Ena Zemlja, eno človeštvo

Vandana Shiva, Ena Zemlja, eno človeštvo proti 1%.

Na tem mestu želimo izpostaviti sporočilo in spoznanja knjige nemara najvidnejše in najvplivnejše okoljevarstvenice na svetu. Knjiga nam je v dragoceno oporo pri razumevanju uničujočih procesov v odnosu civilizacija : narava v današnji civilizaciji. V nadaljevanju objavljamo uvodna zapisa prevajalke in urednika knjige.

Iz uvodne besede prevajalke

»Vandana Shiva je na področju okoljevarstva svetovno znano ime. Je znanstvenica, avtorica in feministka, predvsem pa je poznana po neumornem aktivističnem delu v podporo pravicam kmetov, žensk in staroselskih ljudi. Njena aktivistična pot se je začela v 80. letih prejšnjega stoletja, ko se je po opravljenem doktoratu iz kvantne fizike v Kanadi vrnila domov v Indijo. Pridružila se je gibanju, ki se je borilo za zaščito dreves pred sekanjem in so ga vodile staroselske ženske v himalajskih gozdovih. Med njimi je pridobila vsaj toliko pomembnega znanja o medsebojni povezanosti in neločljivosti kot s študijem, pravi.

Ustanovila je Raziskovalni sklad za znanost, tehnologijo in ekologijo in gibanje Navdanya (‚devet semen‘), ki si prizadeva za ohranitev raznolikosti in celovitosti živih virov, predvsem avtohtonih semen, in za širjenje organskega kmetijstva in poštene trgovine.

Objavila je že več kot 20 knjig in 500 znanstvenih člankov, v katerih razpravlja o številnih raznolikih temah. Znana je kot velika strokovnjakinja na področjih prehranske varnosti in ohranjanja semen (npr. knjiga Seed Sovereignty, Food Security: Women in the Vanguard, 2015), ohranjanja prsti (npr. Soil Not Oil: Climate Change, Peak Oil and Food Insecurity, 2009) in zaščite genskih virov (Biopiracy: The Plunder of Nature and Knowledge, 1997), pa tudi kot velika kritičarka industrijskega kmetijstva in predvsem t. i. zelene revolucije, ki je pred nekaj desetletji kmetijstvo v Indiji postavila na glavo (The Violence of the Green Revolution: Ecological Degradation and Political Conflict in Punjab, 1992).

Knjiga, ki je pred vami, je nastala iz občutka nujnosti, pravi Shiva. Človeštvo stoji pred razpotjem in čas, da uberemo pot stran od prepada, ki pomeni uničenje planeta in izumrtje živih bitij in nas samih, se izteka. Če bomo še naprej ujeti v spone sistema, ki ga po svojih željah določa 1 %, je takšna usoda žal neizogibna.

Srž problema, kot nakazuje sam naslov te knjige, je konflikt med človeštvom in peščico ljudi, ki jih ni niti za odstotek, a v rokah držijo nezamisljivo velik delež svetovnega bogastva, med nami in njimi.

Mi »smo ena zemeljska družina, eno človeštvo, povezani /.../ preko naše raznolikosti, razuma, ustvarjalnosti in sočutja«, pravi Shiva. Smo vsi, ki si želimo svobode, svobode, da »mislimo svobodno, dihamo svobodno, jemo svobodno«. Oni pa so »ekonomsko in politično močan 1 %, ki je izgubil stik s svetom in s človečnostjo (vključno s svojo lastno) /in/ se poskuša polastiti nadzora nad vsemi področji naših življenj«.

Prevajalka Cvetka Poprask Flores in urednik knjige Rok Zavrtanik v pogovoru z Vandano Shivo (april 2020). Za slovenske podnapise kliknite na ustrezno ikono na spodnji orodni vrstici posnetka.

Človek-stroj bo uničen!

Uvodna beseda urednika

Ta knjiga je izšla v predkoronskem času. In kot se knjigam, ki prinašajo pomembne informacije in njihovo poglobljeno razumevanje, rado dogaja, je ostala na Zahodu nesramno spregledana. Vendar pozorni bralec ne bo spregledal, da neustavljivo stopnjujočo se blaznost, ki jo knjiga razkriva in ki se neustavljivo stopnjuje, ne vodi nikamor drugam kakor v vse slabšega izmed najslabših svetov: v brezdanji pekel, kakršnega spoznavamo v »koronski dobi«. Ko enkrat dopuščaš zločinsko delovanje, kakršnemu smo priča zadnja desetletja, še posebej od nastopa tandema Reagan – Thatcher, pa od 11. septembra dalje, ko toleriraš serijske plenilske in uničevalne vojne, tiho prenašaš »finančno krizo« 2008, s katero se je nacionaliziralo vrtoglave dolgove in obenem privatiziralo megalomanske dobičke, ko se dovoli pogrom zoper Wikileaks in zločinski pregon Juliana Assangea, ko se ponižuje in izničuje neodvisne medije in raziskovalce ter whistleblowerje, ko se tolerira korupcijo Mednarodnega sodišča v Haagu ter grozljivo taborišče Guantanamo, ki deluje onkraj vseh zakonov in načel etike, obenem pa še naprej priznavaš veljavo »znanju« in »denarju« po meri imperializma – ko se lahko dogaja vse to, je le še vprašanje časa, kdaj in na kakšen način se bodo pričele ukinjati temeljne ustavne listine, listine demokracije, ključni dokumenti človekovih pravic, ki so nastali po izkušnji 2. svetovne vojne, in s tem temelji ethosa in smiselnosti življenja samega.

