Brezplačna dostavaBrezplačna dostava nad 35 €.
Sanjsko pismo

Kurt Vonnegut: Vesoljni velefuk

Od leta 1987 je mlada odrasla oseba v Združenih državah Amerike lahko tožila starše za to, kako so jo vzgajali. Lahko jih je dala na sodišče in jih primorala, da so plačali v denarju ali celo šli v zapor za resne napake, ki so jih zagrešili, ko je bila še nebogljeno dete. Pri tem ni šlo zgolj za prizadevanje, da bi bilo zadoščeno pravici, ampak tudi da bi se ljudje odvrnili od razmnoževanja, saj ni bilo več kaj dosti jesti. Abortusi so bili brezplačni. Dejansko je ženska, ki se je prostovoljno priglasila, dobila na izbiro bodisi kopalniško tehtnico ali pa namizno svetilko.

Leta 1989 je Amerika izvedla tako imenovani Vesoljni velefuk. Pri tem je šlo za resno prizadevanje, da zagotovimo nadaljevanje človeške vrste kje drugje v Vesoljstvu, kajti jasno je postalo, da na Zemlji ta ne more več za dolgo obstati. Vse se je že spremenilo v govno in pirovske piksne in stare korete in Cloroxove plastenke. Zanimiva reč se je zgodila na Havajih, kjer so že leta odmetavali smeti v ugasle ognjenike: dva sta nenadoma izpljunila vse takšno nazaj. In tako naprej.

Šlo je za čas velike permisivnosti, kar se tiče jezika, tako da je celo predsednik govoril pizda in kurc in tako naprej, ne da bi se kdo zato počutil ogroženega ali se užalil. To je bilo povsem normalno. Vesoljni fuk je mož imenoval Vesoljni fuk, enako pa so počeli tudi vsi drugi. Šlo je za raketo, ki je nosila v konici štiristo kilogramov zamrznjene sperme. Izstreliti so jo imeli proti galaksiji Andromeda, dva milijona svetlobnih let daleč. Ladjo so poimenovali Arthur C. Clarke, v čast slavnemu zgodnjemu utiralcu vesoljskih poti.

Izstrelitev je bila napovedana za četrti julij opolnoči. Ob desetih zvečer sta Dwayne Hoobler in njegova žena Grace gledala odštevanje po televiziji v dnevni sobi svojega skromnega domovanja v Elk Harborju, to je v Ohiu na bregu nekdanjega jezera Erie. Zdaj je bilo jezero Erie skoraj čvrsto odpadno blato. V njem pa so živeli skoraj dvanajstmetrski ljudožerski piškurji. Dwayne je bil paznik v Ohijski ustanovi za prevzgojo odraslih, ki je stala tri kilometre stran. Njegov konjiček je veljal izdelovanju ptičnic iz Cloroxovih plastenk. Izdeloval jih je in jih razobešal na svojem dvorišču, pa čeprav ptic ni bilo več.

Dwayne in Grace sta ohala in ahala nad filmskim prikazom postopka zamrzovanja sperme za na pot. Najprej so nanaglo zamrznili vrček, ki ga je skupaj z vsebino doniral predstojnik oddelka za matematiko na Chicaški univerzi. Vrček so potem postavili pod zvonast steklen lonec in potem lonec razzračili. Zrak je izparel in ostal je fin bel prah. Prah na pogled ni bil ne vem kaj, in Dwayne Hoobler je to tudi rekel – a tam notri je bilo nekaj sto milijonov navidezno neživih spermičev. Prvotni prispevek, ki je bil znotraj povprečja, je obsegal dva kubična centimetra. Prahu je bilo dovolj, tako je na glas ocenil Dwayne, da bi zamašil šivankino ušesce. In štiristo kil te snovi je imelo kmalu odpotovati proti Andromedi.

»Jebi se, Andromeda!« je rekel Dwayne povsem neprostaško. Dwayne je samo poodmeval oglasne table in lepake po vsem mestu. Še druga gesla so se glasila: »Andromeda, ljubimo te!« pa »Od Zemlje – z ljubeznijo!« in tako naprej.

