Brezplačna dostavaBrezplačna dostava nad 35 €.
Sanjsko pismo

Kako prevajati Kurta Vonneguta

Vonnegut mi je star znanec. Prevedel sem štiri njegove romane – Sirene s Titana, Klavnico pet, Jetniškega tiča in Mater noč – tako da imam mojstra za »svojega«, kot ga ima tudi založnik g. Zavrtanik, ki je izdal tudi že štiri Vonnegutove romane, čeravno le dva v mojem prevodu (Sirene in Noč).

Vonnegut je slovel kot romanopisec in družbeni komentator, malokdo pa ve, da se je sprva preživljal kot pisec zgodb. Napisal jih je bil skoraj 100, objavljal pa predvsem v 1950. letih, ko je tovrstna literatura kot spremljava in poživitev vsakokratne glavne (in poljudne) teme redno izhajala na pološčenem papirju takrat popularnih ženskih in družinskih lakastih tednikov ali mesečnikov. Ko pa se je denar skupaj z reklamami preselil na televizijo, je ta oblika služenja pisateljskega kruha skoraj zamrla – tudi kar se tiče Vonneguta. Na srečo je konec 1960. let že zaslovel s svojim romanom Klavnica pet.

Zdaj sta njegova vseživljenjska prijatelja Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield zbrala in uredila gigantsko posthumno zbirko, ki so jo Sanje, meneč, da knjigi zadošča njena tehtnost in ne teža, izdale po polovicah. Prva polovica je izšla lani in obsega 600 strani. Drugi del sledi letos.

Vonnegut ni bil le kontrakulturist, temveč tudi kontrastilist: že na začetku kariere, kot zgodbopisec, je obudil izročilo Marka Twaina in vrnil literaturo jeziku, kakršen se dejansko govori. Prevajalec v slovenščino se ob tem znajde v težavah, kajti mi žal nimamo izročila velikega Marka Twaina, kvečjemu Krpana in Krjavlja.

Predvsem se živost jezika nanaša na dialoge oziroma na besedila, katerih fiktivni narator je človek iz ljudstva: recimo gimnazijski kapelnik, ali inveasticijski svetovalec, ali pa – in zgodbe slednjega o medspolnih zadregah Američanov tik pred začetkom seksualne revolucije so za moj okus najboljše – prodajalec viharnih oken in zaslonov. Tu je jezik brez običajnega pisateljskega arzenala izvirnih metafor, besednih iger ali pesniško nizanih pridevnikov. Kar ostaja, je ljudski jezik s svojimi trenutnimi frazemi in modnimi besedami.

Za prevajalca je prevajanje ljudskega ali že kar preprostega jezika precej težja naloga kot za bralstvo tovrstno branje, kajti spoštovati mora izvirnik, ne da bi se izpostavil kritikom, ki ga utegnejo obtožiti zanikrščine. V dialogih je potreben poseben posluh za dejanski ritem in besedni vrstni red, v katerem je zlato slovensko narativno pravilo, da morajo biti povedi kot hoja skozi nove in nove prostore stavkov, pri čemer naj se vstop prične z že od prej znanim, izstop pa z novim in poprej neznanim. (Pomislite na pomensko razliko, ki jo uveljavlja sprememba povedi »Jože si je na skrivaj postregel s klobaso« v »S klobaso si je na skrivaj postregel Jože!«. Rematika pogovorščine –  rema je tisti tematski element, ki ga je treba servirati, tako da bralec ni obveščen prezgodaj ali prepozno – je težavna, ker govorec ni pisec, ki bi lahko prežulil, kaj želi povedati, in nam serviral temo po kanonu rematike, ampak govori sproti, kakor mu prihaja misel na jezik, pri čemer pogosto kar malo blodi. Angleščina ne pozna tega sredstva, v njej je besedni red gramatikalen in ne smiseln, vendar pa Vonnegut uporablja druga konverzacijska sredstva, da nam pričara »žuborečo opotekavost« neposredne besede. No, najtežje pri prevajanju Vonneguta mi je bilo to predelovanje besednega reda, kajti medtem ko bi ga v besedilu visokega sloga premetal po načelih rematike, sem se moral tu tej metodi vsaj do neke mere ogibati. A ne do te mere, da bi se zdelo, kakor da pač ne znam jezika!

