Dune. Peščeni planet

Ornitopter je prešel golo skalnato planoto. Paul je pogledal navzdol z višine dva tisoč metrov in videl zgubano senco njihovega letala in spremstva. Zemlja pod njimi je bila videti ravna, a gube v senci so pričale o nasprotnem.

»Je že kdo prišel peš iz puščave?« je vprašal vojvoda.

Halleckova glasba je zamrla. Naslonil se je naprej, da bi slišal odgovor.

»Ne iz globoke puščave,« je rekel Kynes. »Možje so se že večkrat vrnili peš iz druge cone. Preživeli so tako, da so prečkali skalnata območja, kjer ni veliko črvov.«

Prizvok Kynesovega glasu je vznemiril Paula. Začutil je, da so se njegova čutila, izurjena za takšne priložnosti, nenadoma izostrila.

»Ah, črvi,« je rekel vojvoda. »Moram kdaj kakšnega videti.«

»Morda ga bomo videli že danes,« je rekel Kynes. »Kjer koli je začimba, tam so tudi črvi.«

»Vedno?« je vprašal Halleck.

»Vedno.«

»Ali obstaja povezava med črvi in začimbo?« je vprašal vojvoda.

Kynes se je obrnil in Paul je videl, da je med odgovorom stiskal ustnice. »Črvi branijo pesek z začimbo. Vsak črv ima svoje ozemlje. Kar pa se tiče začimbe ... kdo ve? Primerki črvov, ki smo jih preučevali, nakazujejo, da v njih potekajo zelo zapleteni kemični procesi. V njihovih kanalih smo našli sledi klorovodikove kisline, pa tudi druge še bolj zapletene kisle spojine. Podaril vam bom svojo monografijo, ki sem jo napisal o tej temi.«

»In ščit ne nudi nobene zaščite?« je vprašal vojvoda.

»Ščiti!« je porogljivo pripomnil Kynes. »Ko vklopite ščit v območju črva, ste si zapečatili usodo. Črvi se ne zmenijo za teritorialna območja, kadar napadejo ščit, in pridejo tudi od zelo daleč. Nihče s ščitom še ni preživel takšnega napada.«