Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo

"V vsem, kar se oglaša s črnimi zvoki, prebiva duende."

Duende in črni zvoki so esenca celotnega letošnjega festivalskega dogajanja, posebej pa bo v znamenju obojega sobotni večer (29. avgust), ki se bo odvil v Divaški jami in na jasi pred njo v sosledju, zapisanem spodaj.

In tudi če bomo morali sami sebe oropati veščine in gotovosti in obstati brezpomočni, da bi se prikazal duende in se blagovolil dvobojevati z nami – mi bomo tam.

VSTOPNICE

19.30 Federico Garcia Lorca, Duende: igra in teorija

[Ob izidu enega najpomembnejših esejev o umetnosti]

Ko se spušča noč, vseh noči najtemnejša, pesnik svoji kovačnici kuje puščice in sonca.

Duende: igra in teorija je presežni esej, skovanem v ognju Lorcovega metaforičnega jezika, ki na poetski način razrešuje nasprotje med ustvarjanjem in razmislekom o principih ustvarjanja, ko iz flamenka lušči duende, temačni in emotivni ustvarjalni princip, ob katerem muza in angel, prav tako navdihujoči kreativni sili, ki pa nimata skrivnostnosti in surove moči duendeja, popolnoma zbledita. Predavanje Duende: igra in teorija velikega španskega pesnika Federica Garcíe Lorce je prvič objavljeno v slovenščini, izhaja pri založbi Sanje v prevodu Andreje Udovč in s spremno besedo Ane Pandur.

Pred spustom v Divaško jami, iz katere globin bodo vstali Črni zvoki, bomo prisluhnili interpretativnemu branju Lorcovega eseja. Branju z akcentom.

Kje: jasa pri Divaški jami

20.00 Ana Pandur, Damir Avdić: Črni zvoki

[Plesno-glasbena predstava po motivih F. G. Lorca: Duende: igra in teorija]

Črni zvoki. Foto: Drago Videmšek

Lorcovo predavanje o duendeju velja za eno temeljnih del v razumevanju flamenka in nudi izhodišče za razmislek o pomenu ter moči ustvarjanja, obenem pa odpira tudi vprašanja o ideološki zlorabi transformativne moči umetnosti. V njem Lorca spregovarja tudi o črnih zvokih, ki so eden bistvenih določevalcev ustvarjalnega principa duendeja: „V vsem, kar se oglaša s črnimi zvoki, prebiva duende.“ Črni zvoki so v ustvarjalni tandem povezali dva vrhunska umetnika: Ano Pandur, flamenko plesalko in koreografinjo, ter Damirja Avdiča, glasbenika, pesnika in performerja.

S performansom se podajamo v raziskavo polja svobode, upora veljavni konvenciji, presečišča trenutka osebnega in resničnega v ustvarjalnem aktu in njunimi implikacijami v družbenem. Lorcovo besedilo kot inspiracija in idejna podstat osmišlja osrednjo temo performansa Črni zvoki. Ta se osredinja na paradoksalno razmerje sprevrnitve pomena, ki ga je bilo besedilo deležno v 20. stoletju pod frankističnim režimom, s poudarkom na ponavljanju zgodovine.

Lorca v naslovu predavanja kot izhodišče postavlja igro. Vsak sistem, kot je igra, ima tudi možnost napake, zdrsa. Zdrsa v smislu napake v samem sistemu igre, trenutnega zamika, ki odpira nove horizonte in ima transformativni potencial, odpira polje nove svobode in lahko privede do nastanka nove igre. Po drugi strani pa lahko zdrs privede do ideološke sprevrnitve, ki novonastalo, pomensko vselej odprto igro, sprevrže v orodje manipulacije oziroma ideologija sama z njo manipulira. Tehtnica se lahko nagne v eno ali drugo smer.

V iskanju presečišča med dvema svetovoma, kjer je bližina konca/smrti zmeraj že vnaprej predvidena, bodisi zaradi produkcijskih, ideoloških ali političnih razlogov, osmišlja vnovičen premislek o pomenu tega, kakšne so lahko posledice ideološke zlorabe ustvarjalne misli. Izpovedovanje svobode, ki je nadžanrska, iskanje smisla in lepote znotraj danih razmer, ali pa njim navkljub, je ključno. Predstava Črni zvoki nadaljuje in nadgrajuje misel predstave Firebird Ane Pandur, ki tematizira večno vračanje enakega in hrepenenje po svobodi v letenju.

Avtorica koncepta, koreografinja: Ana Pandur
Soavtor, avtor glasbe in besedila: Damir Avdić
Izvajalca: Ana Pandur in Damir Avdić
Konceptualno sodelovanje: Sebastijan Horvat
Slika: Ludvik Pandur
Fotografija: Drago Videmšek
Produkcija: PKD Flamenko, Ana Pandur
Koprodukcija: Založba Sanje, Rok Zavrtanik, Andreja Udovč
Predstavo je sofinancirala Mestna občina Ljubljana.

Kje: Plesna dvorana, Divaška jama

21.15 Kako se igra duende?

[Pogovor z ustvarjalci]

Noč bo v pogovor zapletla štiri ustvarjalce: avtorja predstave Črni zvoki Damirja Avdića in Ano Pandur, ki je obenem s sijajno spisano spremno besedo postavila povsem sveži akcent knjižni ediciji Lorcovega eseja, prevajalko Andrejo Udovč, ki si je želela, da bi lahko duende prosto dihal v slovenščini, ter Roka Zavrtanika, ki mu je odprl prostor v bivališču sanj.