Drug problem pa je patinizacija. Zgodbe so pisane v angleščini iz srede prejšnjega stoletja – to pomeni, da je idiomatika povsem spremenjena, kar se tiče slengizmov, žargona, lokalizmov ipd.

Zdaj pa, problem pri prevajanju izrazno zastarerlih besedil je v tem, da v slovenistiki menda prevladuje nazor, da je »slovenščina, ki se edina spodobi«, le tista plast jezika, ki je trenutno v modi in rabi. Tako na vsakih nekaj deset let prenovimo trenutno objavljano slovenščino v Zbranih delih slovenskih pripovednikov, da bi ja bila v skladu z najnovejšim jezikovnim čutom in pravopisom. Vsakih dvajset let dobimo prenovljen prevod Shakespearja v sodobni slovenščini – medtem ko so Angleži še vedno zadovoljni s tistim, ki ga je pisal avtor pred 400 leti. Sam imam spet in spet težave, ko vpeljem kam kak »neologizem«, ki v resnici ni nič drugega kot iz pozabe izkopan izraz iz Pleteršnika.

Kako in do katere mere spoštovati izvirnik in ga niti ne arhaizirati, ampak vsaj frazemsko patinizirati, da bo v tem segmentu enako zgodovinsko verodostojen, kot so te zgodbe, predvsem romantične, zgodovinsko verodostojne v svojem nazorskem in kulturnem smislu (kajti ta svet je še svet samoumevne moške dominacije, v katerem se ženski upor izkazuje predvsem kot odlaganje pripustitve)? To je zahtevno delo, kako sem ga opravil, naj sodijo drugi.

Drži, bralke lakiranih revij so Vonnegutov jezik dojemale kot sočasen, celo sproten. A takoj ko začnemo iz tega sklepati, da bi se dal prevajati v sedanjščino, se znajdemo v paradoksu, češ da je treba v sedajščino prevesti tudi Don Kihota in Iliado, saj so ju bralci in poslušalci v njunem času prav tako dojemali kot sočasna. Neka poč torej mora biti, poč, v katero vstavljamo zagozdo preteklosti.

Da prevajanje ni vselej mala malica, in sicer prav zato ne, ker je knjiga iz 1950. let »čudna tuja dežela, kjer vladajo čudni tuji običaji«, pa naj pričuje naslednja prevajalska anekdota. Urednika izvirne zbirke sta opravila zelo skrbno delo, a pri prepisovanju se jima je (ali pa že prvotnemu uredniku v reviji, če ne samemu Vonnegutu) prikradla tudi konkretna napakica. In sicer, v zgodbi Z roko na pedalu se pojavi predmet, ki je označen s H-36 in dodatno enkrat kot »avion«, drugič pa kot »ladja«. Ta reč tudi spusti namišljeno atomsko bombo na maketo železnice. A oznaka H-36 lahko velja zgolj za nekega britanskega rušilca, torej za ladjo. Preživel sem tri ure, kot bi najbrž rekel Auden, ponovitve »dobe Tesnobe«, preden se mi je posvetilo, da sta na tipkovnici črki B in H skupaj in da gre v resnici za vojaško letalo B-36 – takšna je namreč oznaka orjaškega Convairovega bombnika, ki je bil v letih 1949–1958 predhodnik bolj razvpitega strateškega bombnika B-52 in je bil res oborožen z atomskimi bombami.  Navedeni primer, upam, priča o prevajalčevi skrbi ali celo obsedenosti.

Branko Gradišnik

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.