Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo

NIKOLA TESLA: Potovanja. Intervju z avtorjem, Miranom Perhavcem

Izšla je obsežna biografija Nikole Tesle, ki osvetli številne doslej neznane vidike življenja svetovno znanega znanstvenika, izumitelja in humanista. V središču pozornosti so prva potovanja po Balkanu, Evropi in čez Atlantik. Knjiga je izvrsten vodnik po sledeh Teslove evropske življenjske epizode, v zaključnem delu pa obravnava njegovo smrt in skrivnostno usodo njegove dokumentacijske zapuščine. Argumentirano se sooča s številnimi zmotnimi prepričanji in miti, ki o Tesli krožijo v javnosti.

Izjemno in izvirno eruditsko delo je plod večletnih raziskav slovenskega teslologa Mirana Perhavca. Ob izidu njegovega življenjskega dela smo se v Sanjah z avtorjem pogovarjali predvsem o nastanku te knjige, pa tudi njegovih pogledih na Nikolo Teslo.

Kako je vaša družina povezana z Nikolo Teslo?

Moja družina je s Teslo posredno povezana zavoljo mojega pradeda Franja Ivšića (1851-1948), dedka moje mame Magde, ki je hrvaškega rodu. Rojena je bila v čudovitem hrvaškem mestecu Slunju, ki pripada hrvaški pokrajini Kordun in se nahaja blizu meje z Liko, od koder je Tesla, in kjer je preživela svojo mladost. Moj praded je bil že kot mladenič eden prvih in najbolj znanih furmanov (hrvaško kirijašev) v Slunju, ukvarjal pa se je tudi s prevozom pošte in ljudi, kar se je takrat izvajalo s t. i. poštnimi diližansami. Tako se je zgodilo, da je praded večkrat prevažal tudi mladega dijaka Nikolo Teslo na poti iz Gospića v Karlovec, kjer je mladenič obiskoval višjo realko (srednjo šolo). Menda mu je praded obesil kar vzdevek Nina Tesla, ki se je prijel, rekli pa so mu tudi Nina iz Like. Praded, znan pod vzdevkom Dida, je o mladem Nini pripovedoval razne zgodbe. Dijak Nikola je moral takrat potovati do šole 3 do 4 dni ter vmes prenočevati, redno pa je to počel tudi v Slunju.

Izvirne in prenesene zgodbe o Teslovih slunjskih dogodivščinah so kasneje pripovedovali tudi na vaških druženjih imenovanih sedla in predla. Kasneje je moj ded Mile obrt prevozništva prevzel od očeta. Tako je te zgodbe v naši družini naprej širil tudi on in približno 20 let kasneje, ko je mladi mož zaslovel v svetu, svojim otrokom govoril, da bodo o Nini pogosto slišali govoriti in se o njem še tudi učili v šoli. O pradedovih prevozih mladega Tesle je po ustnem izročilu nato bratu in meni pričela pripovedovati mama že ko sva bila osnovnošolca, pa tudi teta iz Slunja, kjer sva preživljala vsakoletne šolske počitnice. Tesla mi je zato prišel v kri že zelo zgodaj in še preden sem se kasneje vpisal v srednjo elektrotehniško šolo.

Ali res obstaja posebno ime za poznavalce Tesle – teslologi? Kaj osebo kvalificira za to, da postane teslolog? Koga med njimi najbolj cenite?

Da, to ime se je skupaj z nazivom teslijanci, predvsem v južnih bivših republikah nekdanje Jugoslavije, nekako porodilo med tistimi, ki jih Teslovo življenje in delo bolj ali manj zanimata. Ob tem je vzdevek teslijanci pogosto v rabi za Teslove oboževalce, ki pa v splošnem nimajo poglobljenih znanj bodisi o Teslovem življenje bodisi delu. Vzdevek teslolog pa je v rabi bolj za tiste ljudi, ki se s Teslovim življenjem ali delom ukvarjajo veliko bolj resno in poglobljeno. Zato lahko rečemo, da mednje sodijo resni Teslovi biografi in tisti, ki bolj ali manj intenzivno preučujejo njegovo znanstveno-izumiteljsko dediščino po strokovni plati.

