Božična knjiga

Potem smo se hladni, prosojni in trepetajoči svetlobi dolgo peljali po beli pušči, ne da bi se ustavili. Kadar sem odprl oči, sta pred menoj poskakovala enako nerodna, s snegom prekrita kučma in hrbet, pa enak nizek leseni lok, pod katerim se je med napetimi usnjenimi vajetmi, vedno enako daleč od mene, zibala glava našega glavnega konja, katerega črno grivo je veter spihoval na stran, ko sem se ozrl prek njegovega hrbta, pa sem na desni videl istega malega lisastega konja, kratko privezanim repom in prečnik, ki je občasno udarjal v prednji del sani. Ko sem spustil pogled, sem videl, kako sanice režejo enak vrtinčasti sneg, ki ga veter odločno odnaša na drugo stran. Spredaj je vedno enako daleč drsela prva trojka, na levo in desno pa en sam bel in zabrisan lesket. V prazno je moje oko iskalo novih reči – ne količka, ne stoga, ne ograje ni bilo videti. Vsepovsod vse belo, belo in nestalno: zdaj se je obzorje zdelo nemerljivo daleč, zdaj se mi je z vseh strani približalo na dva koraka, potem je iznenada na desni strani zrasel visok bel zid in se raztezal vzdolž sani, potem je na lepem izginil in se spet dvignil pred nami, pa se vse bolj in bolj odmikal, dokler ni znova izginil. Kadar sem dvognil pogled, se je za treutek vse zazdelo svetleje, kot da bi skozi meglico morda zagledal zvezde, nato pa so mi zvezde zbežale izpred oči, vse više in više, da sem videl le še sneg, ki mi je mimo oči padal na obraz in na ovratnik krznenega plašča, nebo pa se je povsod zdelo enako svetlo, enako belo, enolično, brezbarvno in nenehno spremenljivo.