Črtica med dnevom in nočjo

Svojčas sem bil eden najboljših policistov v mestu, večkrat nagrajeni agent za droge. Potem so me suspendirali. Sum na izdajo službenih zadev. Sum na podkupljivost, dodeljevanje ugodnosti in prednostnih list, članstvo v kriminalni združbi, zloraba opojnih snovi. Oviranje delovanja pravosodja. Trgovanje z drogami. Četudi so bili dokazi proti meni obremenilni, sem že več kot eno leto čakal, da bo državna tožilka proti meni vložila obtožnico.

*

Hodil sem po mestu in bil sem trezen, moje misli bistre. Malo, zelo malo je bilo teh večerov, ko sem bil trezen in bister, večerov, ko je bil moj korak trden, čeprav je moje življenje razpadlo. To so bili večeri, ob katerih sem se lahko vsega spominjal, ob katerih sem za uro ali dve našel moč, da sem lahko v glavi razgrnil in uzrl vse črepinje, kot da življenje ne bi bilo moje, ampak bi pred mano ležal le še en primer. Taki večeri so bili redki in nikoli se niso končali dobro, kajti slej ko prej sem se na raztresenih črepinjah, ki so ležale pred mano, urezal, vedno pravzaprav.

*

Deček je bil mrtev, toda najhujša mora se je šele začenjala. Deček ni imel imena. V nobeni družini ga niso pogrešali. Tako kot zdaj dekle iz kanala je tedaj ležal na kovinski mizi v kleti sodne medicine v Moabitu in nikogar ni bilo, da bi ga prepoznal. Nihče ga ni iskal.

Ničesar otipljivega nismo našli, da bi mu lahko dali ime.

Prav mogoče so bili v tisti noči, ko sem dečka povozil s skoraj sto kilometri na uro, njegovi v bližini, mogoče je njegova mati ali njegov oče, ali brat ali sestra stala v temi na robu ceste, medtem ko je letel prek avta, toda razen mene ni nihče stekel k njemu, ko je trzajoč ležal na cesti.

Sklonil sem se nad dečka, ga dvignil in nesel na pločnik; in tam sem stal v noči pred nočno prodajalno in kričal in jokal z dečkom v roki, in po turško in v polomljeni nemščini me je v dežju nagovoril star moški, medtem ko sem še kar jokal in kričal, dokler nista prispela reševalno in patruljno vozilo.

*

Tajnih agentov pod krinko, policistov, ovaduhov je bilo za celo armado. Včasih smo zasegli tudi po dvesto kilogramov kokaina ali pet tisoč tabletk ekstazija, a vendar se ni prav nič spremenilo, niti za las se ni spremenilo, niti cena droge na cesti ni zrasla, bilo je, kot da se ni zgodilo nič, čisto nič. Iz dneva v dan je v mesto prihajalo več droge – in potem nenadoma neke noči možje sredi ceste streljajo drug na drugega in neki deček, ki s tem nima prav nič, steče pred avto, ki s sto kilometri na uro drvi po Kottbusser Dammu.

*

Imela je gol hrbet in plesala je proti meni v ogradi iz lesa, zabrisano cvetje na njenem hrbtu je valovalo v ritmu glasbe, toda ni plesala tehna, ampak mešanico valčka, kumbije, merenge in tanga. Pomislil sem na veter in na trsje, in tedaj se je obrnila k meni, toda mladenka ni bila ženska, pač pa mladenič s pobarvanimi očmi in kratkimi, temnimi lasmi. Bilo je natrpano in glasno, poskušal sem se prebiti do mladeniča, hotel sem ga vprašati, kdo je in kdo je mrtva ženska v kanalu in kaj pomenijo tetovaže na njenem hrbtu, toda nenadoma je izginil.