V Sloveniji je bilo v preteklosti, predvsem v časih Jugoslavije, kar precej dobrih poznavalcev – teslologov, npr. dr. Milan Vidmar, dr. Lavo Črmelj, dr. France Avčin idr. Mednje sta npr. sodila tudi Mariborčana, nekdanji učitelj na srednji el.teh. šoli Momčilo Radić in pokojni univerzitetni zaslužni prof. dr. Dali Đonlagić, ki mi sicer na elektrotehniški fakulteti ni predaval, sva se pa ravno zaradi Tesle spoznala in ga zelo spoštujem. On je tudi zaslužen za to, da imajo še danes na tej fakulteti Teslov doprsni kip, ki ga je izdelal kipar Gabrijel Kolbič.  Med še živečimi pa v Sloveniji prav veliko pravih teslologov ne poznam. Mednje bi zagotovo uvrstil mladega Tiborja Pandurja (s katerim sva se spoznala in postala tudi prijatelja), ki je lani izdal čudovito knjigo o Tesli (Problem povečevanja človeške energije s spremno študijo) in dr. Andreja Detelo, ki je eden redkih slovenskih fizikov, izumiteljev in znanstvenikov, ki res razume Teslovo esenco. Zato se mi zdi žalostno, da se sodobni mainstream znanstveniki, inženirji in fiziki ne ukvarjajo s Teslovim delom in zapuščino, vsaj ne dovolj poglobljeno. Menim, da ne bi bili samo presenečeni, ampak bi lahko dobili tudi ideje in navdih za marsikaj.

Seveda pa sem skozi več kot desetletje izvedel za veliko že pokojnih in še živečih teslologov po svetu, mnoge sem tudi spoznal. Med biografi najbolj cenim Američana Johna O'Neilla, Marca Seiferja, Margaret Cheney, Lelanda Andersona, Kanadčana srbskega rodu Dušana Mrkića (Dan Mrkich), Rusa Grant Konstantinovič Cveravo, Milovana Matića, biografa in lastnika največje bibliografske zbirke o Tesli na svetu, ter Branimirja Jovanovića iz Srbije. Med tistimi, ki so preučevali Teslovo delo pa zagotovo najbolj cenim Američana, brata (fizik in matematik) dr. James in Kenneth Corum, ki sta se najbolj približala Tesli v preučevanju njegovega brezžičnega prenosa, dr. Konstantina Meyla, Thomasa Beardna, od nam bližjih še živečih pa tudi nekaj osebnih prijateljev, inženirja Nemanjo Jevremovića, ki živi v Kanadi, kjer bo odprl muzej z izvrstnimi replikami modelov Teslovih patentov, beograjskega inženirja Gorana Marjanovića, hrvaškega dr. Ivana Šimatovića, zagrebška inženirja Davorja Jadrijevića in Zvonimirja Rudomina. Seveda je kar nekaj izvrstnih teslologov-kustosov tudi v beograjskem muzeju Nikole Tesle, Bratislav Stojiljković, Vladimir Jelenković, Zorica Civrić idr.

Kaj vas osebno fascinira pri Nikoli Tesli?

Na to vprašanje bi vam lažje odgovoril, če bi bilo v inverzni obliki. Pri Tesli me pravzaprav fascinira skorajda vse, zato je zame kot nekakšno močno mamilo. Ko ga enkrat zares okusite, vas več ne izpusti in za zmeraj zasvoji. Če pa bi moral izpostaviti nekaj najpomembnejših elementov, bi izbral spoznanji o tem, da je bil vsaj stoletje do dve pred svojim časom in da nedvomno predstavlja spono zahodne in vzhodne civilizacije. O prvem priča dejstvo, da Teslove zamisli, v njegovem času še neuresničljive ali odvečne, šele danes postajajo zelo aktualne, njegove napovedi pa hkrati zelo točne. Argument za drugo trditev pa se kaže v tem, da nam ni zapustil le številnih izumov, znanstvenih odkritij in tehnologije, pač pa tudi veliko manj znano, vendar zelo bogato duhovno in moralno izročilo. Duhovnost mu je bila položena že v zibelko, vzgoja v duhovnem okolju družinskega doma pa je to samo še okrepila. Bil je prepričan, da je vesolje združena celota, v kateri se vse materialno in duhovno združuje na uravnotežen in harmoničen način. Kot najboljši raziskovalec narave je posledično svobodoumno in vizionarsko zmeraj stremel k sintezi materialnih in duhovnih vidikov na eni strani ter nespornih temeljnih fizikalnih in filozofskih načel na drugi, kar je smatral za povsem logičen in normalen pristop k boljšemu spoznavanju sveta. Potem pa je tukaj še cela vrsta ostalih fascinacij, ki se kažejo v obliki osebnostnih značilnosti kot so genialnost, poštenost, altruizem, filantropija, visoka ter neomajna moralno-etična drža in načela, nepodkupljiva integriteta, neverjetna samodisciplina in retorika, jasnovidnost, telepatija, empatija, odsotnost častihlepja, eleganca, svetovljanstvo, poliglotske in ostale mentalne sposobnosti idr. Zaradi vsega navedenega Tesla zame nenadoma ni ostal le vzor in neskončen navdih, temveč je postal tudi razlog, zaradi katerega sem spoznavajoč njegovo osebnost dodatno precej korenito spremenil lastno življenjsko filozofijo.