Od vrat se je zaslišalo trkanje, hkrati pa se je kar sam spustil noter okrajni šerif, star družinski prijatelj. »O lej ga, mamo da ti jebem!« je rekel Dwayne.

»Ne morem se nič pritoževati, govnar,« je rekel šerif, in potem sta se takole še en čas obkladala. Grace je uživala in se hihitala ob teh šegavostih. Pa se ne bi bila, če bi premogla boljši dar opažanja. V tem primeru bi bila morda opazila, da je šerifovo zezanje zelo površne narave. Spodaj pa da mu nekaj teži duha. Opazila bi bila lahko tudi, da drži v roki neke pravne listine.

»Daj usedi se, prdonja stari,« je rekel Dwayne, »pa si poglej, kakšno presenečenje vseh presenečenj bo doletelo Andromedo.«

»Če se kaj spoznam,« je odvrnil šerif, »potem bom moral tu sedeti več kot dva milijona let. Moja stara bi se pa spraševala, kje neki tičim.« Bil je precej pametnejši od Dwaynea. Njegov močefit je bil na Arthurju C. Clarkeu, Dwayneov pa ne. Da so sprejeli tvoj močefit, si moral imeti inteligenčni kvocient nad 115. Nekaj je bilo sicer tudi izjem: če si bil dober športnik ali če si obvladal kako glasbilo ali če si znal slikati. Ampak Dwayne se ni odlikoval niti v teh rečeh. Upal je bil, da ga bodo posebej upoštevali kot izdelovalca ptičjih hišic, pa se je izkazalo, da ne bo nič iz tega. Po drugi strani pa je bil ravnatelj Newyorške filharmonije upravičen prispevati kar pol litra, če bi že želel. Imel je oseminšestdeset let. Dwayne jih je imel dvainštirideset.

Na televiziji je bil zdaj star astronavt. Rekel je, da bi si res želel, če bi smel odpotovati, kamor je namenjen močefit. Namesto tega pa da bo sedel doma v družbi s spomini in s kozarcem napitka Tang. Ta Tang je bil uradni napitek astronavtov, oranžadna zmrzlinka.

»Mogoče nimaš na voljo dva milijona let,« je rekel Dwayne, »imaš pa vsaj pet minutk. Dol se usedi.«

»Pri rečeh, zaradi kakršne prihajam,« je rekel šerif in dopustil, da se je pokazala potrtost, »ponavadi kar stojim.«

Dwayne in Grace sta bila iskreno zbegana. Niti najmanj se jima ni sanjalo, kaj bo sledilo. Sledilo pa je tole: šerif jima je izročil, vsakemu posebej, sodni poziv, rekoč: »Moja žalostna dolžnost je, da vaju obvestim, da vaju vajina hči Wanda June obtožuje, da sta jo kot otroka zašuštrala.«

Dwayne in Grace sta bila, kot da ju je strela. Vedela sta, da ima Wanda June zdaj enaindvajset let in da ju lahko toži, nikakor pa nista pričakovala, da bi se to lahko zgodilo. Živela je v New York Cityju, in ko sta ji po telefonu čestitala za rojstni dan, ji je med drugim Grace rekla: »No, ljubica, zdaj naju torej lahko tožiš, če želiš.« Grace je bila tako prepričana, da sta bila z Dwayneom dobra starša, da se je prav smejala, ko je nadaljevala: »Če želiš, lahko svoja ušiva ta stara dva spraviš v arest.«

Mimogrede, Wanda June je bila edinka. Bili so sicer zametki morebitnih sorojencev, a Grace jih je odpravila. Namesto tega je dobila tri namizne svetilke in eno kopalniško tehtnico.

»Kaj pa trdi, da sva delala narobe?« je vprašala zdaj šerifa.

