Dolgi cvetni list morja

V neskončnih večernih pogovorih v tistem malem prostoru je pesnik z Víctorjem v grobih potezah obnovil seznam beguncev, ki jih je vkrcal v Bordeauxu tistega daljnega dne avgusta 1939, ter drugih moških in žensk španskega eksodusa, ki so v Čile prispeli v kasnejših letih.

Víctor je Nerudo pohvalil, da je s tem, ko ni ubogal ukaza, da naj izbere le kvalificirane delavce, temveč je sprejel tudi umetnike in intelektualce, državo obogatil z obilico talenta, znanja in kulture. V manj kot desetletju so že izstopala imena španskih znanstvenikov, glasbenikov, slikarjev, novinarjev in celo zgodovinarja, ki je sanjal o monumentalnem projektu, da bi na novo spisal zgodovino Čila vse od začetkov.

Skrivanje je spravljalo Nerudo ob pamet. Brez predaha je hodil in hodil med štirimi zidovi kot kakšna ujeta zver; niti skozi okno ni smel pogledati.

Njegova žena, ki se je odpovedala vsemu, celo svoji umetnosti, da ga je lahko spremljala, ga je komajda zadrževala notri. V tem času si je pesnik pustil rasti brado in čas ubijal z besnim pisanjem Vélikega speva. V zameno za gostoljubje je z nezamenljivo otožno intonacijo recitiral svoje stare verze in tudi tiste še nedokončane, kar je Víctorju navdihnilo strast do poezije, ki mu je ostala za vedno.

Neke noči sta nenapovedano prišla tujca v plaščih in temnih klobukih, čeprav je bilo ob tisti uri še vedno čutiti poletno vročino. Videti sta bila kot detektiva, vendar sta se predstavila kot strankarska tovariša in par brez pojasnila odpeljala drugam, ob čemer sta jima dala komaj dovolj časa, da sta v kovčka zmetala oblačila in razcvetene liste s pesmimi. Víctorju nista hotela povedati, kje bi lahko obiskal pesnika, sta mu pa naznanila, da ga bo moral morda znova gostiti, saj skrivališč ni bilo lahko najti. Kontingent več kot petstotih policistov je vohljal za sledmi ubežnika. Víctor jima je pojasnil, da se njegova družina naslednji teden vrne z morja in da njegovo stanovanje ne bo več varno. Sam pri sebi je začutil olajšanje, da bo spet lahko zadihal v svojem domu. Njegov gost je s svojo velikansko prezenco zapolnil prav vsak kotiček.

Naslednjič ga je videl šele čez trinajst mesecev, ko je s prijateljema organiziral pesnikov beg s konjem čez južne kordiljerske prelaze v Argentino. Do tedaj se je Neruda, neprepoznaven z divjo brado, ves čas skrival po domovih prijateljev in strankarskih tovarišev, s policijo za petami. Tudi to popotovanje do meje je Víctorju zapustilo neizbrisen pečat, tako kot poezija. Jezdili so skozi veličastno pokrajino mrzlega pragozda, tisočletnih dreves, gora in vodovij; povsod voda, ki je polzela v skrivnih potočkih, padala z neba v slapovih in vse na svoji poti znašala v bučeče reke, ki so jih morali popotniki težkega srca prečkati. Čez mnogo let je Neruda v spominih to pot opisal takole: »Jezdili smo, prevzeti od te brezmejne samote, v tisti belo-zeleni tišini. [...] Vse je bilo osupljiva skrivna narava in obenem rastoča grožnja mraza, snega, zasledovanja.«

Víctor se je poslovil ob meji, kjer so jih pričakali gavči z rezervnimi konji za preostanek potovanja. »Vlade se menjajo, pesniki pa ostajajo, don Pablo. Vrnili se boste v slavi in veličini. Zapomnite si, kar sem vam rekel,« mu je dejal in ga objel.

Neruda je iz Buenos Airesa odpotoval s potnim listom Miguela Ángela Asturiasa, vélikega gvatemalskega romanopisca, s katerim ga je družilo nekaj vizualne podobnosti, oba sta imela namreč »velik nos, zajeten obraz in telo«. V Parizu ga je kot brata sprejel Pablo Picasso, počastili pa so ga tudi na mirovnem kongresu, medtem ko je čilska vlada za tisk podala izjavo, da je ta moški prevarant, dvojnik Pabla Nerude, da se pravi skriva v Čilu in da ga ima policija na piki.