Zaradi vse večje Teslove popularnosti v svetu je tudi med informacijami o njegovem življenju in delu najtežje ravno ločiti zrno od plevela, pišete v knjigi. Kako to uspeva vam?

To je danes, ko za Teslovo ime samo na internetu najdete približno 55 milijonov zadetkov res izredno težko, še posebej zato, ker se boste neizogibno takoj soočili z veliko množico in količino netočnih, nepreverjenih, zavajajočih, lažnih ali drugače nekredibilnih informacij, ki jih ljudje iz različnih vzgibov ali interesov zavestno podtaknejo ali v dobri veri samo nezavedno kopirajo. To sem s številnimi neljubimi izkušnjami hitro skusil tudi na lastni koži, kar pa mi zaradi ljubezni do Tesle k sreči ni vzelo poguma in vztrajnosti. Veliko ljudi, tudi strokovnjakov, pa prav zaradi tega odneha. Zato sem kmalu uvidel, da je pot luščenja do prave resnice zelo trnova, saj edini pravilen in verodostojen način pridobivanja podatkov vodi skozi pogosto mukotrpno iskanje, za tem pa branje, preučevanje in končno primerjanje del mnogoterih resnih biografov, avtorjev, virov ipd.

Začetek je kot povsod in vedno najtežji, z leti pa dobiš občutek kje in kaj iskati. Sam sem npr. prebral ali vsaj pregledal najmanj 40 Teslovih biografij različnih avtorjev. Potem sem odnehal, ker sem ugotovil, da v mnogih ne najdem niti enega novega vrednega podatka. Včasih moraš prebrati celo knjigo, da naletiš le na nekaj novih informacij z novo ali dodano vrednostjo. Velik pomen ima tudi obsežno branje Teslovih zapisov, člankov ipd. S trudom in vztrajnostjo sčasoma ugotoviš, da ti je njegov stil izražanja zlezel pod kožo in unikatno retoriko potem zlahka prepoznaš že na daljavo. Če želiš biti res dober, Teslovega življenja in dela ne moreš preučevati zgolj parcialno. Pomembna prednost in močno orožje namreč postane obsežno poznavanje celote, ko lahko pričneš povezovati nabrano znanje in podatke, kar ti je v veliko pomoč pri hitrem izločanju neverodostojnih informacij. Navedeno se ne nanaša samo na besedilne informacije, ampak tudi slikovne materiale – fotografije, kjer je prav tako veliko podtikanja in zavajanja.

Fascinantna sta raziskava in količina podatkov, ki ste jim morali za knjigo dati rep in glavo. Kako sta potekala oba procesa – raziskovanje in pisanje? Sta potekala vzporedno, eden za drugim, kateri je bil bolj naporen, kateri del vam je bil najljubši….

