Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo

Lorca sanja Duende

knjiga, ki poje s črnimi zvoki • knjiga-kovačnica, kjer pesnik kuje puščice in sonca • knjiga, ki jo ljubim • knjiga-varovalka pred mokrimi krili preveč milega angela • knjiga za umetnike, ki se nočejo pustiti zapeljati lovorikam muze • knjiga generacije 27 • knjiga insomnia, ki me je držala pokonci in me še (naj še koga) • knjiga, zaradi katere se frankistični črnosrajčniki lahko pogreznejo v zemljo od sramu, da so ubili Federica • knjiga v srebrnozeleni barvi Andaluzije (in Korana, na-ključ) • knjiga čistega zanosa • knjiga tovarištva • knjiga stolpovitega vzpona k popolnosti • knjiga brezdanjih brezen smrti • knjiga skrivnostne moči • knjiga, v kateri Lorca sanja duende • knjiga neizrekljivega

Duende: igra in teorija je presežni esej, skovanem v ognju Lorcovega metaforičnega jezika, ki na poetski način razrešuje nasprotje med ustvarjanjem in razmislekom o principih ustvarjanja, ko iz flamenka lušči duende, temačni in emotivni ustvarjalni princip, ob katerem muza in angel, prav tako navdihujoči kreativni sili, ki pa nimata skrivnostnosti in surove moči duendeja, popolnoma zbledita. Kajti, kot pravi Lorca: "Tisti, s katerim se bije zaresen boj, je duende." Gre za knjižni zapis kultnega predavanja o flamenku in umetnosti, ki ga je veliki španski pesnik 20. oktobra leta 1933 predstavil v Buenos Airesu z besedami "preprosto predavanje o skriti duši trpeče Španije". Predavanje na poetski način razrešuje nasprotje med ustvarjanjem in razmislekom o principih ustvarjanja ter bralcem odkriva svet Lorcove estetike in etike. Eno najpomembnejših besedil 20. stoletja na temo ars poetice je mnogo več kot literarni dokument nekega tujega časa in prostora; prinaša aktualno, utripajoče opozorilo tudi o problematiki današnjega trenutka in tako ponovno izpričuje svojo brezčasnost.

Besedilo Duende: igra in teorija velikega španskega pesnika Federica Garcíe Lorce je prvič objavljeno v slovenščini, izhaja v dvojezični slovensko-španski ediciji v prevodu Andreje Udovč in s spremno besedo Ane Pandur. Po motivih Lorcovega besedila, a s povsem svežim konceptom in avtorskim akcentom je nastal plesno-glasbeni performans Črni zvoki Ane Pandur in Damirja Avdića, ki bo premierno uprizorjen na festivala Sanje 2020 v dih jemajočem okolju Divaške jame.  

Ko se spušča noč, vseh noči najtemnejša, pesnik v svoji kovačnici kuje puščice in sonca. Con duende.

 

 

Federico García Lorca
Duende: igra in teorija
Zbirka: Knjižnica sežganih knjig
Darilna edicija, srebrni tisk
Obseg: 80 strani
Format: 115 mm x 170 mm

 

 

 

 

 

 


Duende: igra in teorija: odlomek iz knjige

Sleherni človek, sleherni umetnik, naj bo Nietzsche ali Cezanne, se lahko za vsak korak, ki ga napravi v stolpovitem vzponu k popolnosti, zahvali boju s svojim duendejem, ne z angelom, kot je bilo rečeno, niti ne s svojo muzo. Nujno je postaviti ločnico med trojico, kajti razlika med njimi v temeljih določa umetniško delo.

Angel vodi in daje kakor sveti Rafael, varuje in obvaruje kakor sveti Mihael, svari kakor sveti Gabrijel.

Angel osupne z blestenjem, a poletava nad človekom, biva zgoraj, sipa svojo milino in človekbrez kančka truda udejanja umetniško delo, ki ga angel narekuje, ali njegovo milino ali njegovo poplesavanje. Angel s poti v Damask, angel, ki se
usiplje skozi balkonske reže v Assisiju ali angel, ki stopa po korakih Heinricha Susa – angel posvečuje in ni ga načina, da bi se zoperstavil njegovi svetlobi, saj ta vihti svoja svinčena krila v območju vnaprejšnje določenosti.

