Človek

Podrobnosti

Tudi onim to pismo, ki so pogumni in močni, 
v pozdrav njihovemu pogumu in moči. 

In njim še najbolj, kajti pogum, to je zdravje!

V imenu Trubarja vam pošiljam to pismo in v imenu tistih, 
ki so v molitvenike pisali naša imena, in v imenu tistih, ki so davno davno govorili naš jezik. 
In v imenu poslednjih najbolj.
Kajti oni so bili prvi in odločujoči. 
Prst so bili, ki na njej vzklije drevo 
in zraste narod. 
In v imenu teh vas pozdravljam najbolj.
(Srečko Kosovel)

#Človek: Milijoni umirajo, a Evropa laže. Zbir poezije in poezije v prozi. Strelice čiste misli, ki jo podpisuje Srečko Kosovel, vizionar, pesnik vsemirja. Pesniško-prozna celota, ki sije na razvaline človečnosti, je drhteče, a strumno, krhko, a kleno celičje. 

Stopimo kvišku in dalje, do zenita! Novi Človek prihaja.

Fotogalerijo muzikalne nevihte World Histeria Orchestra, ki jo je na Festivalu Sanje razvetljeval Kosovelov #Človek, si lahko ogledate na tej povezavi.

Ne bojimo se neviht –
prehajamo v novo življenje –
stiska jezika, obkoljene sanje,
nagrmadene globine, nerazčesani prevrati –
Kje gori?
Kdo napenja jadro besede,
ki votlo ne bobni?
Človek,
sredi sveta stoji
človek.
Kosovel ga priklicuje.
Trezna misel sloni
na mirnem koraku.
Cvetí, zrak cvetí.
(Tjaša Koprivec)

Odlomek

Svetilka ob cesti

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človekč Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni. 

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka.

*

Evropa umira

Evropa umira.
Društvo narodov in apoteka, 
oboje je laž.
Operacije. Revolucije!
Na sivi cesti stojim.
Rjavo listje pada z vej 
in jaz se samo enega bojim, 
kadar to drevje bo golo, črno stalo 
in siva polja 
in majhne hišice 
in bom kričal, 
pa bo vse, vse naokoli 
molčalo.

*

Stojimo kakor na razstreljenem razcestju velike, do smrti napete borbe med evropsko civilizacijo in kulturo.

Medijski odzivi

"Koliko jasnovidnih resnic je pesnik stkal v verze in razmišljanja v komaj dvaindvajsetih letih življenja – žal žive še danes enako ali celo bolj resnične kot nekoč!"
- Miša Čermak, Jana

"Kosovela pa spet (pred časom tudi v zbirki Pravica) zaznamo kot žlahtnega političnega pesnika, ki je zaradi svojih radikalnih pronicljivih pogledov še vedno aktualen in angažiran. S tem te knjižice ne kaže razumeti kot prispevek k slovenskemu svetobolju, ampak k prebujanju."
- M. M., Delavska enotnost

"Danes, ko v svetu vladata tako ekonomska kot tudi moralna kriza, ko se lomijo vse družbene strukture in ko je človeštvo zapadlo v negotovost, nam Kosovelova razmišljanja lahko služijo kot navdih in kot izhodišče za panoramski premislek stanja, v katerem smo se znašli. Hkrati pa imajo njegove pesmi tudi to moč, da v človeku vzbudijo določeno konstruktivno jezo, ki je potrebna za politično bojevanje, da ga vzdramijo iz političnega spanca, mu vlijejo upanja v boljšo prihodnost in ga spomnijo na pomen svobode, kajti »kakor hoče drevo iz tal k nebu, tako hoče človek iz utesnjenih oblik v svobodo."
- Matej Budin, LUD Literatura