Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo

SKOZI OČI BRALKE. MARKUS ZUSAK: O IZGUBAH IN MOSTOVIH

Fantje brez mame. Fantje brez očeta. Kaj dobrega lahko nastane iz tega?

Definitivno in brez vsakega dvoma je Fant, ki je postal most, roman o upanju. Ker fantje imajo tudi mačka, psico, zlato ribico in goloba. Pa mulo, nikar ne pozabite mule. Torej, peterica človeških osamljencev in peterica pisanih živalskih posebnežev. V pisanem kalejdoskopu čustev, ki sta jih sprožila materina smrt, očetova izdaja in bratovska ljubezen.

Markus Zusak v svojem značilnem slogu, ki se ga mora bralec najprej privaditi – nelinearnost, metafore, neobičajne besedne zveze, impresije – pripoveduje zgodbo petih bratov, zaznamovanih z družinsko tragedijo. Tri leta so pričevali počasnemu umiranju ljubljene matere in kot da to ne bi bilo dovolj, jih je nato, ko bi najbolj potrebovali tolažbo, zapustil še oče. Kar… šel je. Zakaj ni zmogel, avtor razkrije šele na koncu romana. Fantje so se nekako znašli, najstarejši, ki je tudi pripovedovalec zgodbe, je prevzel vlogo očeta, ostali pa svoje vloge v neobičajni družinski skupnosti, obogateni s prijatelji, takšnimi (soseda, punca, učiteljica) in drugačnimi (zgoraj našteti živalski posebneži).

V to za silo pokrpano življenje nekega dne trešči bomba. Vrne se oče. Gradi most in potrebuje pomoč. Eden od bratov, ki ga z očetom veže za druge nevidna nit, gre z njim. Gradit. Metafora, Markus, je briljantna. Mimogrede, originalen naslov knjige je Bridge of Clay. Sijajna, a žal neprevedljiva besedna igra, saj je fantu ime Clay.

Ne bom zapisala, da Clay, četrti brat, reši, kar se še rešiti da. Ker pravzaprav ni ostalo nič več, kar bi se dalo rešiti. Clay (skupaj z očetom) postavi stvari povsem na novo – začne z načrtovanjem, pa kopanjem temeljev, nato gradnjo podpornih zidov in šele nato z mostom. Kot raste ta, raste nazaj tudi družina. Prefinjena pisateljeva veščina oboje neopazno poveže v zgodbo, ki teče nekako organsko, zdi se, da brez truda. Bravo.

Ja, Fant, ki je postal most, je zgodba o izgubah. Tistih največjih. A je tudi, absolutno, roman o upanju. O vezeh. Ljubezni. Pogumu. Odpuščanju. In o tem, da moramo poskrbeti, da se vse to zgodi, preden je prepozno.

Za konec: Markus Zusak ima res dober smisel za humor. Da ne boste mislili, da je to turoben roman. Niti slučajno. Je tak, kot je življenje – grenko sladek, pa še vse vmes. Nekajkrat sem se ob branju tudi glasno krohotala. Najbolj pa mi je ostal v spominu tale poetičen in topel opis učiteljice angleščine/šolske svetovalne delavke.

… popolna dušica, toploroka Claudia Kirkby. Takrat je imela komaj enaindvajset let. Bila je rjavolasa in precej visoka. Ni se veliko ličila, je pa vedno nosila visoke pete. /…/ Na licu, točno na sredini, je imela prikupno sončno pego. Imela je ljubeznive in rjave oči. Njene učne ure o Otoku modrih delfinov in Romeu in Juliji so bile mega. Kot svetovalna delavka se je veliko nasmihala, vendar se ji ni kaj dosti sanjalo; na faksu je imela kratek seminar o psihologiji, s čimer je izpolnjevala pogoje za spopadanje s takimi katastrofami.

Avtorica rubrike Skozi oči bralke je Karmen Kogoj Ogris.

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.