V enem redkih intervjujev za množične medije ob izidu knjige se je voditelj čudil Vandani Shivi: »Ali se vam ne zdi, da je to, o čemer govorijo vaše ugotovitve, teorija zarote?« »Veste, moja knjiga je osnovana na novih razkritjih, ki postajajo dostopna«, odgovarja Vandana. »Preberite jo.«

Avtorica v knjigi v prepričljivo celoto poveže vrsto izjemno zaskrbljujočih podatkov, do katerih je zahodna miselnost in celo njena akademija razvila nezaslišano ignoranco. V svoji zaslepljenosti je postala tako predrzna, da je pripravljena spregledati celo najbolj očitna dejstva in povezave, ki pojasnjujejo dejanske namere korporacij, ki prevzemajo razumevanje in upravljanje sveta. Gre za problem, ki je mnogo starejši od izzivov, ki so jih prinesle »sodobne tehnologije«. Gre za vprašanje avtoritete – komu, zakaj in kako gre avtoriteta, ki naj se ji podrejajo posamezniki in kulture, celo države? Ali ima življenje samo v sebi seme in kal in temelj samobitnosti, kakor ugotavlja Vandana – ali naj mu temelj in smisel podeluje vnanja avtoriteta? Imperializem je stara bolezen, utemeljuje pa se kot a priori avtoriteta, ki da ima na svoji strani vesoljni prav. Kako in zakaj? Ker tako pravim jaz, nam odgovarja.
Koncept avtoritarnosti je kot nek vlek prisoten skozi vso pisano zgodovino, od Starega Egipta preko Grčije, Rimskega cesarstva, Srednjega Veka do blaznosti fašizma, nacizma in stalinizma. S koronsko krizo, ki jo imperializem ljubkovalno imenuje Velika ponastavitev (ang. The Great Reset), svet ljudi postaja tisto, kar v očeh avtoritarnih sistemov že vseskozi je: velikanska taboriščna bolnišnica, v kateri mora biti vse in vsakdo nenehoma pod nadzorom skrbnega očesa Gospodarja. Vse v imenu nove mogočne religije – »znanosti«. Kakopak tiste, ki rase pod okriljem velekapitala.

Ob koronski »krizi« so druga za drugo odpovedale malone vse institucije nadzora nad avtoriteto, ki vrši vse brezobzirnejši nadzor nad nami: celo »far lefts« (slov. skrajne levice), ki naj bi predstavljale ostro, neizprosno, opozicijsko kritično oko, so druga za drugo pohlevno sprejele »utemeljitve«, na podlagi katerih avtoriteta ukinja temeljna načela svobode, demokracije in življenja. Postale so nadzirane opozicije znotraj prostaške mentalitete in ideologije vrednostnega sistema enoumja kapitala, ki življenje in celo mišljenje ponižuje v marketing: v doseganje ciljev (nekoga drugega), skozi primerjanje, merjenje, tehtanje, izračunavanje, izmenjevanje in zapakiravanje taktik in strategij za doseganje učinkov in usmerjanje vsega.

Ta knjiga je temeljita zaušnica »zahodni ekonomiji«, predvsem pa njeni miselnosti, njeni navidezni racionalnosti in njeni izsiljeni »znanosti«. Proti njej so Varoufakisove kritične analize ali Žižkovi eseji in celo analize legendarnega Chomskega videti nedolžne in neškodljive predmetu svoje kritike. V svoji zavzeti kritiki sveta so žal pozabile svoje poslanstvo, izgubile temelje in vez s tradicijami, ki so možnost kritike sploh vzpostavile. Resnični kritiki, znanstveniki in filozofi so dosledno izločeni iz »javnih« razprav – getoizirani v herezijo; kot »teoretiki zarote« so deležni nenehnega javnega zgražanja in posmeha. Nova sveta inkvizicija je nova »nevidna roka« zgodovine, ki izza zastave ugrabljene in ponižane znanosti uravnava krasni novi svet. »Teoretiki zarote« so »še bolj nevarni« kakor »teroristi«, ponavljajo zahodni »voditelji«. In mednje establišment danes uvršča nepregleden niz desettisočih profesorjev, zdravnikov, izumiteljev, odvetnikov, pravnikov, znanstvenikov, med njimi tudi Nobelovih nagrajencev, katerih edina »napaka« je, da razmišljajo neustrezno – v neskladju z zapovedanimi protokoli, saj si drznejo agendo korona, njeno »znanstveno« podlago in njene »statistike« preizpraševati. Avtoritarnost ima namreč prirojen odpor do vprašanj. Fran Milčinski v svojem nepozabnem dnevniku na več mestih navaja odgovore avtoritet na vprašanja, ki so jih med 1. svetovno vojno zastavljali, denimo, vojaški obvezniki. Pogost odgovor na nedolžno vprašanje, kakor je Kdaj bo konec vojne? je bil brutalno jasen: strel v glavo.

