Brezplačna dostavaBrezplačna dostava nad 35 €.
Sanjsko pismo

Saul Bellow, pisatelj iz Vetrovnega mesta

"Američan sem, v Chicagu rojen – Chicago, to mračno mesto – in stvari se lotevam, kot sem se naučil sam, v prostem slogu, in o njih bom pripovedoval na svoj način: kdor prvi potrka, temu se bo prvemu odprlo; včasih nedolžno trkanje, včasih ne tako zelo nedolžno ..."

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako samozavestno in samozavedujoče se galopirajo besede, ki jih je tok časa postavil med sijoče zvezde stalnice na nebu najslavnejših incipitov svetovne literature. Zapisalo jih je pero enega izmed velikanov ameriške književnosti, Saula Bellowa. Mnogokrat citirani stavek odpira vrata v roman Dogodivščine Augieja Marcha, romana, ki so ga kritiki zaradi njegovega navezovanja na tradicijo pikareskne literature pogosto primerjali s špansko literarno klasiko  iz 17. stoletja, Veleumnim plemičem don Kihotom iz Manče. Ta samozavestni, suvereni incipit napoveduje novorojenega avtorja, auterja v pravem pomenu besede, ki je, hevreka!, našel svoj glas in to sedaj praznuje tako, da svobodno, skorajda s pobalinsko predrznostjo pusti spregovoriti svojemu pikaresknemu junaku, za katerega se zdi, da mu svet leži na dlani: ne zato, ker bi mu bilo v življenju karkoli podarjeno, mveč zato, ker si bo to znal izboriti s svojo bistroumnostjo, tudi prekanjenostjo: včasih nedoložno trkanje, včasih ne tako nedolžno ... Bellowova pisateljska očarljivost je v tem, da zna vendarle seči globlje od zgolj suverenega nastopa: obenem mu uspe tudi, da zveni nepretenciozno. Podobno nepretenciozno je moral nekoč zveneti vzklik dečka s priimkom August, pisateljevega prijatelja iz otroštva, po katerem je osnoval svojega liternega junaka Augieja Marcha; »postavnega, neugnanega fanta, ki je ponavadi, ko smo se igrali damo, z dna pljuč vzkliknil: »Imam idejo!«, kot se je leta kasneje spominjal Saul Bellow.

Če so bile v pogovornem in hkrati filozofsko prodornem stilu napisane Dogodivščine Augieja Marcha tisto delo, ki je Bellowu prineslo ugled velikega pisatelja, ga je v svet slavnih in bogatih leta 1964, ko je dopolnil 49 let, katapultirala objava romana Herzog. Od takrat dalje Saul Bellow obvelja za tistega ameriškega pisatelja, ki je požel ogromno nagrad in kritiških priznanj: bil je prejemnik National Book Award, dobil je Pulitzerjevo in Formenterjevo nagrado in bil ovenčan z zlato medaljo na področju fikcije s strani Ameriške akademije za umetnost in književnost. Leta 1976 je postal Nobelov nagrajenec za literaturo in v Franciji dobil častni naslov Chevalier des Arts et des Lettres in Commandeur des Arts et des Lettres. Za pisatelja Philipa Rotha Bellow skupaj Williamom Faulknerjem tvori »čvrsto hrbtenico ameriške literature 20. stoletja«, njegov stil je zanj »tako bogat in vznemirljiv kot Melvillov«. James Wood ga je imenoval za največjega ameriškega proznega stilista v 20. stoletju – pogled, ki ga je Wood sam opisal kot »razmeroma nespornega«. Njegova dela tudi po pisateljevi smrti v letu 2005 ostajajo v tisku in še vedno uživajo nezmanjšan ugled.

Poleg Herzoga in Dogodivščin Augieja Marcha (1953) so največji kritiški in komercialni uspeh doživela njegova dela Užij dan (Seize the Day, 1956), Henderson, kralj dežja (Henderson the Rain King, 1959), Planet gospoda Sammlerja (Mr Sammler´s Planet, 1970), Humboldtova oporoka (Humboldt´s Gift, 1975) in Ravelstein (Ravelstein, 2000), ki ga je objavil, ko je že dosegel častitljivo starost 85 let. Morda najboljšo odskočno desko v Bellow pisateljski ocean predstavljajo Zbrane zgodbe (Collected Stories), ki prinašajo odličen uvid v to, kako je holokavst vplival na duševnost ljudi širom Evrope, Amerike in Izraela. Bellow sam je trdil, da so bile njegove zgodbe in novele napisane, ko je bil »v vrhunski formi«.

