald, lahko pripeti le manj izkušenim naivnežem. Ni bilo treba dolgo čakati. Precenjevanje samega sebe me je kmalu močno udarilo po glavi.

Parlamentarna obveznost, ki mi je zagotavljala varen prihod v Stockholm, je za seboj potegnila, da bo zame skrbela skupina socialnih demokratov, od katerih imajo mnogi funkcije tudi v drugih političnih grupacijah. Rekli so mi, da bom lahko bival v stanovanju političarke z imenom A-, ki je takrat ne bo doma. Sprva je vse potekalo, kot je bilo dogovorjeno, potem pa se je A- predčasno vrnila domov. Gospodična A- je bila tiskovna predstavnica stranke in je sodelovala pri organizaciji mojega obiska. Nisem imel razloga, da ji ne bi zaupal. In ko je rekla, da ima samo eno posteljo, ter me vprašala, ali bi mi bilo sprejemljivo spati skupaj z njo, sem upravičeno menil, da je to sicer nagajiv, a prijazen predlog. Navsezadnje sem pristal in tistega večera sva šla skupaj spat.

Politične obveznosti povzročajo stres, zato sem bil vesel pozornosti in naklonjenosti tistih nasmejanih žensk. Nerodno mi je govoriti o tem, kajti celo pri samskem moškem – kar sem takrat bil – velja kot negalanten že namig, kaj sta počela z žensko v zasebnosti njenega doma. Ali z ženskami, če jih je bilo več. A situacije sploh nisem doživljal kot nenavadno; občutil sem jo kot nekaj prijetnega v sicer temnih časih. Pentagon je odprl lov name in mnogi moji prijatelji, morda tudi informatorji, kolikor vem, so bili prestrašeni – tudi zato, ker so vohunili za njimi. Obupno sem jih želel zaščititi in upal sem, da se bo Stockholm pokazal kot zatočišče za naše delo, kakršno sem si dolgo želel. Po pravici povedano se mi je A- zdela malce nevrotična. Noč, ki sva jo preživela skupaj, ni bila nič posebnega. Večkrat sva občevala in naslednji dan ni bilo videti, da bi bilo med nama karkoli narobe.

/../

Za prihajajočo noč sem najel sobo v hotelu in začel pisati svojo prvo švedsko časopisno kolumno. Ravno sem zapisal stavek, da je resnica prva žrtev vojne, ko sem okoli pol sedmih zvečer pogledal na Twitter in videl, da je zame izdan nalog za aretacijo zaradi dvojnega posilstva. Najprej sem pomislil, da je to gotovo kakšno sranje rumenega tiska. Popolna izmišljotina. Spraševal sem se, kako nizko se lahko spustijo te revije. Kako daleč so pripravljene iti v blatenju nekoga? Potem sem na spletni strani resnejšega časopisa videl, da govorice o aretaciji držijo. Moj celotni sistem prepričanj se je za nekaj časa sesul.

/../

Nisem obtožen nobenega zločina; a če se spomnite spletnih zadetkov ob manipulaciji s »krvavimi rokami« in v brskalnik vtipkate 'Julian Assange rape', vam bo vrnil skoraj štiri milijone zadetkov. Obtožnica za posilstvo je bila vložena, umaknjena in znova vložena, medtem pa je bilo že kriminalizirano moje strahotno početje: avgusta 2010 sem v Stockholmu imel sporazumni spolni odnos z dvema ženskama.

/../

Po prvih obtožbah sem ostal na Švedskem še več kot mesec dni, toda nič se ni dogajalo in švedska tožilka očitno ni čutila potrebe po pogovoru z menoj, zato sem skočil na letalo za Anglijo in se znova lotil dela. Zelo kmalu je bil izdan evropski nalog za aretacijo, a še pred tem sem imel čas skupaj z živčnimi medijskimi partnerji pripraviti Cablegate, največje razkritje tajnih dokumentov v zgodovini.