»V obeh pozivih imata vsak svoj seznam obtožb,« je rekel. In ker ni mogel pogledati ubogima starima prijateljema v oči, je raje gledal v televizor. Neki znanstvenik je tam pojasnjeval, zakaj so izbrali Andromedo. Med Zemljo in Andromedino galaksijo je bilo najmanj sedeminosemdeset kronosinklastičnih infundibulov, časovnih zazankanj. Če bi Arthur C. Clarke letel skozi katerega od njih, bi se ladja skupaj s tovorom milijonkrat pomnožila in bi se prikazala vsepovsod v prostoru in času.

»Če je kjerkoli v Vesolju kaj, kar je mogoče oploditi,« je obetal znanstvenik, »bo naše seme to tudi našlo in bo obrodilo.«

Eno najbolj depresivnih dejstev pri vesoljskem programu je bilo seveda prav to, da se je izkazalo, da je tisto, kar bi se dalo oploditi, če sploh kje, vsekakor prekleto daleč. Neumneži, kakršna sta bila Dwayne in Grace, in celo dokaj pametni ljudje kot na primer šerif so bili spodbujani k prepričanju, da čaka tam zunaj gostoljubje, Zemlja pa da je samo košček dreka, ki ga je mogoče uporabiti kot lansirni oder.

Zdaj pa je bila Zemlja prav res kos dreka in celo neumnim se je začelo jasniti, da je morda edini naseljivi planet in da drugega ne bo mogoče najti.

Grace se je razjokala, ker jo je tožila lastna hči, in tako se je seznam reči, glede katerih je bila obtožena, skozi solze razlamljal v več podob. »Mojbog, mojbog, mojbog,« je govorila, »govori o rečeh, na katere sem jaz povsem pozabila, ona pa ni nikoli nič pozabila. Govori o nečem, kar se je zgodilo, ko je imela komaj štiri leta.«

Dwayne je bral obtožbe na svoj račun, zato tudi ni vprašal Grace, kaj naj bi bila zagrešila, ko je imela Wanda June komaj štiri leta. Bilo pa je naslednje: uboga mala Wanda June je z barvico narisala po tapeti okrog in okrog dnevne sobe lepe slikice, da bi bila mamica vesela. Mamica pa se je razjezila in jo je našeškala. Od tega dne Wanda June, tako je zatrjevala, ni mogla pogledati nobene likovne reči, ne da bi se začela tresti kot šiba na vodi in ne da bi jo oblil mrzel znoj. »Na ta način sem prikrajšana,« tako ji je narekoval odvetnik, naj reče, »za sijajno in donosno kariero v svetu likovnih umetnosti.«

Dwayne se je medtem poučil, da je hčeri uničil priložnost za, kakor se je izrazil odvetnik, »dobro partíjo ter za posledično udobje in ljubezen«. To naj bi bil Dwayne dosegel s tem, da je bil, kadarkoli se je oglasil kak snubec, v rožicah. Nadalje je bil pogosto do pasu gol, kadar je komu odpiral, a še zmeraj je bil prepasan z nabojnico in revolverjem. Wanda June je znala celo navesti ime ljubimca, ki ji ga je zapravil oče: bil je neki John L. Newcomb, ki se je potem poročil z drugo. Zdaj je imel odlično službo. Pod komando je imel varnostno službo v neki orožarni nekje v Južni Dakoti, v kateri so hranili bacile kolere in kuge.

Šerif je imel zanju še dodatne slabe novice, in vedel je, da se mu bo še prekmalu ponudila priložnost za to. Uboga Dwayne in Grace sta ga zagotovo imela vprašati: »Pa zakaj nama je to naredila?« Odgovor na to vprašanje pa bi vseboval dodatno slabo novico, in sicer da je Wanda June v ječi, obtožena, da je kolovodja tatinske tolpe. Zapora bi se ognila edinole, če bi dokazala, da so starši krivi za vse, kar je postala in kar je počela.

Medtem se je na televizijskem ekranu prikazal Flem Snopes, senator države Mississippi in predsednik Senatnega odbora za vesolje. Vesoljni velefuk ga je navduševal, rekel je, da je prav to tisto, na kar je ameriški vesoljski program štartal že od samega začetka. Ponosen je bil, je povedal, da se je Združenim državam zdelo primerno odmeriti največji tovarni za zamrzovanje močefita mesto prav v njegovem »prelepem rojstnem kraju« Mayhewju.