F. G. Lorca je duende videl hoditi po Zemlji. Mi ga bomo videli leteti, saj se duende nikoli ne ponavlja.

22.00 Con duende [druženje]


Duende: igra in teorija: odlomek iz knjige

Sleherni človek, sleherni umetnik, naj bo Nietzsche ali Cezanne, se lahko za vsak korak, ki ga napravi v stolpovitem vzponu k popolnosti, zahvali boju s svojim duendejem, ne z angelom, kot je bilo rečeno, niti ne s svojo muzo. Nujno je postaviti ločnico med trojico, kajti razlika med njimi v temeljih določa umetniško delo.

Angel vodi in daje kakor sveti Rafael, varuje in obvaruje kakor sveti Mihael, svari kakor sveti Gabrijel.

Angel osupne z blestenjem, a poletava nad človekom, biva zgoraj, sipa svojo milino in človekbrez kančka truda udejanja umetniško delo, ki ga angel narekuje, ali njegovo milino ali njegovo poplesavanje. Angel s poti v Damask, angel, ki se
usiplje skozi balkonske reže v Assisiju ali angel, ki stopa po korakih Heinricha Susa – angel posvečuje in ni ga načina, da bi se zoperstavil njegovi svetlobi, saj ta vihti svoja svinčena krila v območju vnaprejšnje določenosti.

Muza narekuje in na trenutke prišepetuje. Zmožna je narediti razmeroma malo, saj je oddaljena in že vsa utrujena (sam sem jo videl dvakrat), da bi ji bilo treba izklesati pol srca iz marmorja. Poeti v službi muze slišijo glasove in ne vedo, od kod, a glas prihaja od muze, ki jih navdihuje, včasih pa jih požre. Kakor se je zgodilo Apollinairu, velikemu pesniku, ki ga je uničila strašna muza, ob kateri ga je na sliki ovekovečil božansko angelski Rousseau. Muza vzdrami razum, se sprehaja po pokrajinah, koder se pnejo kolonade, in od nje veje lažen vonj po lovorikah; razum pa je mnogokrat sovražnik poezije, saj preveč zamejuje, pesnika povzdigne na prestol ostroumja in stori, da pozabi, da ga lahko nenadoma pospravijo mravlje ali pa mu na glavo cepne velikanski jastog, poln arzenika, proti čemur muze, ki životarijo znotraj monoklov ali sredi vrtnic v medlo pološčenem zakotnem salonu, ne morejo nič.

Angel in muza prihajata od zunaj; angel daje svetlobo in muza vdihuje obliko (Heziod je bil pri njej v uku). Naj bo zlati kruh ali guba v tuniki, od njiju pesnik prejema smernice sredi svojega lovorjevega gozdička. Nasprotno pa je duende treba priklicati iz najglobljih krvnih zakotij. In treba je dati košarico angelu in z brco odsloviti muzo, in izgubiti strah pred dehtenjem vijolic, ki jih izdihuje poezija 18. stoletja, in pred velikanskim teleskopom, kjer je med steklom na lovorikah zaspala muza, bolna od omejitev.

Tisti, s katerim se bije zaresen boj, je duende.


Iz spremne besede Ane Pandur

Glavni nosilec pomena te nove kategorije duende je flamenko v trenutku brutalnega zanosa, obenem pa Lorca z analizo omenjenega žanra reflektira tudi sam kreativni akt nasploh. Besedilo s tem utemeljuje Lorcovo estetsko teorijo, etično držo in imanentno zahtevo po radikalni svobodi, iskrenosti, človeškosti in transformativnosti umetnosti kot take. Ena od ključnih značilnosti, ki jih duende prinaša s seboj, je radikalna sprememba, rez:

"Prihod duendeja vselej predpostavlja radikalen prelom z vsakršno formo. Skozi stare površine zaveje popoln občutek svežine, kot pravkar ustvarjena čudežna vrtnica, ki vzbudi skoraj religiozno vznesenost."

Duende s seboj ne prinaša lepote, temveč z močjo udarnega vala človeškost v vseh razsežnostih, v končni instanci pa slutnjo smrti, ali bolje rečeno, zavedanje smrtnosti, ki obenem slavi življenje. S smrtnostjo vznika tudi ranljivost,
ki predvideva popolno predanost v trenutku navdiha in odsotnost racionalizacije, uveljavi človeka kot ustvarjalca, ki ne ustvarja iz lastne želje, temveč iz potrebe po ustvarjanju, smrtnost je inspiracija, ki sili k realizaciji.
Kot zahteva po iskrenosti, predaji in iskanju resnice v razsežnosti človeškega duende išče transcendenco, duende je nietzchejansko dionizično in je v tem smislu volja do moči, (otroška) igra, ki se odvija po lastnih pravilih in ki najlaže vznika v plesu, glasbi in govorjeni poeziji:

"Vse umetnosti so zmožne ustvarjati skozi duende, a kakor je naravno, se najbolj izrazi v glasbi, plesu in govorjeni poeziji, v umetnostih, ki potrebujejo živo telo, da zaživijo, saj so oblike, ki se neprestano rojevajo, umirajo in začrtujejo svoj obris v točno določeno točko sedanjosti."

Enako kot vznik duendeja predavanje s seboj prinaša radikalno odpiranje za dojemanje Lorce kot pronicljivega in drznega misleca, ki umetniško kreacijo razlaga dvojno: z umetniško kreacijo in skoznjo. Vsemu, kar je bilo doslej povedanega o konceptu duende, pa grozi tudi sprevrnitev pomena ...

 

Zagotovite si svojo vstopnico.

Dodaj odgovor

Oprostite, za objavo komentarja morate biti prijavljen.