 

XIV. CABLEGATE

Razkrivanje tajnih dokumentov zame ni le osamljeno dejanje, temveč način življenja; osmišlja ga in povečuje mojo senzibilnost. Si to, kar veš – in nobena država te nima pravice degradirati v manj, kot si. Mnoge današnje države pozabljajo, da so bile osnovane na temeljih razsvetljenstva, da je znanje jamstvo svobode ter da nobena država nima pravice deliti pravice, kot da bi bila ta zgolj milost mogočnežev. V resnici pravica z ustrezno podporo nadzoruje in brzda moč. In za ljudi lahko skrbimo le tako, da poskrbimo, da politika nikoli ne dobi popolnega nadzora nad informacijami.

To je stvar zdravega razuma in prvo načelo novinarstva v vsaki državi s svobodo tiska. V dobi svetovnega spleta je laže cenzurirati napisano, z enim klikom izbrisati resnico (Stalinu bi bilo to močno všeč) in vohuniti za zasebnimi podatki na načine, ki bi razveselili demonične prelagalce papirjev v tretjem rajhu. Tajnost je vse prepogosto edini rezervat mogočnih; in kdor danes to pove na glas, ga čudno gledajo, češ da poudarja pomen starih liberalnih meril in predstavlja demokracijo kot lažno zgodbo; še več, gledajo ga kot eksotičnega anarhista, nagnjenega k »ogrožanju nacionalne varnosti«. Načela, določena v ameriški ustavi, bi bila ob podrobnejšem branju videti radikalna v očeh velikanskega števila današnjih Američanov. Jefferson bi bil videti kot državni sovražnik in Madison kot komunajzarski gverilec. In današnjim Kitajcem bi se učenjaška ekonomista Marx in Engels zdela kakor blazneža, ki bi le stežka dojela globok pomen Guccijeve torbice in novega iPada za človeštvo.

Informacije nas osvobodijo, in sicer s tem, da nam omogočijo postavljati vprašanja o dejanjih tistih, ki bi radi videli, da ljudje ne bi imeli možnosti postavljanja vprašanj in tudi ne pravice do odgovorov. WikiLeaks, z vso svojo modernostjo in programsko opremo, je podporna sila svoboščin, ki bi bila v očeh nekoga iz osemnajstega stoletja, kot je bil John Wilkes, videti dokaj tradicionalna in povsem smiselna. Pogosto se znajdemo sredi obstreljevanja, ker podpiramo načela, ki bi jih morale podpirati tudi vlade, saj so bile za to izvoljene – vendar raje kritizirajo nas. Smo ljudska pisarna sistema zavor in ravnovesij. Delujemo mednarodno, z zavedanjem, da je vse, kar vlade in diplomati počno za zaprtimi vrati, v celoti naša stvar. Ljudje jih izvolimo in plačujemo; smo njihovi šefi in jim zaupamo. In vlade, ki si dovolijo to pozabiti, bodo slišale glas ljudstva v vsaki klepetalnici, na vsakem blogu, v vsaki objavi na tviterju in nazadnje na vsakem trgu. Ta glas se bo v vseh jezikih sveta dvigal z vseh trgov – od trga Tiananmen do trga Tahrir, od trga Trafalgar do trga Times. Vladam, ki nasprotujejo tej resnici, je odzvonilo.

 

 


WikiLeaks je objavil največja razkritja v zgodovini novinarstva. To je izzvalo nasilno maščevanje s strani centrov moči na zahodni polobli. Od 7. decembra 2010 ima WikiLeaks blokirano poslovanje s strani finančnih gigantov (Bank of America, Visa, Mastercard, Paypal, Western Union ..), kar je WikiLeaksu onemogočilo kar 95% vseh prihodkov. Blokada se je pričela izvajati v nekaj dneh po objavi dokumentov Cablegate.

Več o knjigi. 

 

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.