Saul Bellow se je rodil 10. junija 1915 v Lachinu v francosko govoreči provinci Kanade, Quebecu. Lachine je bilo v tistih časih delavsko mesto, ki je pognalo malce južno od Montreala. Izhajal je iz družine rusko-židovskih izseljencev, njegovi starši so emigrirali iz Sankt Peterburga. Ko je bil Saul (z izvirnim imenom Samuel) star tri leta, se je družina preselila iz Lanchina v srčiko montrealovske židovske četrti, kjer je svoje zgodnje otroštvo preživljal tudi junak Bellowega verjetno najbolj osebnega romana, Herzog. V spominu Mojzesa Herzoga ta četrt vstaja kot »razpadajoča, igračkasta, nora in umazana, zrešetana, prebičana od ostrega vremena«; a v njej utripa več človeških čustev, kot jih je glavni junak doživel kdajkoli kasneje. V Kanadi je Bellowovemu ljubečemu, tiranskemu očetu spodletelo pri vsem, česar se je lotil (dela, ki se ga ne bi lotil, skorajda ni bilo): kot kmetu, peku, prodajalcu, borznemu posredniku, rokodelcu, preprodajalcu drog, ženitnemu in zavarovalniškemu posredniku, tihotapcu pijače. Leta 1923 je pred agenti kanadske družbe, odgovorne za pobiranje davkov, ki so mu sledili za petami, pobegnil iz Montreala v Chicago. Bellowovo življenju že v najzgodnješem detinstvu dobi pustolovsko-pikareskni pridih, značilen tudi za njegove romane: ko je očetu čez nekaj mesecev sledila še preostala družina, so člani tihotapske zdužbe malega Saula skupaj s svojimi sorojenci, dvema bratoma in sestro, pretihotapili čez mejo. Tako se je za družino Bellow tudi v Združenih državah Amerike ponovila zgodba nezakonitih priseljencev, kar so bili že Rusiji, saj se je Sankt Peterburg nahajal izven območja carske Rusije, znotraj katere je bila obvezana živeti večina judov. Naselili so se v izseljenski soseski, otroci Bellowovih so začeli obiskovati državne šole in postali Američani. Bellow je kasneje pisal o tem, kako je kljub temu, da se je imel za Američana, hkrati ohranil zvestobo svojim ruskim, kanadskimin in židovskim koreninam.

»Nikoli nisem čutil nuje, da bi moral katero od svojih kulturnih poistovetenj žrtvovati na račun drugega. Nikoli mi ni bilo potrebno izreči, da nisem Kanadčan. Nikoli mi ni bilo potrebno izreči, da nisem jud. Nikoli mi ni bilo potrebno izreči, da nisem Američan. Ves ta skupek identitet sem jemal kot nekaj samoumevnega, v meni je moč videti nekakšno virtuozno združitev vseh teh različnih prvin, za katere ne čutim, da bi bile med seboj v konfliktu. Nobena od mojih dediščin mi ne povzroča nikakršnega nelagodja. Vzel sem jih za samoumevne, so del moje zgodovine. Če je ta zgodovina mešana, zbrana skupaj z vseh vetrov, nenavadna, če zlaganje teh med seboj različnih koščkov za zunanjega, manj eksotičnega opazovalca predstavlja težavo, to ni moja krivda... Bil sem zvest temu, kar sem. Tako sem živel in tako sem poskušal pisati.«

Pisati – in tudi govoriti. V Chicagu se je babilonsko pisani druščini jezikov, znotraj katere je kot otrok bival Saul – »Nisem vedel, kateri jezik govorim, in nisem doumel, da med vsemi temi jeziki obstajajo razlike,« je svojo večjezikovno izkušnjo reflektiral kasneje – pridružile še nove sestavine. Ne dom ne šola ne hebrejski pouk Bellowa niso mogli zadržati proč od ulice in njenega jezika, ki je bil surov, vesel, živahen: jezik, ki se mu ni bilo mogoče upreti. »Otroci so si želeli ulice,« je zapisal Bellow. »Bili so strastni Američani, govorili so o bejzbolu, boksarskih dvobojih, beznicah, podkupninah, kockanju, gangsterskih obračunavanjih.« Javne šole, ki jih je obiskoval Bellow, so »z iskreno prizadevnostjo skušale spreobrniti ali kultivirati svoje učence, otroke imigrantov od vsepovsod iz Evrope. Kultivirati je pomenilo amerikanizirati vsakogar od nas. Pri pouku angleščine je bilo »jedro, okoli katerega se je vrtel program, literarni patriotizem«. Pri angleški skladnji so »nas, sinove imigrantov, učili pisati slovnično pravilno. Poznavanje pravil te je napolnilo s ponosom. Globoko sem občutil omejitve ´pravilne´ angleščine. Ni bilo lahko, vendar smo se je vestno držali, in v svojih dvajsetih sem napisal dve spodobno napisani knjigi.«

