Brezplačna dostava nad 35 €. Možno plačilo po povzetju.
Sanjsko pismo

Kapitalu smo odveč

Vsakdanje navade uspešnih ljudi:
intervju z Rokom Zavrtanikom, direktorjem založbe Sanje

(Objavljeno 3. avgusta 2018 v prilogi Dela Svet kapitala. V nadaljevanju je razširjena, neskrajšana različica pogovora)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Založnik, knjigar, filozof, aktivist, a tudi podjetnik. Brez podjetniške žilice mu namreč ne bi uspelo obdržati odprte založbe in knjigarne, ki se posveča leposlovju in glasbi že več kot 20 let, od leta 1997. Pet let kasneje je odprl še vsakoletni Festival Sanje, ki ima za seboj več tisoč dogodkov s področja literature, glasbe, gledališča in filma. Za založništvo se je odločil prav zaradi svoje aktivistične drže; ko je ugotovil, da dela Franeta Milčinskega Ježka, enega največjih umetnikov slovenske kulture, niso deležna resne obravnave, se je dela lotil sam. Od takrat predstavlja kulturni navdih za vso Slovenijo.

Kako začnete dan?
Vsako jutro se skušam ozreti v naravo, v svojo lastno in tisto zunaj, in si dovolim igro z iskrami navdiha, preseganja samega sebe. Pa ne zato, ker bi bilo to zabavno, ampak ker sebi in otrokom privoščim življenje v družbi, v kateri ne bo prevladovala "kreativna industrija" izumljanja orodij za ubijanje drugih bitij, temveč bo dobiček pojmovan kot dobrobit le, če bo v podporo življenju na planetu Zemlja.
Menim, da smo kot civilizacija tako daleč zabredli, da moramo razviti svoje najboljše, najbolj skrite moči ... in ustrezno ukrepati. Ne zato, da bi zmagali na borzah ali zasnovali najboljše startup podjetje, temveč zato, da osmislimo živjenje, rešimo prihodnost. Sledimo napisu v Delfih: Spoznaj samega sebe … kar je dosti zahtevnejša naloga, kakor se zdi. Preseči moramo vrsto stereotipov in predsodkov, ki so nam (oz. našim prednikom) morda v preteklosti pomagali preživeti, a so danes preživeti.  Ni več srednje poti: če hočemo preživeti, moramo seči globlje kot kdajkoli, shekati, razumeti in aktivirati lastno genetiko – čustveno, biološko, mentalno.

Kaj počnete pred spanjem?
Če mogoče, se izobražujem. Paradoks je, da živimo v dobi hiper informacij, internet omogoča dostop do oceana znanja, po drugi strani pa se zdi  resnično znanje vse težje dostopno, močno se moramo angažirati, da pridemo do njega, in okolica nam pri tem praviloma ni v oporo.  Če želimo danes vedeti, kaj se zares dogaja v svetu, si moramo sami izbrati vire, ki jim gre zaupati.

Kako skrbite za mentalno zdravje?
Že vrsto let, denimo, ne gledam TV-ja in ne sledim mainstream medijem, sam si izbiram vire informacij. Nadalje tako, da si upam imenovati dogme in stereotipe trenutne civilizacije – z zavedanjem, da skoraj nič od tega, kar je imenovano, ni tisto, za kar se prezentira. Skušam razumeti svojost.
Najpomembneje pa je gibanje v naravi: zame je to že od najstniške dobe plezanje, zadnja leta ponovno tudi srfanje. Pri obeh dejavnostih si neposredno soočen s kompleksnimi zakonitostmi narave in si torej izpostavljen "terapiji", učnemu procesu in obenem igri, ki je temeljno gibalo življenja.
Depresija je obča bolezen kapitalizma, živimo v rastočem neskladju z naravo - zunanjo in našo notranjo; Slovenci smo v vrhu po porabi antidepresivov, iz različnih delov "razvitega" sveta pa v zadnjih letih pričajo o rastočem številu samomorov.

Petek zvečer – doma na kavču ali v mestu na zabavi?
Če le mogoče na poti stran od obojega.