V nedavnem intervjuju po izidu knjige je Vandana Shiva izjavila: »Če ne bomo ukrepali, bo samo življenje postalo ilegalno. Živeti bo postalo prepovedano. Razen pod pogoji 1 %: smeli bomo obstajati kot drobceno kolesce v njihovem stroju. Z njihovim začasnim dovoljenjem in kot njihova last.« Odločno je opozorila: »Ne dovolite, da velike korporacije vstopijo v vaše telo.« In svetovala: »Zavračajmo njihovo hrano, njihova zdravila, njihova cepiva: kar ponujajo, ni hrana, niso zdravila, niso cepiva.« »In pogovarjajmo se v živo: človek s človekom. Big-tech namreč hoče doseči, da se tudi pogovarjali ne bomo več – razen pod njihovimi pogoji.«

Tu smo. Soočamo se z zverjo tehnokracije, pred katero so svarili Aldous Huxley, Kurt Vonnegut, Rudolf Steiner, Martin Heidegger, George Orwell in mnogi drugi pomembni ustvarjalci in misleci. V Sloveniji pa je slutnjo takšne prihodnosti ozavestil Edvard Kocbek v svojih Partizanskih dnevnikih. Že v 19. stoletju pa je Karl Marx v prvem zvezku Kapitala s citatom opozoril na logiko zla, ki je imanentna ideologiji kapitala: »Dokler ima kapital opraviti z 10 odstotki letnega donosa, je pokoren zakonom in morali in se vede celo dostojno. Ko se ta donos dvigne na 20 odstotkov in več, prične dvigovati glavo in postaja predrzen. Ko pa enkrat doseže 100-odstotni letni donos, je več ni misli, zakona ali morale, ki bi ga ustavila. Nobenega strahu pred vislicami več.«

Tu smo. Donosi so takšni, da ni več nobenega strahu, nobene potrebe po spoštovanju česarkoli, kogarkoli, celo najbolj nepreklicnih dejstev ne. Države so obravnavane kot družbe/korporacije z neomejeno odgovornostjo – ne do ljudi, pač pa do kapitala. Tehnokracija kot končni produkt kapitalizma oziroma imperializma, ki se ima za nezmagljivo, večno, zgodovinsko silo, pred katero trepeče in se ji klanja vse, kar živi, za svoje sebstvo ne potrebuje več ne človeka, ne razumevanja lastnega obstoja, še manj pa vprašanja o smislu svojega obstoja. Deluje onstran zakonov etike, prava, celo naravnega prava; naravne zakone obravnava kot nekaj, kar si je treba podvreči.
Soočamo se s prečiščenim namenom imperializma, ki gradi na iztirjeni podmeni, češ, da je vse podredljivo, zamenljivo, ponovljivo, izračunljivo. Gradi na podmeni, ki je izrazito iracionalna – izpraznjena ethosa in tudi razuma. Soočamo se z zgodovinskim spopadom: imperializem zoper človeštvo. Stroj zoper človeka.
Toda vsako oklevanje glede izteka tega spopada je odveč.

Mirno, z jasno mislijo in čistim srcem danes razumemo Srečka Kosovela, ki je, komaj dvaindvajsetleten, leta 1925 v Tomaju zapisal:

Plakatirajte! Človek-stroj bo uničen!

Načelo, ki je imanentno naravi človeka in njegovim spoznavnim možnostim – načelo, ki je, kakor na več mestih opozarja Vandana, temeljno prisotno v naravi sami –, je, da si pomagamo, sodelujemo, da ne delamo samo zase, temveč za celoto, za ves planet. To načelo nas osrečuje in osmišlja. To nam je bilo vzeto, kar se je lahko zgodilo le zato, ker nismo imeli razvitega uspešnega imunskega sistema zoper avtoritarnost. Toda zdaj zatrdno vemo: teoriji darvinizma, češ, človek/življenje temelji na sebičnosti, je odklenkalo. In nikomur več ne bomo dovolili, da se takole igra z nami, s planetom in življenjem samim.

Rok Zavrtanik

Predgovor avtorice

Kaj pomeni živeti, kaj biti živ? Kaj pomeni živeti dobro, biti dobro?
Kaj je znanje, kaj pamet?
Kaj je ekologija, kaj ekonomija?
Kaj je svoboda, kaj demokracija?
Kaj je naša prihodnost?

Današnji čas nas sili, da se vračamo k tem osnovnim vprašanjem – čas, ko je možno izumrtje naše vrste, saj sedanji prevladujoči model znanja, ustvarjanja bogastva in predstavniške demokracije krši tako planetarne omejitve in pravice raznolikih vrst, s katerimi si delimo ta planet, kot tudi človekove pravice in svoboščine večine ljudi. Čas, v katerem 1 % upravlja z bogastvom in močjo, s katerima lahko uniči naš planet in naša skupna življenja, brez kakršnekoli odgovornosti ali posledic za svoja dejanja. Iznašli so namreč inovativne načine ustvarjanja iluzij – iluzij o ločenosti človeka od Zemlje in 1 % od preostale družbe, kot da ne bi delili skupnega bogastva in skupne prihodnosti.

Biti dobro in izkusiti dobrobit je nekaj brezčasnega – izven časovnih okvirjev. Bogastvo pomeni stanje blaginje. A med nas in našo blaginjo se je vrinil trg in nas odrezal od našega potenciala in potreb. Trg je prav tako omogočil svojo lastno konsolidacijo, ki jo spremlja konsolidacija globalne moči.

Leta 2010 je 388 milijarderjev skupaj posedovalo toliko bogastva kot revnejša polovica človeštva; ta številka se je leta 2011 zmanjšala na 177; 2012 na 159; 2013 na 92; 2014 na 80; in 2016 na 62; leta 2017 še zgolj osem ljudi. Leta 2020 ima en sam milijarder toliko premoženja kot polovica človeštva skupaj.

V času svetovnega gospodarskega zloma leta 2008, ko so ljudje izgubljali svoje domove in službe, so milijarderji utrdili svoje lastništvo v industrijah po vsem svetu. Cene na borzi so padale proti dnu in po teh cenah so najbogatejši milijarderji pokupili gospodarstvo kot na razprodaji. Bilo je preveč priročno, da bi šlo za naključje – to je bilo delo denarnega stroja.