»Spodobno napisani knjigi« sta njegova prva romana, Bingljajoči mož (Dangling Man, 1944) in Žrtev (Victim, 1947), napisani z mislijo na zadostitev zastrašujočim zahtevam »flaubertovskega stila«. Kasneje v življenju ju je Bellow duhovito poimenoval za svoj magisterij in doktorat.

V Chicagu se je pridružil krogu srednješolskih intelektualcev, strastno zagretih za literaturo, politiko in psihologijo. Pisatelji, ki so jih brali, so pripadali trem kategorijam: na bralnem seznamu so bili ameriški romanopisci 20. stoletja, evropski (vključno z ruskimi) romanopisci 19. stoletja ter filozofi in politični teoretiki, večinoma pripadniki marksistične misli. Skupna točka ameriških romanopiscev, ki jih je najboj cenil, je bil upor proti temu, kar je Bellow imenoval »materialistični kamen okoli vratu ameriške družbe«; teža, ki je nanj osebno pritiskala neposredno preko njegovih poslovno naravnanih očeta in bratov, ki so ga imeli za »prezira vrednega tepca s peresom«. Še posebej močan je bil vpliv ruskih avtorjev, tako na področju literature kot politične teorije. »Kot najstnik sem prebral neobičajno veliko količino ruskih romanov,« je nekoč povedal nekemu novinarju, ki ga je intervjuval. »Čutil sem, da je to Heimat, razumete.« Že pri starosti devetih let je bil Bellow »zaprisežen bralec«, ki je potem, ko je že imel v malem prstu vse otroške knjige iz lokalne knjižnice, napredoval na oddelek za odrasle, kjer je pričel brati Gogoljeve Mrtve duše. Širok zamah in zrelost, ki sta značilna za njegovo zgodnje čikaško bralsko obdobje, sta osupljiva. Najemnik v gospodinjstvu Bellowovih se je spominjal, kako ga je videl sedeti ob kuhinjski mizi in brati Vojno in mir in Bese, ko mu je bilo komaj deset let. Že od samega začetka je bil resen bralec in je to ostal vse svoje življenje. Kot odrasel je skozi razdobje več kot trideset let preživel dva ali tri popoldneve pri poučevanju in razpravljanju o vplivnih literarnih delih ter o filoofiji in politični teoriji s svojimi kolegi in študenti na Univerzi v Chicagu. Gore Vidal je Bellowa nekoč opisal kot »edinega ameriškega intelektualca, ki je bral knjige«.

Bellowa ambicija, da bi postal véliki pisatelj in mislec – ambicija, ki jo je delil s pripadniki svojega srednješolskega intelektualnega kroga – je vzniknila zgodaj. Po pripovedovanju nekega svojega prijatelja iz zgodnjih let je bil »že od samega začetka osredotočen, posvečen temu, da bi postal to, kar je bil v sebi« in ni nikoli ni omahoval. »Na neki točki v svojem življenju sem postal zelo trdovraten,« je Bellow zaupal pisatelju Normanu Manei. »Vedel sem, kaj je potrebno storiti, da ostanem pisatelj, in nisem nameraval dopustiti, da bi me karkoli odvrnilo od tega. To ni bilo toliko zaaradi mene samega kot zaradi igre, o kateri sem imel predstavo, kako jo je treba igrati.« Zaznamovala ga je neomajnost, ki jo je bilo včasih nemogoče ločiti od neprizanesljivosti in ki je šla z roko v roki z odločenostjo, da ga ne bo nič omejevalo pri artikulirnaju lastnega izraza. Vendar se mu to ni zgodilo nič prej kot pri triintridesetih. Šele tedaj je Bellow našel literarni jezik, ki je zvesto odražal njegov jaz.

