Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo

SKOZI OČI BRALKE. Sabo je obstal: razparanje srca.

Kako pisati o bolečini, ki je ni moč opisati?

Zato pa imamo pesnike, je moj odgovor na zgornje vprašanje. Neizrekljivo prelijejo v vsem razumljiv sporočilni kod, od nekje pričarajo ganljivo lepoto, in njihova lastna brezdanja bolečina vzbrsti v zgodbo, ki zareže. Sabo je obstal, roman vojvodinskega pesnika in pisatelja Ota Horvata, je posvečen avtorjevi umrli soprogi.

Kaj naj literarnokritični laik napiše o številnih pesniških stilističnih figurah, ki jih Horvat uporablja v svoji poetični mojstrovini? O pomenu menjavanja pripovednih oseb – enkrat v prvi, drugič v drugi, tretjič v tretji osebi? O prekrasnih metaforah in primerah? O ponavljanjih – »Jaz, izdajalec.« –, poosebitvah, prispodobah, simbolih?

Nič. Nič ne napiše.

Napiše pa, da jo je Sabo je obstal zadel direktno v srce. Ga razparal. Kot je razparano tudi Sabovo srce, ki po smrti ljubljene obstane nekje v nekem čudnem neobstoju. Za zunanji svet Sabo sicer živi, zase pa ne. Postavi milijon vprašanj, na katera ni odgovora. Bi bilo kaj drugače, če bi ...? Se prepira z bogom. In sam s sabo. Se samoobtožuje, ponižuje, uničuje. Biča samega sebe v večnem krogu pekla, iz katerega, zdi se, ni izhoda. In ne tolažbe.

Po romanu so v utrinkih posejani spomini na skupno življenje. Sobotna jutra v kavarni, potovanja, koncerti, knjige in filmi, skupna raziskovanja. In spomini na pripovedovalčevo otroštvo, ki delujejo kot kontrapunkt temu, kar je prišlo kasneje, in je bilo tudi skupno. Trpljenje ob njenem počasnem umiranju. Ji je Sabo takrat rekel, da jo ljubi? Takrat, preden je bilo prepozno? Ne, ni ji.

Če že hočete nauke, je to nauk te zgodbe. Da spregovorimo, da ne bo prepozno. A Sabo je obstal je roman, ki ne deli nobenih naukov. Nobene odrešitve. Nobene katarze. V tem smislu je pravzaprav popis stanja. Kje smo in kam gremo – po katastrofi. Vsak, ki je v življenju doživel tisto izgubo, po kateri nič več ni bilo kot prej, se bo v romanu ali njegovih delih prepoznal. V občutkih neizmerne krivde, neresničnosti, odtujenosti, neskončne osame, nemoči, padanja ... Trpljenja, ki se v sebi obnavlja in v tem ponavljanju zagotavlja: NIČ ne bo boljše. NIKOLI.

»Občasno ga preteklost povleče vase z metronomsko natančnostjo, ga vrže na ostre in slane čeri. Zalivajo ga valovi, močni in nepredvidljivi. Potem stoji v ranah. Izgubljen in osamljen. V puščavi, ki ni puščava. V svetu, ki ni svet. Ves je razparan, pa nikjer nikogar. On v temni praznini. V prepadu osamljenosti.«

Oto Horvat v intervjujih vedno pove, da po ženini smrti ni mogel pisati pesmi, je pa čutil, da bo lahko o njej spregovoril v obliki romana. Pisal je torej globokoosebno žalostinko za ljubljeno ženo. Ustvaril pa univerzalno pripoved. Kako mu je to uspelo, se sprašujete?

Ah, zato pa imamo pesnike.

Mojstrsko. Pesnik, hvala.

Karmen Kogoj Ogris

 

Oto Horvat
Sabo je obstal
Prevedla Dijana Matkovič
Zbirka: SANJE roman
Trda vezava, žametna na otip
Obseg: 112 strani
Format: 125 mm x 198 mm

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.