Brezplačna dostavaBrezplačna dostava nad 35 €.
Sanjsko pismo

Peter Handke, Peter Sivec in pravica do samopoimenovanja

Peter Handke. Portret: Ill. Niklas Elmehed. © Nobel Media.

V tem kratkem zapisu ne nameravam razpravljati o literaturi Petra Handkeja – ki me je sicer nekoč izjemno pritegnila, in me vleče še danes –, temveč o nečem na videz dosti bolj banalnem. Tako zelo banalnem, da se zdi odveč o tem razpravljati. Pa ni.

Ob burnih razpravah okoli Petra Handkeja, besednih vojnah imen proti imenom, vojnah za imena in nad imeni, nisem opazil, da bi se kdorkoli zares ustavil ob okoliščinah, ki bistveno določajo nastanek priimka okoli katerega se vnemajo duhovi. Še manj pa, da bi se te okoliščine – njihov smisel in učinkovanje – skušalo preizprašati.

Peter je priimek Handke pridobil, tako poročajo, od očima, alhokolika, s katerim se je njegova mati na hitro in v izogib stigmi samohranilske "lajdre" poročila še pred njegovim rojstvom. Peter Handke šele pri 18-letih izve, kdo je njegov biološki oče. Za razliko od njegove matere, o kateri mediji poročajo le, da je slovenskega rodu, izvemo celo ime in priimek njegovega očeta – Erich Schönemann, bankir, ob pričetku 2. svetovne vojne na Koroškem. Precej se moramo potruditi, da izvemo dekliški priimek matere, saj ga mednarodni viri dosledno ne navajajo (popravite me, če se motim): Marija Sivec, rojena v vasi Grebnje na Koroškem. Podatek zabeležen na slovenski Wikipediji.

Ime in priimek, ki nam ga dodelijo ob rojstvu in ga država vpiše v dokumente z velikimi črkami, kakor delnico, na katero je takoj prenešen in vpisan, ni manj kot "Sveti Duh" kapitalistične države, to je v prvi vrsti "javni dolg" in odplačevanje obresti, ki naj bi izhajale iz njega, vse skupaj pod pravili "zakonodaje" in v okviru "državljanskih pravic in obveznosti", ki in kot jih določajo vladajoče strukture v konkretni državi, praviloma preko identifikacijske davčne številke ali "social security number". Med temeljne dolžnosti in obveznosti seveda sodi tudi – materialna, pravna, in moralno-domoljubna – soodgovornost  za oborožene akcije in pobijanja posameznikov, predvsem pripadnikov tistih držav, ki si drznejo nedotakljivosti Svetega Duha kakorkoli oporekati.

Na tej točki si dovolim ekskurz v drugo področje, ki je vse premalo reflektirano v javnem prostoru. In prav zato: zakaj ljudje, ki se znotraj kapitalističnih sistemov prepoznavajo na progresivni levici in ki delujejo znotraj takšnega samodrštva, brez pomisleka za diktatorje in samodržce prepoznavajo in tudi razglašajo tiste, ki se v nekem bistvenem smislu ne podrejajo načinom delovanja "demokratičnih" procesov, kakor jih je postopoma ustvarila diktatura kapitala. Zakaj jim nikakor ne pride na misel, da predsednike svojih vlad in držav, ki ničkolikokrat izkazano jedo iz rok kapitalu in s tem svetovnem neoliberalizmu – direktneje rečeno, fašizmu –, vidijo, razumejo in torej tudi razglasijo za samodržce, diktatorje, tirane, čeprav številna ključna dogajanja takšnim zaključkov nedvoumno pritrjujejo? Zakaj, po drugi strani brez vsakega zadržka za diktatorje imenujejo predsednike nepokornih držav: Assada v Siriji, Madura v Venezueli, itd? Ali niso s svojo dvoličnostjo so-odgovorni za uspeh invazij proti Libiji, Iraku, Afganistanu, Srbiji in – najbolj usodno za vse nas – proti Jugoslaviji. In ali ni ta spregledana soodgovornost pravzaprav ključna za uspeh doktrine fašizma, saj je z njo vnaprej eliminirana tudi resnična kritika diktature kapitala? Odkod ta samozaslepljenost, nesposobnost soočanja z glavo pošasti? Ali s takšnim vedenjem ne postajajo tudi sami del zapovedano doktrine, njen opozicijski del, a vendarle del hidrine glave? Je to res vse, kar je ostalo od dialektičnega materializma? Kaj bi Marx imel povedati o vsem skupaj?