Denarni stroj je programiran, da ruši in uničuje, zbira in kopiči, eksternalizira in izkopava. Kot rakava celica, ki ne ve, kdaj prenehati rasti, so konvergenca, združitve podjetij in koncentracija edina logika, ki jo denarni stroj razume. In tako kot rakava celica na koncu uniči svojega gostitelja, bo denarni stroj uničil naš planet in naše družbe, iz katerih se napaja.

Da se bomo lahko uprli temu denarnemu stroju in ustvarili nenasilne alternative, si moramo povrniti naš razum in ustvarjalnost. Denarnemu stroju moramo odvzeti trg in ga vzeti v svoje roke, svoja življenja pa iztrgati iz rok bogatih diktatorjev. Ponovno se moramo polastiti naše resnične svobode in se ne pustiti zapeljati lažni svobodi prostega trga, vladavine korporacij, z algoritmi upravljane demokracije in potrošništva. Biti moramo odločni in pomen bogastva in pogoje, ki ustvarjajo blaginjo, ponovno vzeti v svoje roke.

Bo končno stanje človeštva nadvlada ENE sile Velikega Denarja (Big Money) ali bomo mi, v naši Enosti – kot ena zemeljska skupnost, ena človeška skupnost – ugasnili operacijski sistem nadvlade in iztrebljanja in s tem našemu potencialu za samoorganizacijo in ustvarjalnost omogočili, da zaseje drugačno prihodnost?

Raznolikost kultur in jezikov izginja in s tem izgubljamo tudi našo domišljijo. Medtem ko se ekonomska polarizacija in neenakosti povsod po svetu poglabljajo, sta družbeno nasilje in razpadanje postala nekaj vsakdanjega. Katerakoli družba, v kateri Veliki denar izrablja svojo moč za izigravanje procesov predstavniške demokracije, volitve pa se uporabljajo za razdvajanje ljudi s spodbujanjem sovraštva in strahu, se seveda sooča s krizo demokracije. Pozornost javnosti preusmerjajo stran od pravih vzrokov za negotovost in s tem ljudem preprečujejo, da bi se organizirali in ukrepali za zaščito planeta, za obnovo svojih družb in povrnitev svojih vlog v gospodarstvih in demokratičnih sistemih.

Človeštvo stoji na robu prepada. Naš potencial za nadaljnji razvoj je trenutno zavit v oblak negotovosti. Z ekološkega vidika se negotovost pojavlja, ker vsak vidik prevladujočega modela mišljenja in bivanja škodi sposobnosti zemlje, da omogoča in vzdržuje naša življenja. Izginjanje in izumiranje vrst, uničevanje prsti in vode ter podnebni kaos katastrofalno vplivajo na razmere, ki so potrebne, da še naprej živimo kot člani zemeljske skupnosti. Model gospodarskega razvoja in rasti, ki temelji na izčrpavanju, vpliv korporacij in ekonomija pohlepa ne uničujejo le narave, pač pa tudi našo človečnost, ki jo predstavljajo človeški čut za solidarnost, sočutje in sposobnost, da skrbimo drug za drugega.

Skozi iluzije in abstrakcije, ki so jih ustvarili vplivni in jih vsilili človeštvu, predvsem v zadnjih dveh stoletjih, v katerih se je širil industrializem na osnovi fosilnih goriv in mehanični, redukcionistični um, kot človeštvo izgubljamo svojo sposobnost, da ohranjamo in vzdržujemo življenje, ne le z ekološkega, pač pa tudi z družbenega vidika, kot skupnost. Razseljevanje, razlastninjenje in ustvarjanje beguncev so sence iluzornega modela brezmejne rasti na planetu z ekološkimi omejitvami in hkrati neizogibna posledica tega, da močni in vplivni s pomočjo konstruiranih kategorij in razlag delujejo praktično brez vsakršnih omejitev in odgovornosti.

A zdrs v prepad in izumrtje nista neizogibna. Lahko se odločimo, da mehanicističnemu svetu izmišljenih konstrukcij obrnemo hrbet in se osvobodimo sil in paradigem, ki so nas pripeljale na rob. Lahko zares dojamemo, da smo člani zemeljske skupnosti in da ima zemlja izjemno sposobnost in potencial za pomlajanje in obnovo; in ker smo del te zemlje, in ne ločeni od nje, imamo to sposobnost in potencial tudi mi. Zavedanje svoje lastne sposobnosti ‚postati sprememba, ki jo želimo videti‘, kot je rekel Gandi, predstavlja osnovo za gojenje upanja, ljubezni in sočutja v teh časih brezupa, strahu in sovraštva.

Semena upanja in svobode, semena za obnovo naše človečnosti in našega zemeljskega državljanstva lahko najdemo znotraj samih kriz, ki so nas pripeljale na rob prepada. Kriza preživetja, s katero se soočamo danes, je posledica prevlade ekonomije črpanja, ekonomskega modela, vsiljenega z uporabo umetnih delitev, ustvarjenih v mehaničnem umu zaradi napačne domneve, da je pohlep vrednota, ki jo mora družba nagraditi. V intervjuju maja leta 2017 je Stephen Hawking dejal, da se človeštvo sooča s krizo preživetja, ki je tako huda, da bo v naslednjih stotih letih človeštvo ali izumrlo ali pa bo moralo pobegniti z Zemlje in kolonizirati druge planete.

