Drevo in zvezda

Tomaž Pengov, zamišljeni iskalec minule skladnosti, ki sta jo poznala antična Grčija in renesansa, se je pred modernizmom zatekel v tišino intimizma, asociativno lahkotnost nadrealizma, med skrivnostne podobe simbolizma in celo krhke privide baroka. Tomaževe pesmi so zato blizke Koviču, Udoviču, Vodušku, Gradniku, Lorci in Eluardu, prijateljujejo s slikami de Chirica, Stupice, Lapajneta, Kraševčeve, Slavca in Aleksija Kobala, sorodne so glasbi impresionistov, Ralpha Townerja, Jacquesa Brela, Juliette Greco, skandinavskih jazzistov, skupin Oregon ali Return to Forever, Joni Mitchell, Leonarda Cohena, Franeta Milčinskega - Ježka.

Tomaž Pengov je bil – in je še vedno – popotnik, ki ne išče asfaltnih avtocest do prestolnic, ampak prašne kolovoze do pozabljenih in zapuščenih krajev. Na obrobju sveta, malikujočega hitrost in hrup, so morda še skriti kraji, kjer je mogoče poslušati roso, iskati pogled drevesa, se pogovoriti s klateži, romarji in begunci, videti barvo tišine.

- Milan Dekleva v spremnem zapisu k pesemski knjigi