Dejansko je šlo za kombinacijo obeh. Do odločitve o pisanju knjige je prišlo povsem spontano. Sprva sem si želel le osebno nabirati znanje o Teslovem delu, saj sem elektrotehniko tudi sam študiral in njegov brezžični prenos energije me je fasciniral že v času, ko sem bil dijak srednje elektrotehniške šole. S prebiranjem številnih biografij pa sem postal povsem prevzet tudi nad tem, kako zanimivo in bogato je tudi sicer bilo njegovo življenje, v koliko metropolah je živel in delal, s čem se je moral soočati, katere ljudi je srečeval, spoznaval ipd. Na ta način sem po več letih ugotovil kateri podatki niso zadostno zbrani, kateri se pojavljajo pogosto in so napačni, kje v biografiji so luknje, neraziskana področja, vprašanja ipd. Teslovo mariborsko obdobje je npr. predstavljalo tipičen primer vsega navedenega – nezbrane, netočne, pomanjkljive in nezadostne informacije. Prav te ugotovitve so v meni porodile idejo, da bi že nabrano znanje zapisal in dopolnil z dodatnimi, novimi informacijami, ki bi bile plod lastne raziskave. Osredotočiti sem se želel predvsem na tiste dele biografije, za katere so bila značilna odprta, še neraziskana vprašanja, bodisi zaradi pomanjkanja podatkov ali sledi bodisi prepričanja, da informacije ali materialni dokazi ne obstajajo (več). Sprva se je ta ideja nanašala na Teslovo življenje v Mariboru in Gradcu, zato sem najprej leto in pol raziskoval, zbiral ter beležil podatke, ko pa sem začel pisati knjigo, sem idejo razširil še na njegovo življenje v Evropi. Pričel sem pisati in vzporedno raziskovati tudi te del biografije, pri čemer nisem vedel, koliko časa mi bo to vzelo in kako daleč me bo zaneslo. Včasih namreč tudi nehote naletiš na informacijo, ki je nisi pričakoval, in ta porodi dodatno raziskovanje. Ob sprotnem pisanju pogosto iskano ali pravo informacijo najdeš tudi kasneje, ko si temo že obdelal, zaradi česar moraš popraviti vse za nazaj.

Po nekaj letih sem ugotovil, da je zbranega in napisanega materiala toliko, da bi že raziskan mariborski in graški del presegel že tako obsežno gradivo. Zavoljo več razlogov sem se zato odločil ta del v tej knjigi izpustiti in o njem ločeno napisati knjigo. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da sem od rojstva Mariborčan in ima zato ta del biografije zame poseben čar. Evropske biografije sem se sicer lotil kronološko. V domišljiji sem želel potovati s Teslo točno po poteh, po katerih ga je v Evropi vodila življenjska pot, saj sem si želel, da bi bila knjiga tudi izvrsten vodnik po njegovi evropski poti. Raziskovanje teh življenjskih epizod je trajalo različno dolgo. Zame je predstavljalo nepozabno in povsem osebno avanturo, ki sem jo v knjigi uspel opisati le delno, saj mi je ostalo veliko slikovnega materiala in podatkov, ki jih zaradi obsega nisem mogel ali želel vključiti. Tako sem npr. samo njegovo bivanje v Parizu raziskoval več mesecev, enako velja za Strasbourg. Pri tem ves čas ni šlo zgolj za ljubiteljsko popoldansko, nekaj ur trajajoče, raziskovanje in/ali pisanje, ampak za celodnevno in zelo pogosto tudi nočno delo, ki sem se mu povsem posvetil. Odrekel sem se tudi redni službi, kajti uvidel sem, da na tem nivoju in s takšnim pristopom tovrstnega projekta enostavno ne moreš opraviti ali pa bi trajal desetletja. Pri preiskovanju arhivskih, zgodovinskih ali drugih podatkov se npr. zdi neverjetno, koliko časa pogosto porabiš za iskanje na videz povsem banalnih podatkov, pri čemer ne obstaja nikakršna garancija za to, da jih boš sploh našel. Ampak tukaj ni bližnjic, čeprav jih mnogi biografi še kako radi iščejo in ubirajo.

Oziraje se nazaj bi rekel, da mi je raziskovalni del, čeprav je še precej napornejši, nekoliko ljubši od pisanja. Rad namreč raziskujem, prebiram in kot nekakšen detektiv preiskujem vire različnih vrst. Eden ljubih mi prijateljev, ki tudi obožuje Teslo, je to prepoznal že pred leti in mi v šali nadel vzdevek Tesliana Jones rekoč, da podobno kot arheolog Indiana Jones kopljem po arhivih, da bi našel karkoli povezanega z Nikolo Teslo. Ker sem vse življenje v tehnični stroki in precej pragmatičen tip človeka, mi na drugi strani pisanje ni tako pisano na kožo. Nisem pisatelj in zato se nisem trudil ustvariti književnega presežka, ampak kvečjemu zanimivo zgodbo literata. Ne glede na to pa smatram, da največjo vrednost te knjige predstavljajo novo odkriti biografski podatki o Tesli, ki so plod lastnega raziskovanja.

Navdušujoče je tudi slikovno gradivo, že to samo bi si zaslužilo svojo knjigo. Kje in kako ste ga pridobivali?