Ta ideja poseganja preko meja našega planeta, da se lahko z naslednjo epizodo zavojevanja, z naslednjim pobegom izognemo planetarnim omejitvam, zgolj ponavlja v osnovi iluzorno idejo linearnosti človeškega napredka, zanemarja pa enost z zemljo in zavedanje, da je to naš dom, edini, ki ga imamo, in da je kriza, v kateri smo se znašli, pravzaprav posledica kolonizacije zemlje in različnih kultur ter pomanjkanja odgovornosti za uničenje, ki ga je ta kolonizacija prinesla. Že v preteklosti je kolonizacijo povzročil beg – in enaka logika obvladovanja in zavojevanja se uporablja zdaj pri razmišljanju o kolonizaciji drugih planetov.¹

Cecil Rhodes, ki je koloniziral Zimbabve (nekoč Rodezija), je zelo neposredno povedal:

Najti moramo nova ozemlja, iz katerih bomo lahko preprosto pridobivali surovine in hkrati izkoriščali poceni suženjsko delovno silo, ki nam je z domorodci iz kolonij na voljo. Kolonije pa bi prav tako omogočale rešitev, da se znebimo presežnih dobrin, proizvedenih v naših tovarnah.²

To je model, po vzoru katerega se je oblikovala ekonomija 1 %. Orodja za črpanje in kolonije so se morda spremenile, a metode kolonizacije ostajajo iste – zgrabi in ukradi, kar pripada drugim, razglasi to za svojo lastnino, od prvotnih lastnikov poberi rento, razlastninjene pa spremeni v vir poceni suženjske delovne sile, ki bo zagotavljala surovine in hkrati kupovala tvoje industrijske proizvode.

A takšna oblika kolonizacije narave in ljudi se zdaj približuje svojim mejam. Ko ne bo več potrebe po sužnjih, ko ne bo potrebe po izkoriščanih delavcih, ki bi kupovali odvečne proizvode, ki jih ponuja 1 % – smetno (nekvalitetno) hrano in slaba oblačila, slabe komunikacije in slabe medije, zdaj ko je zemlja izčrpana in onesnažena in planet poka po šivih –, ko bodo njeni sistemi za ohranjanje življenja uničeni, takrat ne bo več nikakršne proizvodnje. Nikakršnega preživetja.

Ampak obstajajo možnosti, ki presegajo kolonizacijo in izumrtje. Obstaja tretja možnost – možnost, da preživimo, s tem ko skrbimo za Zemljo in drug za drugega in tako osvežimo in obnovimo naš planet in skupno človečnost.

Samo kot ena zemeljska skupnost in eno človeštvo, združeni v naši raznolikosti, se lahko obdržimo skupaj, stopimo stran od prepada in ubežimo uničujoči, ekocidni in genocidni vladavini 1 %. Lahko se obrnemo stran in zakorakamo proti svobodi. Zaživimo svobodno. Mislimo svobodno. Dihamo svobodno. Jemo svobodno.

Ta knjiga je izraz upanja, zakoreninjenega v enosti – filozofija vasudhaiva kutumbakam, ene zemeljske družine. Osnovana je na upanju, ki izhaja iz našega potenciala, da presežemo ločevanja in delitve – da mislimo, delujemo in živimo kot eno človeštvo na enem planetu in se celostno zavedamo tako naše medsebojne povezanosti kot tudi naše odgovornosti, da vsak dan in vsak trenutek naših življenj aktivno sodelujemo in prispevamo k zaščiti in pomlajanju naravne in družbene mreže življenja. Njegova Svetost Karmapa, Ogyen Trinley Dorje je to poimenoval sočutni pogum, pogum, da delujemo iz sočutja.³

V preteklosti smo že ustvarili gibanja za svobodo in osvobodilna gibanja. Dekolonizirali smo naše ume in naše kulture in jih osvobodili madežev in spon imperializma ter se znebili umetno ustvarjenih (a naturaliziranih) kategorij rase, spola, razreda in barve kože. S pomočjo naše ustvarjalnosti in domišljije, naše solidarnosti in medsebojne povezanosti lahko danes ustvarimo svetovno gibanje za svobodo, za osvoboditev od spon in zidov, ki jih postavljajo iluzije mehanskega uma, denarni stroj in privid demokracije. S pomočjo resnične pameti si lahko povrnemo in ustvarimo novo resnično znanje. V sožitju z naravo in s pomočjo naše ustvarjalnosti lahko ponovno pridobimo in ustvarimo resnično bogastvo. Zasejemo lahko semena resnične svobode in zemeljske demokracije.

Zdaj je vedno bil naš čas. Današnji čas je Vstajenje Resničnega. Resnična je naša enost in neločljivost. Resničen je naš živeti in živeči razum. Resnične so naša samoorganizacija, naša ustvarjalnost, naša svoboda. Resničen je naš potencial, da zasejemo semena raznolikosti, upanja, sočutja, medsebojne povezanosti in naše skupne prihodnosti.

Iz prvega poglavja knjige

Smo ena zemeljska družina, eno človeštvo.
Povezani smo preko naše raznolikosti, razuma, ustvarjalnosti in sočutja.