Po srednji šoli se je Bellow na nejevero svojega očeta, ki je kuhal zamero zaradi plačevanja šolnine, vpisal na Univerzo v Chicagu. Kasneje je kot podiplomski študent antropologije preživel pol leta na Univerzi v Wisconsinu, nato pa se je vrnil v Vetrovno mesto, da bi se posvetil pisanju, pri čemer ga je gmotno podpirala njegova prva žena in njena družina. Sredi svojih dvajsetih je prvič obiskal New York in tu spoznal kritika Alfreda Kazina, že uveljavljenega avtorja študije o moderni ameriški literaturi. Prvi vtis, ki ga je Bellow, ki do tega trenutka ni objavil skorajda še ničesar, naredil na Kazina, je bil, da »v sebi nosi tako izrazit občutek, da mu je usojeno postati romanopisec, da je to vzbujalo navdušenje pri vseh, ki so ga obkrožali. Bellow je bil prvi pisec moje generacije ... ki je govoril o Lawrenceu in Joyceu, Hemingwayju in Fitzgeraldu ne kot o avtorjih knjig v knjižnici, temveč kot o sopotnikih na istem vlaku«. Bellow sam je bil vkrcani potnik, s svojo bojevito in tekmovalno naravo pravi protagonist njujorške intelektualne scene. In vendar je njegova samozavest prej naredila vtis na Kazina kot v njem vzbudila odpor. »Vzpostavljal se je kot tekmovalec. Čeprav je bil prijazen, neponarejen in zabaven, je meril visoko in bil posvečen svojemu poslanstvu na način, kot ga nikdaj prej nisem zasledil pri katerem od urbanih židovskih intelektualcev. Pričakoval je, da mu bo svet padel k nogam.« Kazin govori o tem, kako je bil Bellow pravi aficionado življenja, ki je brbotalo v podtalju velikih mest, in kako očaran je bil nad tem, da Bellow ni nikoli okolišil, temveč prešel naravnost k stvari: »Niti najmanjše besedne napihnjenosti ni bilo v njegovem govorjenju.« Poleg tega mu je bila naklonjena tudi narava. Čutne ustnice, velike, ovalne, široko narazen posajene oči, markanten nos, ki je pričal o židovskem poreklu: Saul Bellow je bil moški privlačnega videza. Ko pa ga je kdo izzval, se je pisatelj »pokazal tako odkrito ranljivega kot kdorkoli drug. Potem je s tiho silovitostjo zabil tistega, ki ga je iznenadil s svojo morda le na blag način izraženo kritiko.« Bellow je bil razdražljiv, včasih težaven, vendar je znal tudi očarati. Philip Roth v fikcijskem portretu Bellowa glede njegove očarljivosti pravi, da je bila kot »grajski jarek takšnih oceanskih razsežnosti, da sploh ni bilo moč videti velike stolpičaste in z oporniki podprte stvari, zaradi katere je bil izkopan, da bi jo varoval. Še dvižni most si iskal zaman.«

Bellow je svoj prepoznavni pisateljski glas našel leta 1949 v Parizu. V mesto luči je prišel kot Guggenheimov štipenditor in se trudil s pisanjem morečega romana, postavljenega v bolnišnično okolje – romana, ki se je izkazal za slepo ulico. Poleg tega je imel občutek, da je v slepi ulici obtičal tudi njegov tedanji zakon, razočaran je bil nad ortodoksnostjo levice, ki jo je sicer imel za svoj politični dom, in zaprepaden ob misli, da naj bi se vrnil k univerzitetnemu poučevanju. Nekega jutra, na poti do svoje pariške sobe za pisanje, ga je očaral pogled na vodne curke, ki so prihajali iz hidrantov, s katerimi so čistilci z mestnih pločnikov poskušali izmiti umazanijo. Uzrtje lepote, prava »hidroterapija«, se je Bellowu zgodilo, ko se je v curek ujela svetloba sončnih žarkov – in že »ni šlo toliko za vodni tok kot za v mavrico razpršeno sončno svetlobo ...«. To neprisiljeno naravno gibanje je pisatelja navdalo z željo, da bi se tudi sam v svojem pisanju lahko gibal tako svobodno kot tekoča voda. Postalo mu je jasno, da se je, da se mora znebiti »bolnišničnega romana, ki je zastrupljal moje življenje. In v naslednjem hipu sem se zavedel še, da to ni tisto, kar naj bi pomenilo biti romanopisec. Ta moja zagrenjenost je bila nevzdržna, bila je sramotna, znamenje zasužnjenosti ... Pristal sem na to, da se bom zaprl, zadrgnil svoj glas. Potem sem se v mislih preselil nazaj v otroštvo in se spomnil na prijatelja, ki se je pisal August – postavnega, neugnanega fanta, ki je ob igranju dame vzklikal, ´Imam idejo!´«

