Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo

Skozi oči bralke. Filozofija smisla, sociološka študija in lirična lepota.

Ko v roke primeš knjigo Nobenega prijatelja razen gora, je prva stvar, ki jo opaziš, seveda naslovnica. Ta obraz, ki vas gleda tudi iz fotografije ob tem zapisu. Te oči. Težko verjameš, da je človek, iz čigar oči sije toliko moči, isti človek, o katerem bereš v knjigi.

Ali pač. Čeprav avtor sam priznava, da se je v času, ki ga popisuje v knjigi, večkrat počutil popolnoma nemočnega, je v opisanih okoliščinah za preživetje in ohranitev svojega notranjega sveta neoskrunjenega – ne nedotaknjenega, to zmorejo samo roboti –  potrebna posebna moč. V primeru Behrouza Boochanija se mi zdi, da izhaja iz njegove dežele, njegovih ljubljenih kurdskih gora.

Behrouz Boochani v romanu Nobenega prijatelja razen gora, s podnaslovom Zapisi iz Zapora Manus, opiše svojo begunsko pot iz rodnega Irana prek Indonezije v Avstralijo. Le da se pot ni končala na peti celini, pač pa na odročnem otoku Manus v Papui Novi Gvineji. Roman v prvem, krajšem delu, pripoveduje o dveh potovanjih s tihotapsko ladjo iz Indonezije do avstralskih voda. Malo je pisanj, ki te že takoj na začetku tako trdo udarijo po betici – že na prvih straneh Boochani spregovori o smrti. Naravnost med oči. Kar je logično, saj se je avtor s smrtjo, ko se je njihova ladja na prvem prečenju oceana potopila, srečal dobesedno.

"Na pragu sem
vstopam v labirint smrti
morda bistvo smrti vključuje vojno
živeti in umreti hkrati
plavam skozi svoje halucinacije
vse te podobe
stvaritve mojih misli."

…zapiše Boochani o svojem doživljanju lastnega konca.

Takšni lirični utrinki so gotovo drugi najbolj opazen del knjige. Prevajalec iz farsija (celotna knjiga je napisana v farsiju, nato prevedena v angleščino, v slovenščino jo je prevedla Alenka Ropret) Omid Tofighian je v spremni besedi zapisal, da je nekaj odlomkov v romanu, ki najbolj ganejo in pritegnejo prav tistih, kjer proza nenadoma preide v verz in nazaj. Zato je, če je želel "ostati zvest poetičnim elementom v jeziku in Behrouzovem pisanju", izbral prevajanje proze kot poezije.

In še tretja stvar, ki se mi je vtisnila v spomin. Urednika slovenske edicije Nobenega prijatelja razen gora, Rok Zavrtanik in Andreja Udovč, sta zapisala, da gre za "suvereno literarno delo, ki prerašča vsakršne žanrske omejitve". Absolutno res. Če bi prvi del romana še lahko označili za nek izpovedno-psihološki roman, v drugem delu, ko Boochani opisuje življenje v Zaporu Manus, roman eksplodira. Študija zaporniškega sistema – s tem sociološka in penološka razprava. Potapljanje v neizmerne globine lastne podzavesti, globinsko opazovanje sojetnikov – psihološko psihoanalitični roman. Filozofska razprava o smislu, minljivosti, smrti, mejah lastne eksistence. Lirični utrinki ob opisovanju narave, ki kljubuje grozi zapora. Poetičen jezik. Nadrealistični in hiper-naturalistični vložki (scanje, se Boochani ne obotavlja povedati, je pač to, kar je – scanje).

Neverjetno je, kako je pisatelj predelal svojo izkušnjo, ki ga je gotovo zaznamovala do konca življenja, v edinstveno bralsko izkušnjo. Kako je uspel spregovoriti v nam razumljivem jeziku tudi o stvareh, ki si jih bralec doma na kavču ne more niti predstavljati. Pri tem je uspel ohraniti distanco in hladno glavo. Kljub vsemu. Ne vem, kaj me bolj navdušuje – pisateljska veščina ali osebnostna disciplina?

Roman Nobenega prijatelja razen gora me je na trenutke spomnil na Neznosno lahkost bivanja Milana Kundere – enaka globina, več-smernost, mnogoplastnost, odvodi v vse smeri. In obenem enaka trdna rdeča nit, enaka avtorjeva veščina. Predvsem pa me je spomnil na Franza Kafko in njegovega nevidnega vsemogočnega odločevalca, za katerega veš, da ga ne boš mogel nikoli doseči. Boochanijev opis birokracije paznikov oz. šefov v zaporu je fantastična ponovitev vzorca Kafkovega Procesa. Le kratek odlomek iz osmega poglavja Boochanijevega romana:

"Pazniki pišejo poročila v beležnice. Na koncu vse prestavijo v večnadstropno stavbo za zaporom. Veliko izjemno delavnih uslužbencev pretipkava beležke. Nazadnje jih povzamejo in uredijo v uradno dokumentacijo, ki jo dostavijo v pisarno za šefe. Tam se sklepajo nujne odločitve in pošiljajo gor v naslednje nadstropje. Tam so zaposleni drugi uslužbenci, ki se ukvarjajo z dokumentacijami. Ti celotno dokumentacijo povzamejo v krajšo dokumentacijo. To spet pošljejo v pisarno šefom iz tistega nadstropja. Tam se sklepajo pomembne odločitve, potem pa dokumentacijo posredujejo gor v naslednje nadstropje."

In tako naprej.

Bi radi sklepno misel? Tega romana ne boste brali za lahko noč. Če v tem trenutku potrebujete to, raje berite kaj drugega. Ampak: berite ta roman, ker je svež in drugačen. Ker vam bo dal misliti, kolikor hočete in v katerekoli smeri hočete. Ker je – absolutno – presežek. Ki postavlja nove smernice, kakšne so, bomo pa še videli.

P.S.: Saj poznate tista vprašanja oz. sezname ljudi, s katerimi bi šli na kavo ali na večerjo? No, Behrouz Boochani je definitivno na mojem seznamu. Spoznate ga lahko tudi v nastopu za TEDxSydney.

Avtorica rubrike Skozi oči bralke je Karmen Kogoj Ogris.

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.