Menim, da je prav slikovno gradivo (knjiga vsebuje 452 slik) tisto, ki daje dušo in poseben čar tej knjigi. Brez njega si je sploh ne znam predstavljati. Bralca sem namreč ob zgodovinskih opisih želel tudi s fotografijami, predvsem starimi, popeljati z menoj na omenjeno avanturo oziroma potovanja, mu čim bolj predočiti okolje, čas in okoliščine s katerimi se je Tesla soočal. Na ta način se bo mnogo lažje vživel v zgodbo in si ustvaril ustrezno predstavo. Iskal sem predvsem zelo stare fotografije, ki so jim zato že potekle avtorske pravice, takšne, ki so v prosti rabi, iz lastnega ali družinskega arhiva, od prijateljev ipd., torej iz zelo različnih virov. Največ jih je vsekakor z interneta.

Pišete: Moj glavni namen ob tem ni bil pisati o že znanih stvareh ter tako še v moji pripovedi ponavljati že videno in slišano, pač pa na podlagi predhodnega raziskovanja razkriti številne doslej neznane informacije in podrobnosti, ki lahko vsako življenjsko zgodbo naredijo znova zanimivo. Katera informacija je vam najbolj ljuba, katera vas je presenetila, navdušila?

Ohhhh, tovrstnih informacij je kar veliko. Od drobnih do večjih, ki so bile tudi glavna želja ali cilj raziskave. Vsekakor bi lahko izpostavil dolgotrajno in že kar mučno iskanje Edisonove tovarne za proizvodnjo električne opreme za enosmerni tok v Parizu, ene od takratnih treh pariških Edisonovih družb. V njej se je po prihodu iz Budimpešte zaposlil mladi Tesla in tako pričel delati za takrat že svetovno uveljavljenega slavnega izumitelja in kasnejšega tekmeca. Vedelo se je, da je tovarna bila v takratnem predmestju imenovanem Ivry, ki se je razvijalo ob reki Seni. Dušan Mrkić (Dan Mrkich), pokojni avtor ene obstoječih najboljših Teslovih evropskih biografij (Nikola Tesla – The European Years) je na prelomu stoletja pred pisanjem knjige fizično potoval po Teslovih evropskih poteh. Kot je zapisal v knjigi, se je v Parizu odpravil v mestno četrt Ivry in tam tovarno tudi fizično iskal, spraševal ipd. Medtem ko so ga pošiljali od ulice do ulice mu je žal uspelo najti samo Edisonovo ulico, točna lokacija tovarne pa je ostala neznana. Po povratku v Kanado je poslal prošnjo za kakšno fotografijo v Edisonove ameriške muzeje, vendar so mu sporočili, da niso mogli najti nobene. Sam sem se zadeve lotil drugače, z mukotrpnim preiskovanjem industrijske dediščine Ivryja v francoskih arhivskih bazah podatkov. Po številnih neuspelih poskusih je bila vztrajnost na zelo zanimiv način poplačana in veselje neizmerno, še posebej takrat, ko sem našel tudi slikovni material tovarne.

Drug podoben primer je bilo npr. iskanje Teslovih bivališč v francoskem (takrat nemškem) Strasbourgu in točne lokacije njegove tamkajšnje delavnice, v kateri je izdelal prvi funkcionalni model svojega slovitega indukcijskega motorja za izmenični tok. Nobena Teslovih biografij ni postregla s temi podatki, saj so bili doslej neznani. Znano je, da so ga tja poslali vodilni ljudje iz Edisonovega podjetja s ciljem popravila električne instalacije na novozgrajeni in pravkar odprti železniški postaji. Do pomembnega, precej drobnega in skritega podatka, sem prišel ob branju Teslovega poslovnega dnevnika iz Strasbourga (po naročilu vodstva firme ga je moral voditi), ki me je vodil do bivališča in lokacije delavnice. Kasneje mi je dodatno zelo pomembno informacijo priskrbel moj srbski prijatelj, odlični dolgoletni teslolog Milovan Matić, zaradi katere sem raziskoval naprej. Iskanje me je vodilo po arhivih nekaterih strasbourških muzejev, pri čemer sem ugotovil, da bo za iskano najpomembnejši mestni arhiv, do katerega baze podatkov pa se nisem mogel dokopati po internetu. Ker nisem imel finančnih možnosti, da bi se osebno odpravil raziskovati v to francosko mesto, sem na koncu zaposlenim v arhivu obupano pisal in jih vljudno prosil za določene podatke. Prijazna beseda in ponovna sreča sta mi pomagali tako čudežno, da je eden tamkaj zaposlenih namesto mene kar sam opravil želeno preiskavo. Ko mi je prijazni mož nekaj tednov kasneje po e-mailu poslal kopijo arhivskega dokumenta iz ustreznega registra, s točno navedbo Teslovih tamkajšnjih bivališč (bilo jih je več), nisem mogel verjeti lastnim očem. Hkrati sem ugotovil, da podatek o časovnem obdobju, ki naj bi ga preživel v mestu, sploh ni točen in da se precej razlikuje od dejanskega. Od sreče, hvaležnosti in vzhičenja sem se kar zjokal. Teh občutkov se ne da opisati z besedo in še danes me ob spominu na to spreleti kup čustev. Zame kot vnetega biografa so bili občutki ob takšnih odkritjih podobni tistim, ki jih je Tesla doživljal ob svojih velikih odkritjih skrivnosti narave, za katere se je trudil vrsto let. Želim poudariti, da sem pred navedenima raziskavama preverjal ali omenjeni podatki že obstajajo v Teslovem beograjskem muzeju, od koder so mi sporočili, da so tudi zanje neznani.