Bellow se je nemudoma odločil, da bo opisal zamišljeno življenje svojega tovariša, ki ga je nazadnje videl okoli leta 1920. »Predmet romana in jezik zanj sta se pojavila v istem trenutku. Jezik je bil prisoten v hipu – težko rečem, kako je prišlo do tega, besede in stavki so me nenadoma obogatili. Malodušje me je zapustilo in znašel sem se v položaju, ko sem kar naenkrat čudežno zapisoval prvi odstavek.« Bellow je dokončno opustil »bolnišnični roman« in pričel pisati Dogodivščine Augieja Marcha, ki ga je objavil štiri leta kasneje. Knjiga je prišla kot poplava: »Vse, kar sem moral storiti, je bilo stopiti podnjo in nastaviti vedro, v katero sem jo ujel.«

Stil, ki se je Bellowu razkril v Parizu, mu je omogočil, da je v svojih knjigah ubesedil galerijo značajev, ki so bili predtem izločeni iz resne ameriške književnosti: »Leta beležk in zapiskov so se končala z odkritjem jezika, ki je omogočal dostop do vsega«. Martin Amis, Bellowov veliki zagovornik, je dejal, da gre za jezik, ki »ljubi in v svoj objem sprejema nerodnost, nespretnost, zavračujoč eleganco kot varljivo vodilo, za jezik, v katerem se besede prekopicujejo ena čez drugo in žvenketajoče udarjajo skupaj v takšnem zaporedju, kot si ga same izberejo.« Na ta način oživljajo tako opisano kot opisovalca.

V biografiji Življenje Saula Bellowa (The Life of Saul Bellow), ki jo je napisal Zachary Leader in je bila ob svojem izidu v časopisu The Guardian označena kot odlično branje, se življenje njenega protagonista pokaže kot življenje velike eksistencialne intenzivnosti. In res: ta izredno plodoviti pisatelj, eden izmed največjih 20. stoletja, je bil kar petkrat poročen (vsak od njegovih zakonov z izjemo zadnjega se je končal z ločitvijo), bil je strasten bralec, ogromno je potoval, poučeval na številnih univerzah, med njimi na univerzah Bršljanove lige Yale in Princeton, pa na Univerzah v Bostonu in Chicagu, akademska pot ga je zanesla celo vse do portoriške univerze. Poleg tega je igral violino in se posvečal športu. V Bellowovi biografiji Leader opisuje, kako se je eden od njegovih študentov, pisatelj William Kennedy, spominjal enega izmed njegovih pisateljskih nasvetov: »Bellow ... je govoril o tem, kako dajati v izobilju. Rekel je, da pisatelj ne bi smel biti varčen pri svojem delu, temveč ´darežljiv, kakor narava´.« Saul Bellow je ta nasvet potrjeval z življenjem, ki ga je živel. Fant iz Lachina, čigar oče se je ukvarjal s sumljivimi posli, je prišel daleč in uspel na celi črti: napisal je mnogo knjig, imel mnogo razmerij, bil dolgo let profiliran akademski predavatelj, končal kot mogočna intelektualna prezenca v odboru za socialistično misel Univerze v Chicagu, in nenazadnje, prišel je med izbrance, ki so za svoje literarno ustvarjanje prejeli Nobelovo nagrado za književnost. Če se ob uvidu v biografijo Saula Bellowa na trenutke zazdi, da je bil kot človek in kot pisatelj zgled, ki bi mu bilo nevarno slediti, si je treba priznati še nekaj: takšna eksistencialna intenziteta kliče po hrabri življenjski drži ... in hrabrem pisanju.

 

[1] V izvirniku: "I am an American, Chicago born — Chicago, that somber city — and go at things as I have taught myself, free-style, and will make the record in my own way: first to knock, first admitted; sometimes an innocent knock, sometimes a not so innocent...« (Potrebno je uskladiti prevod z že obstoječim slovenskim prevodom celotnega romana Dogodivščine Augieja Marcha.)

 

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.