Mimogrede povedano, tudi beseda močefit je imela zanimivo zgodovino. Stara je bila prav toliko kot »fuk« ali »drek« in kar je še takega, vendar je še kar niso in niso hoteli pripustiti v besednjake, in sicer še dolgo po tistem ne, ko so druge pripustili. Tako se je zgodilo, ker so mnogi ljudje želeli, da bi ostala zares magična beseda – edina, ki je še ostala.

Ko so Združene države napovedale, da bodo naredili nekaj zares magičnega, namreč da bodo izstrelili v galaksijo Andromede spermo, je prebivalstvo svojo vlado popravilo. Njihovo kolektivno nezavedno je napovedalo, da je čas, da stopi iz sence še zadnja magična beseda. Zatrjevali so, da sperma pač ni kaj, s čimer bi obstreljevali drugo galaksijo. To lahko opravi zgolj močefit. In tako je vlada začela uporabljati to besedo, pa še nekaj je storila, kar še ni bilo storjeno: standardizirala je obliko besede, ki pozna tudi različici mučafit in močafit.

Mož, ki je intervjuval senatorja Snopesa, ga je pozval, naj vstane, tako da si bodo lahko vsi dobro ogledali njegova hlačna durca. In senator je storil tako. Hlačna durca so bila zelo v modi, mnogi moški so jih nosili oblikovana kakor vesoljska ladja, da bi tako počastili Vesoljni velefuk. Ponavadi je na njih pisalo še »ZDA«, kar je bilo izvezeno prek rakete. Senatorjeva durca pa so se ponašala z zastavo secesijske Konfederacije.

To je pomenek pripeljalo do teme heraldike nasploh in spraševalec je spomnil senatorja na njegovo kampanjo, češ da bi bilo treba odpraviti orla plešca v vlogi državnega ptiča. Senator je pojasnil, da mu ni všeč, da njegovo domovino predstavlja bitje, ki povsem očitno ni kos modernim časom.

Pozvan, naj imenuje kako žival, ki je kos modernim časom, se je senator dvakratno dobro odrezal, saj je imenoval kar dve – piškurja in kolobarnika. Vendar pa se je celo piškurjem, o čemer sicer ne senator ne kdo drug ni še nič vedel, začenjalo zdeti življenje na Velikih jezerih pregrozno in pregnusno. Medtem ko so bili ljudje vsi v svojih hišah in so gledali Vesoljni velefuk, so piškurji lepo prilezli iz mulja na čvrsta kopna tla. Nekateri med njimi so bili skoraj tako dolgi in široki kot Arthur C. Clarke.

Grace Hoobler je odtrgala svoje mokre oči od tistega, kar je brala, in zastavila šerifu vprašanje, ki ga je s strahom pričakoval: »Kaj jo je pripravilo do tega, da nama to dela?«

Šerif ji je povedal, potem pa se je še sam razjokal nad neusmiljeno Usodo. »To je najbolj grozna dolžnost, ki sem jo moral kdaj opraviti –« je strto rekel, »da sem moral prijateljema, s katerima sem si tako blizu, pa na noč, ki bi morala biti najbolj radostna od vseh v zgodovini človeštva, prinesti to novico, od katere se jima lomi srce.«

Hlipaje je šel ven in zašel natanko v gobec nekega piškurja. Ta ga je na mah požrl, a še predtem je šerif zakričal. Dwayne in Grace Hoobler sta planila ven, da vidita, zakaj tako kriči, in piškur je požrl še njiju.

Nekakšna ironija je v tem, da je njun televizor še naprej poročal o odštevanju, čeprav ju ni bilo več, da bi kaj videla ali slišala ali za kaj marala.

»Devet!« je rekel glas. Pa: »Osem!« Pa: »Sedem!« In tako naprej.

 

Iz knjige Zbrane zgodbe Kurta Vonneguta.
Prevedel Branko Gradišnik.2. knjiga od dveh

 

 

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.