Prvič v zgodovini človeštva skupna prihodnost naše vrste ni več gotova. V samo 500 letih kolonizacije, vključno z 200 leti dobe fosilnih goriv in 20 leti korporativne globalizacije, je človeštvo zemlji povzročilo toliko škode, da je naše izumrtje realna možnost. Zaradi nerazumevanja 1 % za potencial življenja, pravice ljudi ter uničujoče posledice svojih konstruktov se zdi, da je padec v prepad pravzaprav neizogiben. Predstavniki 1 % svojo uničujočo, kolonialistično moč označujejo za napredno, medtem ko ustvarjalne, nenasilne sile narave, žensk, staroselskih ljudstev in kmetov pojmujejo kot nazadnjaške in pasivne. V njihovi konstruirani zgodbi o linearnem razvoju obstaja ena sama pot: naprej. Ampak če stojiš na robu prepada, iti naprej pomeni zgrmeti v globino.

Ob vsej naši raznolikosti so vsem skupne in nedeljive svoboščine sedaj ogrožene zaradi svoboščin, ki jih je 1 % s pomočjo trgovinskih sporazumov, orodij za množično manipulacijo in zamejevanja vsega skupnega preko patentov ustvaril samo za lastno uporabo in korist. Svojo moč ta 1 % še dodatno utrjuje z vsiljevanjem uniformnosti in monokultur, z ločitvami in delitvami, monopoli in zunanjim nadzorom, centralizacijo in prisilo ter nedemokratičnim vsiljevanjem svojih paradigem in razlag vsemu svetu. Ekonomsko in politično močan 1 %, ki je izgubil stik s svetom in s človečnostjo (vključno s svojo lastno), se poskuša polastiti nadzora nad vsemi področji naših življenj.

Raznolikost in naše medsebojno povezane svoboščine

Enost je sam vir našega obstoja, naše medsebojne povezanosti z vesoljem, z vsemi bitji (vključno z ljudmi) in z našimi lokalnimi skupnostmi. Enost je vtkana v našo raznoliko živo pamet in ustvarjalnost. Predstavlja sotočje naše bogate in živahne raznolikosti: biotske raznovrstnosti, kulturne, ekonomske in politične raznolikosti ter raznolikosti znanja. Utemeljena je na globokem razumevanju, da sta življenje in svoboda eno, da je svoboda nas kot ljudi in članov zemeljske skupnosti neločljivo povezana s svobodo zemlje. Drevesa in rastline človeška bitja oskrbujejo s kisikom, ljudje in druge živali pa proizvajamo ogljikov dioksid, ki je potreben v ogljikovem ciklu življenja. Drevesa ustvarjajo pogoje za našo svobodo. Mikorizne glive v prsti proizvajajo hranila za rastline in od njih pridobivajo hranila zase. Svoboda rastlin je odvisna od svobode mikoriznih gliv. In v prsti, bogati z organskimi snovmi, živijo številne koristne glive, ki so potrebne za uspevanje rastlin in nenazadnje ljudi in živali, ki te rastline uživamo; naša svoboda, da živimo in uspevamo, je medsebojno povezana.

Skrb za naša semena, našo prst, naš zrak in našo vodo je pravi preizkus naše zavezanosti prihodnosti. Vsi procesi, ki ubijajo našo prst, našo biotsko raznovrstnost, naš zrak, vodo in podnebno ravnovesje, istočasno ubijajo naše človeštvo.

Sočutje je naraven občutek, ki izhaja iz povezanosti in zavedanja te medsebojne povezanosti. Človekoljubje bogatih ni sočutje, saj so njihove milijarde ustvarjene v nasilnih ekonomijah črpanja in svoje milijarde dobrodelnih donacij izrabljajo za ustvarjanje novih trgov in prisvajanje še več denarja. Predvsem pa takšno človekoljubje ni sočutje, ker predpostavlja, da je denar edina človeška valuta. Smo v izrednem stanju. Vendar se ne odzivamo na temeljne vzroke kriz, s katerimi se soočamo.

Znašli smo se na odločilnem razpotju v razvoju planeta in razvoju naše vrste. Več kot 90 odstotkov sort poljščin je izginilo; v izumrtje je bilo zaradi monokultur mehaničnega uma potisnjenih tudi okoli 75 odstotkov genetske raznolikosti vseh rastlin. Živimo v dobi šestega izumrtja; zdaj je čas, ko moramo (p)oživiti biotsko raznovrstnost na naših kmetijah in naših poljih, v naših kuhinjah in na naših krožnikih ter se soočiti s podnebno krizo in krizo zdravja ter korporativnim nadzorom nad našo hrano.

Pesnik in filozof Rabindranath Tagore pravi, da je posebnost indijske kulture v tem, da je življenje v gozdu označila za najvišjo stopnjo kulturnega razvoja. V eseju Tapovan piše:

Sodobna zahodna družba je zgrajena iz opeke in lesa. Zakoreninjena je v mestih. Za indijsko civilizacijo pa je značilno, da je vir za materialno in intelektualno obnovo našla v gozdu, ne v mestu. Najboljše ideje Indije so se porodile, ko je človek bival v skupnosti z drevesi, rekami in jezeri, daleč od množic. Mir gozda je prispeval k intelektualnemu razvoju človeka. Kultura gozda je napajala in še naprej napaja kulturo indijske družbe. Na kulturo, ki je zrasla iz gozda, so vplivali razni procesi obnavljanja življenja, ki so nenehno prisotni v gozdu in se razlikujejo od vrste do vrste, od enega letnega časa do drugega ter po videzu, zvoku in vonju. Združevalno načelo življenja v raznolikosti ter demokratičnega pluralizma je tako postalo načelo indijske civilizacije.

Gozdovi so shrambe biotske raznovrstnosti in nas lahko veliko naučijo o demokraciji; o deljenju prostora z drugimi, medtem ko iz skupne mreže življenja pridobivamo življenjske snovi.