Zastavljajo se zanimiva vprašanja:

Zakaj se priimek deduje po očetu – ali očimu – in nikdar po materi?
Zakaj se kultura, ki se ima za najbolj emancipirano in feministično v pisani zgodovini, o tem sploh ne sprašuje?

V judovski kulturi menda velja, da se judovstvo določa po materi, ne po očetu; le pri materi namreč z zanesljivostjo vemo, da je starš otroka, pri moških pač tega ne moremo z gotovostjo vedeti – oče je lahko kdorkoli. In rodoslovci dobro vedo, da gre pri konceptu, ki daje prednost očetovi liniji, za nenavadno veliko število potegavščin – nepregledna vrsta ljudi je poimenovanih s priimki, s katerim nimajo biološke povezave.

Po tem "judovskem" načelu je Peter Handke slovenskega rodu, njegovo resnično ime pa Peter Sivec.

In če pogledamo še v nek drug zgodovinsko ključen prostor in čas: Josip Broz Tito bi se imenoval Josip Podjavoršek – Tito.

Avtor tega zapisa pa bi se moral podpisati kot Rok Godnič.

Sprašujem se, kakšna bi bila zgodovina, če bi se držali judovskega načela?
Kako bi zven besede Josip Podjavoršek vplival na preštevilne sogovornika Tita ter, posledično, na potek dogodkov?
Ali bi Peter Sivec enako dobro zapisoval besede kakor Peter Handke?
Ali bi Peter Sivec tudi prejel Nobelovo nagrado za književnost?
Kako bi takšna okoliščina vplivala na Slovence?
Kako bi takšno dejstvo vplivalo na ton in nivo razprav in izrekanja o njem – o Petru Sivcu, ki podpira Miloševiča?

Odgovore težko uganemo, zaključiti pa smemo, da bi bili odgovori presenetljivi.

Pomembno se mi zdi poudariti, da med temeljne svoboščine sodi tudi pravica, da se poimenujemo tako, kakor sami presodimo, in ne nujno tako, kakor so odločili bodisi naši starši ali botri, ki so bili v  bližini, ko smo bili rojeni. Te svoboščine nam seveda ni dodelila nobena država in nam je tudi ne more vzeti. Dodelilo nam jo je življenje samo.

Če nas kdo vpraša, kako nam je ime, imamo polno pravico odvrniti: odvisno kdo vpraša.

In če si dovolimo stopiti še korak naprej: zakaj privilegij menjave imen in priimkov po obstoječih jurisdikcijah spada med pravice tajnih služb teh skritih vojsk kapitala, ne pa tudi človeka vobče?

In če razvijemo razmišljanje naprej: ali si predstavljate življenje, v katerem svoje ime menjujete pogosto in toliko časa, vse dokler ne začutite, da je v sozvočju z vašo osebnostjo in poslanstvom in cilji, ki jih želite doseči?

Seveda si ga tudi jaz težko. Toda pravice po tovrstnem spraševanju si ne dovolim vzeti.

»Neznanje je tisto kar Buda imenuje 'Največje zlo na svetu'. Trajni mir v svetu, lahko nastopi le kot naravna posledica univerzalnega razsvetljenja.« (Nikola Tesla)

Nikoli ne vemo – morda pa je eden pomembnih ali ključnih korakov na poti do tega, da postanemo razsvetljena družba, tudi v tem, da se naučimo resnično spoznati svojo naravo in osupljivo svobodo, ki nam jo zakoni, ustave in pravila že stoletja in tisočetja omejujejo?

Morda se moramo predvsem naučiti razumeti – glasbo?

Zapisal: jaz, Rok Godnič

 

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.