Bolšja palača

Mesto, ki se nastavlja vsaki sapici, mesto, ki je krmilo prepustilo množici usedlin uradne zgodovine – Istanbul, sprva pristanišče bega, ki je ljudem omogočilo, da so zbežali od vsega, Istanbul, ki je naposled sam postal razlog za beg.

Vse polno Fortuninih ukan – v zavetju nekoč veličastnega poslopja, vsajenega v dodobra uhojeno ulico, poslopja z rožnato akacijo na vrtu …

Stanovalci razkošno zaudarjajoče palače minevajočega sijaja spontano mešajo kosce resničnosti, ki je morda navpično rastoča laž ali, prav mogoče, večno ponavljajoča se vodoravnica.

Roman Bolšja palača je nenavadna zgodba, ki sledi pripovedni strukturi Tisoč in ene noči, da nas seznani z nekoč ugledno, zdaj pa vse bolj zanemarjeno stanovanjsko hišo Bonbon, pred katero se kopičijo smeti in v kateri razsajajo bolhe, in ki jo je dal pred mnogimi leti za svojo bolno ženo zgraditi ruski emigrant. Toda zgodba o času, v katerem je nastala palača, je samo uvod v vse bolj nenavaden preplet usod današnjih prebivalcev te ‘palače’, ki predstavljajo precej verodostojen in hkrati grotesken prerez današnje turške (oziroma istanbulske) družbe: univerzitetni profesor, frizerska dvojčka, postarana Madam tetka, študent, veri predani gospod Hadži Hadži, naivna Modra ljubica …

Kakor je za Shafakovo značilno, je roman pisan z izrazito ironično distanco, ki včasih prehaja celo v sarkazem in je še posebej učinkovita v uvodnem in zaključnem delu romana, ki še na koncu pravzaprav dobi skoraj tragične razsežnosti.

* Zanimivost:
Elif Shafak je sprva pisala v turščini, njena zadnja knjiga v tem jeziku je Bolšja palača, nato je začela pisati v angleščini. O izkušnji je povedala, da jo kot pisateljico fascinira odkrivanje labirintov in ritmov, ki so lastni vsakemu jeziku. Izziv ji predstavlja tudi to, da mora pisatelj v drugem jeziku odkriti nov literarni glas, mora spet začeti od začetka.