Sanjsko pismo

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe

NEW YORK: Pisatelj Kurt Vonnegut doma, 12. aprila 1972 v New Yorku. (Fotografija Santi Visalli/Getty Images)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kako da genialni Kurt Vonnegut, morda zadnji modri norec ali nori modrec svetovne književnosti, nikoli ni prejel Nobelove nagrade, čeprav bi bil moral vsaj dve – za literaturo in za mir!?

Bil je sicer pisateljska ikona 20. stoletja. Njegovo pisanje, ta vrečka kislo-sladkih cukrčkov, je pol stoletja rabilo kot žaromet moralnega svetilnika – za vse, ki so želeli kot nekdaj Diogen ali kdo že iskati človeka z lučjo pri belem dnevu.

Tudi jaz sem se učil od njega – njegovega čuta za moralo, njegovega humanizma, njegovega humorja, njegovega lažicinizma.

Nekdaj so politiki (Churchill, De Gaulle, Disraeli) pisali knjige. Pisal jih je celo Hitler. Najbrž so jih tudi brali. Danes nimajo časa za to, komaj zmorejo vsakodnevni tvit, in tudi zato imamo tole, kar imamo danes.

Poleg tega je bil Vonnegut moralist, danes pa ni nikomur več mar morale. Skoraj vse človeško početje je bodisi zavarovano kot njegova temeljna pravica ali pa upoštevano kot posledica možganskega kemičnega neravnovesja, ki ga oprošča krivde. Moraliziranje je postalo politično nespodobno, pogosto ga opredeljujejo kot sovražni govor oziroma po slovensko hujskaštvo. Če ne proti eni, pa proti drugi varovani manjšini.

Zato se mi ni zdelo nič čudnega, ko je smrt Kurta Vonneguta leta 2007 zbudila razmeroma malo odmevov. Tudi pri nas, čeprav imamo prevedenih, če se ne motim, 11 njegovih romanov. A kdo jih bere? Pogledal sem zdajle v Cobbis: Klavnica pet, roman, ki bi moral biti obvezno čtivo za vse Zemljane (in počitniško branje za Tralfamadorce) in ki je v mojem prevodu izšel že trikrat, je lani doživel pri nas 255 izposoj. Z avtorjevim znamenitim reklom iz Klavnice pet: »Tako gre to.«

Lani se je po dolgem zatišju začelo nekaj premikati. Slišal sem, da so v Ameriki izšle njegove zbrane zgodbe (The Complete Stories), nekaj mesecev zatem pa me je Rok Zavrtanik, šef založbe Sanje, povabil, naj jih prevedem. Seveda sem vabilo sprejel – prevedel sem bil že štiri njegove romane, tako da imam mojstra za »svojega«. Dva od teh – Sirene s Titana in Mati noč – sta izšla prav pri Sanjah.

Vonnegut je slovel kot romanopisec in družbeni komentator, malokdo pa je vedel, da se je v časih še pred slavo, ki je prišla po objavi Klavnice pet (1969), prebijal in komajda preživljal kot pisec zgodb. Napisal jih je bil skoraj 100, objavljal pa predvsem v 1950. letih, ko je tovrstna literatura kot spremljava in poživitev vsakokratne glavne (in poljudne) teme redno izhajala na pološčenem papirju takrat popularnih ženskih in družinskih lakastih tednikov ali mesečnikov.

A prišla so 1960. leta in prinesla vzpon televizije in zamiranje tovrstne periodike, saj so se oglasi začeli seliti na ekrane. Vonnegut je zaživa nekatere svojih zgodb sicer zbral in izdal v treh zbirkah (od katerih sta si dve po vsebini skoraj enaki). Druge so ostale neobjavljene v knjigi, nekatere celo v rokopisu, ker so jih zavrnile tudi revije. Treba je bilo počakati na njegovo smrt, šele potem sta lahko njegova vseživljenjska prijatelja Jerome Klinkowitz in Dan Wakefield zbrala in uredila gigantsko posthumno zbirko, ki jo bodo Sanje, meneč, da knjigi zadošča njena tehtnost in ne teža, izdale po polovicah. Prvo polovico imate pred seboj, obsega pa 51 zgodb na okoli 600 straneh. Preostalih 47 ali koliko že jih izide leta 2019.

Urednika sta opravila zahtevno delo zelo skrbno. Pri prepisovanju se jima je (ali pa že prvotnemu uredniku v reviji, če ne samemu Vonnegutu) prikradla ena sama nadležna napakica. V zgodbi »Z roko na pedalu« nastopa tudi nekaj, kar je označeno s H-36 in dodatno enkrat kot »avion«, drugič kot »ladja«. Ta reč tudi spusti namišljeno atomsko bombo na Earlovo maketo železnice. A oznaka H-36 lahko velja zgolj za nekega britanskega rušilca, torej za ladjo. Preživel sem tri ure, kot bi najbrž rekel Auden, ponovitve »dobe Tesnobe«, preden se mi je posvetilo, da sta na tipkovnici črki B in H skupaj in da gre za B-36 – takšna je namreč oznaka orjaškega Convairovega bombnika, ki je bil v letih 1949–1958 predhodnik bolj razvpitega strateškega bombnika B-52 in je bil res oborožen z atomskimi bombami.

Samo upam lahko, da prevod ne vsebuje več napak. S tem v zvezi se zahvaljujem skrbni pomoči uradne lektorice Darinke Lamut, moje bralke in neuradne lektorice Ire Aurin (in njenega moža Jureta) ter samega Roka Zavrtanika, ki so v časovni stiski pomagali odpravljati posledice moje slabovidnosti in motorične nezanesljivosti.

Vonnegut ni le »kontrakulturist«, temveč tudi antistilist: že na začetku kariere, kot zgodbopisec, je obudil izročilo Marka Twaina in vrnil literaturo jeziku, kakor se govori. Prevajalec v slovenščino se ob tem znajde v težavah, kajti mi žal nimamo velikega izročila Marka Twaina, kvečjemu Frana Levstika.

Kakorkoli, zgodbe so sijajne in še en argument, da se Vonnegutu posmrtno podeli Nobelova ali vsaj Prešernova nagrada.

Tako je krog sklenjen in dolžan sem le še odgovor na začetno vprašanje. Na to nam je odgovoril veliki avtor sam, ko je le malo pred smrtjo z užitkom citiral domnevno norveško reklo, češ da imajo Švedi »za svoje cure kratko mero, za svoj spomin pa dolgo zamero«, in pojasnil, da Nobelove ni dobil zato, ker se mu v mladih lačnih letih kot avtomobilskemu zastopniku ni posrečilo prodati niti enega saaba, tako da je švedsko zastopstvo v Ameriki nazadnje moralo zapreti štacuno.

Tako kot jo je leta 2007 nazadnje zaprl tudi Kurt. Naj mu bo lahka Mati Noč.

 

Branko Gradišnik
Prevajalčev pridatek iz knjige Zbrane zgodbe Kurta Vonneguta (prva knjiga od skupno dveh).

 

Kurt Vonnegut: ZBRANE ZGODBE (prva knjiga)
Zbirka: SANJE zgodbe
Obseg: 600 strani
Format: 166 mm x 235 mm
Trda vezava s ščitnim ovitkom
Datum izida: 01. 12. 2018

Več o knjigi tukaj.

 

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.