Tri knjige po vašem izboru?
Vrsta knjig je, na katere bi bralce želel opozoriti. Izmed večno aktualnih bi omenil Zvezdico Zaspanko, ki že več kot pol stoletja neverjetno čudovito navdihuje vse generacije, saj nas opominja na naše temeljno poslanstvo na Zemlji. Izmed aktualnih želim izpostaviti izjemno odmevno knjižico (15.000 prodanih izvodov je za Slovenijo neverjeten fenomen), ki smo jo ob 500-letnici reformacije pripravili s patrom Karlom Gržanom: 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. Knjiga zbranih pesmmi za otroke Neže Maurer Nekaj zelo zelo lepega, ki je nedavno ugledala luč sveta, je ena najlepših knjig pod soncem; v Hiši sanjajočih knjig, naši knjigarni, jo pogosto kupujejo celo tujci, čeprav ne razumejo niti verza. Iz čisto drugega sveta je  sijajna miselna akrobacija briljantnega filozofa Petra Wilberga Science delusion: Why God Is Real And ´Science´ Is Religious Myth. Pravkar pa na trg prihaja tudi veleuspešnica Timothyja Ferrisa Telo v 4 urah, nenavadni vodnik za doseganje nadčloveških sposobnosti. Timu je s sistematičnim večletnim preizkušanjem uspelo shekati človeško telo in nastal je eden najbolj nenavadnih priročnikov, ki med drugim obeta možnost razvitja genskega potenciala v zgolj 6 mesecih. Iz sveta ekonomije bi na prvem mestu omenil prvi zvezek Kapitala Karla Marxa – bržkone najpomembnejša knjiga za ta zgodovinski trenutek, knjiga, ki je nihče ni prebral, a o njej vsi vse vedo ... Kapitalizem trepeče pred njo. Upravičeno, saj dokumentirano razkrije njegovo prevarantsko in tudi zločinsko naravo. Preberite zaključno poglavje: Marx je natančno predvidel dogajanje v zadnji fazi destruktivnosti kapitalizma.

Kako je videti vaš vsakdan v službi?
Vsakokrat drugače, ni pravila.

Kako ste začeli karierno pot?
Lahko bi rekel, da se je pričela v sanjah. Toda zame je bila moja izbira nujnost, stvar dostojanstva in časti, samospoštovanja. Človek je dolžan služiti najlepšemu, kar je v njem. Nihče nima pravice ubogati. Ko se enkrat odreče temu, postane robotizirano bitje, Mefistovo orodje.

Iz katere svoje napake ste se največ naučili?
Iz podcenjevanja človeške neumnosti. Predvsem lastne.

Koliko časa na dan delate?
Ves čas. Imam privilegij, da sem poklicni sanjalec. Sicer pa je, v nasprotju s prevladujočim mišljenjem, tudi igra delo. Celo njegov izjemno pomemben del. Danes se vse, kar ne prinaša ekonomskih učinkov, smatra za prostočasovno dejavnost. Kratkovidno in prismojeno.

Kako se izboljšujete kot oseba in na poslovnem področju?
Ljudje smo učeča bitja, zajemamo iz ravni, ki jih ne poznamo ... Ustvarjalnost je, rečeno z Aristotelovimi besedami, prevajanje nebiti v bit, torej neke vrste čarovništvo. Osupljiva bitja smo, to kakor nas poskuša določiti današnje okolje, vključno z znanostjo, je le vrh zakrite gore, zakritega kontinenta. Če kdaj, potem danes potrebujemo vso svojo modrost, pamet, realizacijo vseh potencialov.

Kaj se dogaja s knjigo (tehnološke spremembe, politika)?
Razvoj tehnologije že zdavnaj omogoča blagostanje za vse ... A tisti, ki si domišljajo da so poklicani za usmerjanje zgodovine in ljudi, se tega strašno bojijo. Davno so izgubili zaupanje v človestvo in delujejo proti njegovi lastni, temeljni naravi. Načrtno se omejuje dostop do znanja, svobode, izobrazbe ... Tako se danes zdi, da je tehnologija daleč naprej, človek pa caplja za njo, čeprav sodobna znanost in tehnologija najbrž ne sežeta do pasu čudežu življenja.
Če hočete Slovenijo spremeniti v Silicijevo dolino, ne potrebujete nobenih milijard, naredite samo to, da bo država dosledno vzela javni interes, omogočila vsem svojim državljanom neomejen in brezpogojen dostop do vsega znanja in kulture, sama prevzela obveznosti do znanstvenikov in ustvarjalcev teh dobrin – in imeli boste izboljšano verzijo Silicijeve doline v vsega nekaj letih. Toda ti državljani bi kmalu postali dovolj suvereni, da bi državo vzeli v svoje roke ... kar pa nekomu še zdaleč ni v interesu. Tako se danes promovira odvisnosti vseh vrst, predvsem tiste od denarja, ki je postal izključno sredstvo preživetja, četudi v resnici postaja brez vsake vrednosti, kakor neke vrste mračna religija. Namesto omike in znanja vlada prostaštvo, ljudem se slednjo skuša vsiliti celo kot neke vrste vrlino.