Demokracija je participacija, in ker je participacija utelešena, ne raztelešena, je participativna demokracija živeta in živa demokracija. Zgraditi moramo gibanje za priznanje Pravic Narave in Matere Zemlje ter kršenje teh pravic obsoditi kot ekocid.

Življenje je samoorganizirano,
življenje je inteligentno

Vsaka celica, vsak mikrob, vsako bitje je avtonomno in avtopoietično samoorganizirano in svobodno, dinamično in razvijajoče se, medsebojno povezano in nedeljivo. Znanstvenika Humberto Maturana in Francisco Varela sta odkrila, da so živi sistemi avtopoietični – organizirani od znotraj.³ Stroji pa so nasprotno alopoietični sistemi – sestavljeni in upravljani od zunaj. Eden izmed najbolj dramatičnih ontoloških premikov našega časa je redefiniranje živih organizmov, v prvi vrsti semen, kot strojev, ki so jih »izumile« korporacije.

V obdobju dveh stoletjih industrijske dobe na fosilnem pogonu je bila zgrajena intelektualna arhitektura, ki nas ljudi umetno ločuje od zemlje in drug od drugega. Sama to dojemam kot ekoapartheid, saj gre za namišljeno ločnico med ljudmi in naravo. Bruno Latour temu reče »razdelitev oziroma poglabljanje namišljenega razkoraka med naravo in kulturo«.⁴

V skladu s prevladujočo mehanistično paradigmo ljudje nismo samo ločeni od narave, narava je hkrati razglašena za neživo, negibno snov, zgolj surovi material, namenjen izkoriščanju. Mehanistični svetovni nazor je bil ustvarjen, da služi industrijskemu kapitalizmu, ki je nezadostno, redukcionistično, mehanistično paradigmo povzdignil v znanost, medtem ko je bila znanstvena misel, utemeljena na razumevanju živosti zemlje, politično potisnjena na polje psevdoznanosti, celo protiznanosti. Nerazumevanje ekologije in družbe, v kombinaciji s pohlepom in željo po nadvladovanju ter nadzoru, je pripeljalo do prevladujočih ekonomskih, političnih, znanstvenih in tehnoloških sistemov, ki jih 1 % danes uporablja za vladanje svetu.

S tem ko našo dobo imenujemo antropocen, se navezujemo na sposobnost človeka, da posega v ekološke procese zemlje in jih ogrozi. Arogantno in neodgovorno bi bilo trditi, da ta sposobnost uničevanja daje nekaterim ljudem pravico, da se polastijo zemeljskih virov, procesov in sistemov. Če danes živimo, je to samo zato, ker je živa tudi zemlja, ki ustvarja razmere za naše življenje. Biti živ na tem lepem planetu pomeni biti živ v dobi ekocena.

Arogantnost kolonializma in industrializma je v tem, da predpostavljata, da je samo kolonizator tisti, ki je inteligenten. Čeprav se prava inteligenca kaže v razvojni in ekološki inteligenci, je bila ta, kot vse drugo, zreducirana na mehanično in analitično inteligenco in se zdaj s porastom umetne inteligence še bolj oddaljuje od narave in nas. Ne samo da smo našo inteligenco zreducirali na eno samo obliko, ki jo določa mehanični um, antropocentristična in mehanistična pristranskost v znanosti nam je prav tako onemogočila videti vseprisotnost žive inteligence.

Angleški botanik Sir Albert Howard, ki je leta 1905 prišel v Indijo, da bi vzpostavil zahodni model kmetijstva, je namesto tega tu našel izjemno izpopolnjene sisteme, ki so tisočletja omogočali in vzdrževali indijsko kmetijstvo. Odločil se je, da bodo lokalni kmetje in škodljivci njegovi učitelji, od katerih se bo učil o dobrih praksah v kmetijstvu. V knjigi Testament agrikulture je zapisal sinteze svojih dognanj in ta knjiga se danes obravnava kot biblija sodobnega organskega kmetijstva. Med njegova ključna dognanja spadajo nauki, povezani z raznolikostjo in zakonom vračanja. Trajnostno kmetijstvo temelji na raznolikosti – povezovanju različnih pridelkov, dreves in živali v sklopu kmetije. Različne poljščine ustvarjajo različne vrste hranil za prst in za živali ter ljudi.

Zakon vračanja temelji na vračanju tega, kar prejmemo, nazaj v naravo in družbo. Howard je svojo znanstveno usposobljenost uporabil za razumevanje ekologije prsti na temelju delovanja zakona o vračanju in razvil znano metodo kompostiranja, imenovano indorska metoda. Izguba biotske raznovrstnosti na naših poljih in v naši prehrani, ki sta jo v zadnjih petdesetih letih povzročila zelena revolucija in industrijsko kmetijstvo, ne prispeva le k ekološki krizi, ampak vodi tudi v epidemije bolezni.