Muza narekuje in na trenutke prišepetuje. Zmožna je narediti razmeroma malo, saj je oddaljena in že vsa utrujena (sam sem jo videl dvakrat), da bi ji bilo treba izklesati pol srca iz marmorja. Poeti v službi muze slišijo glasove in ne vedo, od kod, a glas prihaja od muze, ki jih navdihuje, včasih pa jih požre. Kakor se je zgodilo Apollinairu, velikemu pesniku, ki ga je uničila strašna muza, ob kateri ga je na sliki ovekovečil božansko angelski Rousseau. Muza vzdrami razum, se sprehaja po pokrajinah, koder se pnejo kolonade, in od nje veje lažen vonj po lovorikah; razum pa je mnogokrat sovražnik poezije, saj preveč zamejuje, pesnika povzdigne na prestol ostroumja in stori, da pozabi, da ga lahko nenadoma pospravijo mravlje ali pa mu na glavo cepne velikanski jastog, poln arzenika, proti čemur muze, ki životarijo znotraj monoklov ali sredi vrtnic v medlo pološčenem zakotnem salonu, ne morejo nič.

Angel in muza prihajata od zunaj; angel daje svetlobo in muza vdihuje obliko (Heziod je bil pri njej v uku). Naj bo zlati kruh ali guba v tuniki, od njiju pesnik prejema smernice sredi svojega lovorjevega gozdička. Nasprotno pa je duende treba priklicati iz najglobljih krvnih zakotij. In treba je dati košarico angelu in z brco odsloviti muzo, in izgubiti strah pred dehtenjem vijolic, ki jih izdihuje poezija 18. stoletja, in pred velikanskim teleskopom, kjer je med steklom na lovorikah zaspala muza, bolna od omejitev.

Tisti, s katerim se bije zaresen boj, je duende.

Iz spremne besede Ane Pandur

Glavni nosilec pomena te nove kategorije duende je flamenko v trenutku brutalnega zanosa, obenem pa Lorca z analizo omenjenega žanra reflektira tudi sam kreativni akt nasploh. Besedilo s tem utemeljuje Lorcovo estetsko teorijo, etično držo in imanentno zahtevo po radikalni svobodi, iskrenosti, človeškosti in transformativnosti umetnosti kot take. Ena od ključnih značilnosti, ki jih duende prinaša s seboj, je radikalna sprememba, rez:

"Prihod duendeja vselej predpostavlja radikalen prelom z vsakršno formo. Skozi stare površine zaveje popoln občutek svežine, kot pravkar ustvarjena čudežna vrtnica, ki vzbudi skoraj religiozno vznesenost."

Duende s seboj ne prinaša lepote, temveč z močjo udarnega vala človeškost v vseh razsežnostih, v končni instanci pa slutnjo smrti, ali bolje rečeno, zavedanje smrtnosti, ki obenem slavi življenje. S smrtnostjo vznika tudi ranljivost, ki predvideva popolno predanost v trenutku navdiha in odsotnost racionalizacije, uveljavi človeka kot ustvarjalca, ki ne ustvarja iz lastne želje, temveč iz potrebe po ustvarjanju, smrtnost je inspiracija, ki sili k realizaciji.

Kot zahteva po iskrenosti, predaji in iskanju resnice v razsežnosti človeškega duende išče transcendenco, duende je nietzchejansko dionizično in je v tem smislu volja do moči, (otroška) igra, ki se odvija po lastnih pravilih in ki najlaže vznika v plesu, glasbi in govorjeni poeziji:

"Vse umetnosti so zmožne ustvarjati skozi duende, a kakor je naravno, se najbolj izrazi v glasbi, plesu in govorjeni poeziji, v umetnostih, ki potrebujejo živo telo, da zaživijo, saj so oblike, ki se neprestano rojevajo, umirajo in začrtujejo svoj obris v točno določeno točko sedanjosti."

Enako kot vznik duendeja predavanje s seboj prinaša radikalno odpiranje za dojemanje Lorce kot pronicljivega in drznega misleca, ki umetniško kreacijo razlaga dvojno: z umetniško kreacijo in skoznjo. Vsemu, kar je bilo doslej povedanega o konceptu duende, pa grozi tudi sprevrnitev pomena ...

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.