Kako komentirate držo države do knjige? Ali bi lahko kdo od podjetnikom rešil problematiko na tem področju?

Države je vse manj, žal je lutka v krempljih kapitala, to je danes očitno. In s kapitalom ne mislim pošteno prisluženega denarja, temveč trilijone, ki gnezdijo v davčnih oazah in odtod skušajo usmerjati tok zgodovine in človeštva. Kako je mogoče, denimo, da ob vseh vojaških intervencijah in gospodarskih sankcijah ni bilo nikoli niti ene same proti davčnim oazam, ki poslujejo onkraj vsake omike?
Takoimenovane države plešejo po taktu številk, ki jih zapoveduje megakapital. Toda internet imamo tudi zato, da se ta smrtonosna mreža dokončno razkrije in razbije. Varuhi kapitalizma se te, prepričan sem, zgodovinske neogibnosti, bojijo kot hudič križa. Toda če naj človeštvo preživi, je to razkritje nujno. In zgoditi se mora, preden bo delovno – in vojaško – silo v celoti prevzela umetna inteligenca pod taktirko velekapitala, kajti takrat bodo ljudje "varuhom mračnjaštva" nepreklicno odveč.
Vzemimo konkreten primer: od osamosvojitve dalje je poezija Franceta Prešerna obdavčena enako kakor pornografija. Posledice? Po 27 letih imamo pornografijo na vsakem vogalu, poezijo pa boste našli v treh knjigarnah v vsej državi. Vse vrste ustvarjalnega dela sistematično obdavčujejo, tisti ki imajo najmanj, so danes obdavčeni kar 50-odstotno. To ni država, to je posmeh slovenskemu večstoletnem kulturnemu boju, ki je potekal prav s knjigo.
Pred 28 leti smo se Slovenci na plebiscitu odločali za samostojno, socialno državo, ne pa tudi za spremembo družbenega reda – slednji nam je bil vsiljen.

In še povsem drugačen primer, tokrat na globalni ravni: če je Unesco upanje za zaščito svetovnih kultur – ki danes množično izginjajo –, pa vsako dejanje konkretne, denimo davčne zaščite, vetoizirajo taiste sile, ki ga ekonomsko blokirajo že vrsto let (ZDA, VB). Ko je nekdanja ministrica za kulturo (Majda Širca) svetu ministrov EU predlagala davčno izjemo za knjige maloštevilnih ljudstev v Evropi, torej ničelno stopnjo, je bil prvi, ki je odločno odkimal, prav minister Velike Britanije, ki ima ničelno stopnjo že 200 let.
A v razmerah visoke nestabilnosti je vloga posameznika lahko izjemna, sleherno dejanje šteje in ima lahko neslutene posledice. V tem smislu tudi dejanja podjetnikov lahko štejejo. Sam menim, da so podjetniki kot priviligirani člani družbe med prvopoklicanimi, da ukrepajo.

Zakaj bi morali poslovneži brati več leposlovja?
Glede na to, da, če parafraziram Karla Gržana, ne živimo v dobi ekonomije (kot skrbi za dom), pač pa hrematistike, neke vrste religije sebičnosti, se bolje godi podjetnikom, ki ne berejo: megakapital bo samo s takimi zadovoljen. Imeti moraš veliko mero samoljubne domišljavosti, opremljeno z uborno domišljijo, da ljudi in živali obravnavaš kot številke v bilanci, da ne vidiš, da ti uhaja miriada drugih perspektiv življenja.
Branje je za tiste drznejše, ki si upajo presegati uveljavljene stereotipe in videti življenje takšno, kot je in kot lahko postane. Ti imajo možnost, da bodo izsanjali prihodnost že v tukajšnjosti.

Kot so vedele že naše babice:  Knjige so nase čarobne oči.

Vir: Svet Kapitala, priloga Dela

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.