Seveda je še kup drugih primerov kot npr. spoznanje in najdba dokazov o tem, da je Tesla Budimpešto obiskal večkrat kot smo mislili, kje točno so mu madžarski inženirji tam pripravili sprejem. In odkritje, da stavba, v kateri je bila slovita praška študentska kavarna še stoji, kljub temu, da je že omenjeni biograf Mrkić ob obisku Prage bil informiran, da je bila ta zgradba verjetno uničena med vojno in da ne obstaja več. Tesla jo je med študijem v Pragi v prostem času redno obiskoval, v njej igral biljard ter se precej gotovo družil tudi s slovitima Bedrichom Smetano in Antoninom Leopoldom Dvorakom. Pa odkritje o tem, da je Tesla obiskal tudi Škotsko in kaj natančneje je tam počel...

Kateri so najbolj znan miti o Nikoli Tesli, ki vas najbolj motijo? Zakaj po vašem mnenju nastajajo ti miti?

Tudi teh je kar precej, za moj okus pravzaprav kar preveč. Stvari ali dejstva se pogosto jemljejo iz konteksta, navajajo brez povezav in trdnih dokazov, nato pa se pri prenašanju že v startu netočne ali nezanesljive informacije neizbežno še dodatno popačijo. Znano je, da tudi laž ali netočna informacija, če jo dovolj dolgo ponavljaš, postane umetna resnica ali kar mit. Osebno me najbolj moti mit o tem, da je bil Tesla umorjen in da ni umrl naravne smrti; da v žari, ki jo hranijo v posebej urejenem delu Teslovega beograjskega muzeja, sploh niso shranjeni njegovi posmrtni ostanki; namigovanja o tem, da je bil homoseksualec; da je v Mariboru doživel živčni zlom; da je Edisonu predstavil svoj izmenični indukcijski motor ter ostale elemente sistema za žični prenos izmeničnega toka na velike razdalje; da mu je Batchelor napisal slovito priporočilno pismo za Edisona; da se sploh nikoli ni rokoval z ljudmi; da nikoli ni obiskal zdravnika; da je bil celo življenje vegetarijanec in asket; da je celo življenje trpel za sindromom obsesivno kompulzivne motnje in da je nenehno vse delil s številom tri; da sta bila z rojakom in izumiteljem Mihajlom Pupinom velika prijatelja; . . .

Menim, da tovrstni miti nastajajo iz različnih vzrokov. Najpogosteje gre za željo po nepotrebnem poveličevanju Teslovih dosežkov in pripadajoče idolatrije, velikokrat pa imajo iniciatorji tudi povsem negativne cilje in namen diskreditirati Teslovo ime in delo. Naletimo tudi na problematične namene, pri katerih posamezniki zaradi zmotnih vzgibov želijo prirejati dejstva in resnico lastnim interesom z različnimi cilji. Npr. poveličevanja lastne nacionalne pripadnosti, ki jo enačijo s Teslovo, pogosto pa sta v ospredju predvsem želja po zmeraj privlačnem senzacionalizmu in misticizmu, ki podpihujeta različne komercialne interese.