Rastline so sam vir in temelj življenja. Tradicijo dojemanja dreves in rastlin kot živih bitij je v sodobnih časih nadaljeval ugledni indijski znanstvenik J. C. Bose, ki je izvedel podrobne preizkuse, dokazujoč, da težnja ljudi in živali po uveljanju nedvomne večvrednosti nad svojimi rastlinskimi brati ne zdrži temeljitega preizpraševanja. Kot pravi:

Ti preizkusi kažejo, da so rastline veliko bližje ljudem, kot smo si kdaj mislili. Ugotavljamo, da ne gre samo za skupek vegetativnega rastja, ampak da ima vsako vlakno lastno čutenje. Uspelo nam je zabeležiti brnenje utripajočega življenja teh vlaken in dokazati, da rastejo in usihajo glede na življenjsko stanje rastline, te funkcije pa prenehajo ob smrti organizma. V tem in mnogih drugih pogledih so življenjske reakcije rastlin enake človekovim.⁵

Prehranjevanje je dejanje komunikacije. Ko jemo, komuniciramo z zemljo, s kmetom, s kuharjem. Naša hrana komunicira s koristnimi bakterijami v našem črevesju, ki nam omogočajo, da ohranjamo zdravje in povečujemo odpornost na bolezni. Naše črevesje je mikrobiom, ki vsebuje 100 trilijonov mikrobov in 1000 vrst bakterij z več kot 7 milijoni genov. Za vsak človeški gen je v našem telesu 360 genov bakterij. Samo 10 odstotkov celic v človeškem telesu je človeških. V našem črevesju je 100-tisočkrat več mikrobov, kot je ljudi na planetu.

In bakterije so inteligentne. James Shapiro je bakterije imenoval čuteča bitja. Kot pravi:

Bakterije imajo mnogo kognitivnih, računskih in razvojnih sposobnosti ... Raziskave kažejo, da bakterije uporabljajo visoko razvite mehanizme za medcelično sporazumevanje in imajo celo sposobnost usmerjanja osnovne celične biologije »višjih« rastlin in živali z namenom zagotavljanja zadovoljitve svojih osnovnih potreb ... Ta neverjetni skupek ugotovitev nam nalaga, da ponovno proučimo osnovne ideje o biološkem procesiranju informacij in se zavemo, da so tudi najmanjše celice čuteča bitja.⁶

Strupeni pesticidi in herbicidi, ki jih uporabljamo v naši hrani, uničujejo koristne bakterije v našem črevesju, kar vodi v resne bolezni, od črevesnih nepravilnosti do nevroloških težav, kot sta avtizem in Alzheimerjeva bolezen. Podatki Centra za obvladovanje bolezni kažejo, da bo v skladu s trenutnimi trendi že čez nekaj desetletij enemu izmed dveh otrok v Združenih državah Amerike diagnosticiran avtizem. Uničevanje lastne prihodnosti na podlagi izkrivljene in manipulirane definicije znanosti ne spada med dejanja resnično inteligentne vrste.⁷

Raziskovalec sistemov Yaneer Bar-Yam je zapisal:

Kompleksni sistemi vsebujejo mnogo nastajajočih sestavnih delov [...]; o delovanju sistema ni mogoče preprosto sklepati na podlagi delovanja njegovih sestavnih delov [...], značilnosti, ki se šele porajajo, pa ni mogoče razumeti z razstavitvijo sistema in z opazovanjem delov (redukcionizem).⁸

Mehanistični redukcionizem temelji na dojemanju sveta kot stroja in znanja, utemeljenega na ločevanju kot edinem znanju, ki šteje. Carl Woese je mehanistični redukcionizem poimenoval fundamentalistični redukcionizem. Pravi:

Razlikovati moramo med ‚empiričnim redukcionizmom‘, kakor ga lahko imenujemo, in ‚fundamentalističnim redukcionizmom‘. Empirični redukcionizem je v svojem bistvu metodološki; je samo vrsta analize, razstavljanje biološke celote ali sistema na sestavne dele z namenom boljšega razumevanja. Empirični redukcionizem ne postavlja nobenih predpostavk o temeljni naravi živih bitij in torej ne govori o ultimativnem razumevanju. Fundamentalistični redukcionizem (redukcionizem klasične fizike devetnajstega stoletja) pa je po drugi strani v osnovi metafizičen. Ipso facto postavlja trditev o naravi sveta: vse sisteme, torej tudi žive, je mogoče v celoti razumeti skozi značilnosti njihovih sestavnih delov.⁹

Znanje, ki ga potrebujemo za gojenje, izbiranje in razvijanje semen ter pridelovanje hrane, je znanje o biotski raznovrstnosti in o živih semenih, živi prsti in mreži prsti in hrane (o interakciji med različnimi vrstami v agro- in ekosistemu in o različnih letnih časih). Kompleksno znanje o sistemih, ki vplivajo drug na drugega, so samoorganizirani, samovzdržni, samoobnavljajoči in samorazvijajoči se, ki so ga kmetje skozi 10.000 let razvoja kmetijstva soustvarjali, se sedaj potrjuje z dognanji agroekologije, resnično znanstvenega pristopa k proizvodnji hrane.

Kmetje že dolga tisočletja uporabljajo dostopno zemljo in vodo za prehransko oskrbo človeštva in pri tem neprestano razvijajo okusnejše in bolj hranilne različice hrane. Njihov uspeh izhaja iz razumevanja, da so zemlja, narava in njeni ekosistemi, človeška bitja in vse druge vrste autopoietični sistemi. Babica, ki zna pridelke naših polj spremeniti v okusen in hranilen obrok, je znanstvenica prehrane. Ajurvedski zdravnik je znanstvenik. Staroselci so znanstveniki. Ženske so znanstvenice. Imajo utelešeno, interaktivno in razvijajoče se znanje.

Prepoznati moramo raznolikost epistemologij in sistemov znanja, ki so nam pomagali pri ohranjanju planeta in zagotavljanju naše blaginje. Sprožiti moramo naše raznolike in medsebojno povezane ume, da ustvarimo drugačno domišljijo in skozi to drugačen svet, širše od iluzij in nadvlade 1 %.