Sanjsko pismo

Marko Tomaš: Begunec tudi v lastnem domu

Zapustiti moramo naše domove in kraje in jih prepustiti pravim domoljubom in krojačem usode. To je država, jebala vas ona! Mi smo tako in tako že zdavnaj pregnani. Pregnani smo tisti trenutek, ko je iztreljen prvi metek, ko so poginili prvi sin in brat in sestra, na katerih kosteh danes počivajo naše ljubljene države - kostnice.

Cilj je seveda ta, da vsi nekako nekam pridemo. Nekam, kjer ne bomo povsem svoji, kjer bomo živeli nastanjeni, in s samim tem, brez želje, da karkoli okoli sebe spremenimo. Ko vse življenje živiš z občutkom, da si begunec tudi v lastnem domu, lažje prepoznavaš nova razseljevanja in doumevaš njihov cilj.

Cilj je, da spremembe ne bo več. Otopeli bomo in tavali po svetu. Ne bomo verjeli ničemur kar vidimo, kajti to, kar vidimo, nam ne bo pomembno, ker se sami v sebi takointako nahajamo v nekem drugem prostoru. Menda medtem prihaja Novo leto. In jedilnice so polne. In glasba je glasnejša kot je med letom. In poznani obrazi na zaslonih televizorja so v nam dobro poznanih položajih. In naši nasmehi so kot preslikani iz prejšnjega leta. In nosimo smešne, enkratne kape. In vse je kot isto. In vse je kot poznano. In vse je toplo in varno.

Moramo slaviti, da ne bi jokali. Moramo slaviti, saj se po ulicah kotalijo bombe. Moramo slaviti, ker se pripravljajo novi konvoji natrpanih preplašenih oči, ki nikdar več ne bodo zmogle videti sveta kakršen je. Iz določenih točk v času gibanje ne obstaja. V določenih točkah v času preživimo vse naše življenje.

Vse drugo, razen tega edina občutka, tega edinega prizora, je samo prazna fikcija, izmišljotina nekega boga z okrutnim smislom za humor. Moramo slaviti, ker smo menda preživeli. Moški morajo, med drugim, obleči kostume. Čemu ne. Ženske morajo hoditi v trenirkah. Čemu ne. Vsi moramo biti našminkani. In vsi se moramo prismojeno vesti. Nobene druge vsebine nimamo, razen eno samo obsesijo. Slaviti moramo noro in okrutno. Pred nekim zidom solza moramo premešati kosti ubijalcev in ubitih.

Hej, organizirajmo takšno zabavo. Mi smo nov svet. Neobremenjen. Svet pregnanih, ki slavijo, ko je čas za slavje. Ni spontanih proslav. Vsaka je predpisana. Mi smo cvetje profita. Nepredvidljivi smo in tavamo kakor veter. Povsem lepo je, da živimo v okupiranem mestu, a da tega ne opazimo. Svet je okupiran, pa kaj potem? Ljudje so ga okupirali. Vsi, do zadnjega, vojaki v veliki vojski beguncev.

Želimo zamenjati tuja, ne naša življenja. Prepričani smo v lastno urejenost. Tako smo vzgojeni. Urejeno. Tako smo zrasli. Urejeno. Pripravljeni smo se spopasti z vsakomer, ki se zoperstavlja naši sposobnosti, da živimo tako urejeno. Lepo je pisati nekaj, kar spominja na produkt dekoncentracij in kronične nespečnosti. Lepo je, ker je resnično v svetu laži, kjer se verjame v tisto, kar nekdo govori, ne glede na to, da se, kar moremo videti, v popolnem nasprotju s tistim, kar se dogaja.

Nismo slepi, vseeno pa nismo sposobni videti, ker smo zleknjeni in ker gledamo samo z očmi, in ne z vsemi čuti. Z vsemi čuti lahko gleda samo človek, ki čuti da je, kot se reče, svoj na svojem. A jaz, recimo, nisem svoj na svojem, saj se s tem, kar me obkroža, ne morem strinjati. Obenem ne želim, da spomin postane moja edina domovina. Torej nimam druge izbire kot da obstajam kot nek dolgočasen izrastek na koncu nacističnega nosa, ki je model nosa za arijsko raso imbecilov. Jebe se mi, kako bo kdo karkoli razumel.

Med drugim ljudje ne razumejo, da ni pomembno razumeti, pomembno je misliti v kontinuiteti. A morda je tudi to povsem nepomembno. Koga, mimogrede, briga, če je pred njim kos pečenke in polna skleda francoske solate.

Cilj je, torej, da vsi odidemo. V kolikor ne bomo odšli, bomo živeli v hiši, ki samo spominja na našo hišo, ki se nahaja na istem naslovu, a pravzaprav nima nobene zveze z našo hišo, kajti našo hišo kakršna je bila, so ustvarjali tudi sosedje in povsem drugačni običaji. Pred našo hišo si lahko verjel, da ti ljudje zares želijo dober dan. Lahko si verjel nikogaršnjim solzam. Lahko si verjel, da ti zares želijo srečno novo leto. Časi so bili drugačni ali pa smo drugačni bili mi sami.

Bila je to drugačna hiša. Drugačni sosedi. Drugačna slavja. In ljudje, ki pišejo, niso imeli potrebe reasumirati vse svoje teze preteklega leta v novoletni čestitki. In ta hiša, naj se razumemo, ni bila nikakršna država. Ustvarjali so jo ljudje, ki so, prismojeni kot otroci, vse preveč modrovali o svetli prihodnosti.

Prevedel Rok Zavrtanik

Več o avtorju: Marko Tomaš

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.