Za konec misel Tesle: Misliti je mogoče tudi brez denarja v žepu. Vaš komentar, sploh v luči časa in družbe, v katerih živimo?

To je ena izmed misli, ki sem jo med resnično zelo številnimi in čudovitimi Teslovimi izreki izbral za platnico svoje knjige. Všeč mi je zato, ker po eni strani odraža njegov spodbujevalni odnos do nenehnega procesiranja znanstvenih in izumiteljskih idej, kar je bilo značilno za njegove možgane in kar lahko vsakdo počne po mili volji. Znano je, da mu možgani niti ponoči niso dali miru in da je dnevno spal le tri, občasno štiri ure. Po drugi strani pa je moč zaslutiti tudi njegov odnos do denarja. Le-ta mu ni pomenil tako rekoč nič. Potreboval ga je veliko le zato, da bi ga vložil v svoje laboratorije, opremo, izume, znanstvene raziskave, vse pa izključno za dobrobit človeštva, nikakor pa zaradi pohlepa po zaslužku in posledično življenja na veliki nogi. Patentov v bistvu ni maral. Večino življenja v Ameriki je tako ali drugače prebil v svojih laboratorijih, kjer je dan in noč garal, kot eden zadnjih znanstvenih »romantikov«, ki so še raziskovali individualno. Opisano odraža še nekaj njegovih drugih izrekov:

Denar nima tolikšne vrednosti kot mu jo je pripisal človek! Ves svoj denar sem vlagal v izume, s katerimi sem omogočil nova znanstvena odkritja ter s tem človeštvu omogočil lažje življenje.

Jaz nimam družine. Želim si samo nadaljevati z delom. Denar bi me samo motil.

Veliki industrialci želijo, da delam za njih. Ampak jaz ne želim delati s tujim denarjem in biti odvisen.

Ne delam za denar in ne skrbi me ali se bo moj patent prodal, temveč ali bo koristil znanosti... delam na znanstveni teoriji, s katero utiram pot skozi neznane svetove in postavljam temelje, na katerih bodo prihodnje generacije zidale nov svet.

Znanost je (samo) osebna perverzija, razen če ima kot svoj končni cilj izboljšanje človeštva.

Že navedene misli dajejo slutiti, da je bil Tesla diametralno nasprotje tistega, čemur smo priča v današnji družbi, vključno z znanostjo. Le-ta je v prvi vrsti v funkciji vojske, izrabe tehnološkega napredka v vojaške namene, s ciljem nenehnih groženj, osvajanja, premoči nad sovražnikom, stalnega nadzora ipd. Znanstveno raziskovalne cilje določajo in hkrati financirajo bogati kapitalski krogi, katerih cilj v prvi vrsti ni resnični napredek ali dobrobit celotnega človeštva, ampak predvsem lastni interesi in smrtonosni virus profita, ki človeštvo ogroža veliko bolj kot aktualni virus Covid-19. Vsako novo znanstveno odkritje ali izum sta v osnovi moralno nevtralna, žal pa sta etika in morala v sodobni znanosti tako rekoč izgubili svoj pomen in veljavo. To najbolje opazimo po močni prisotnosti korupcije na vseh nivojih, nenasitnemu pohlepu, ob ne-etičnih zlorabah tehnologije na različnih področjih, predvsem farmacevtskem, ob naraščajočem biološkem terorizmu, napačno usmerjenem razvoju umetne inteligence in najnovejše telekomunikacijske tehnologije G5, katere glavni cilj je po lastnem prepričanju uvedba t. i. inteligentnih mest, ki bodo ljudem na oblasti služila za še večji oz. popoln nadzor nad populacijo. Tovrstna novodobna digitalna diktatura je žal že prisotna na Kitajskem.

Sodobna znanost še danes ne obravnava in združuje duhovnega aspekta, ki mu je Tesla pripisoval tolikšen pomen. Le-ta še zmeraj spada v področje metafizičnega, ezoteričnega in mističnega. Odsotnost Teslovih neomajnih moralno-etičnih načel potencira še dejstvo, da se je sodobni človek v veliki meri obrnil tudi stran od vere, cerkev pa zaradi številnih afer dodatno izgublja svojo prvobitno in glavno vlogo. V takšnih okoliščinah bi morala Teslova celokupna zapuščina sedanji civilizaciji predstavljati vzor in smerokaz za prihodnost. V nasprotnem se bojim, da le-ta ni preveč obetavna.

 

Več o knjigi

 

 

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.