Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Odgovor na ključno vprašanje, zakaj je sojenje generalu omajalo ugled haaškega sodišča, bralec najde v knjigi Gotovina: stvarnost in mithrvaških novinarjev Borisa Pavelića, Davorja Krileja in Ivice Đikića.
Prevod | Tomo Ravbar |
---|---|
Prednaročilo | Ne |
Zbirka | DOKUMENTA |
Založba | Sanje |
Urednik | Rok Zavrtanik |
Jezik | slovenski |
Datum izida | 11/18/14 |
Format (mm) | 235 x 152 |
Obseg (št. strani) | 192 |
Ob devetih zvečer, 7. decembra 2005, sta Gotovina in Grgić večerjala v hotelski restavraciji. Pred njima je bila steklenica vina Marques de Caceres, ki bo v naslednjih dneh na Hrvaškem praktično izginilo s polic. General je bil v kavbojkah in beli srajci brez kravate, sako je odložil na obešalnik. Pogovarjala sta se o bližnjem božiču, še enem, ki ga bo begunec preživel daleč stran od družine. »Ne skrbi Jozo, vse bom zdržal,« je Gotovina tolažil prijatelja, žalostnega zaradi takšnega scenarija. Ker sta bila zatopljena v pogovor, nista niti opazila, da so se njuni mizi približevali španski agenti. V aretacijo je vključenih devet agentov. Sledi jim hotelski varnostnik, ki vso operacijo snema s kamero.
»Aretirani ste!« je vzkliknil eden od policistov, šele nato se je spomnil, da mora preveriti generalovo identiteto.
»Ante Gotovinač«
»Da«.
»Aretirani ste!« je ponovil, kot da ne verjame samemu sebi.
Generalove roke so na hrbtu, okrog zapestja ima kromirane lisice. Obraz je sicer miren, a vendar kaže jasne znake nervoze in nelagodja. Premikanje ustnic razkrije, da tiho preklinja po angleško: Fuck! Jozo Grgić sedi kot pribit in ne reče ničesar.
»Enkrat se je tudi to moralo zgoditi,« naposled reče upokojeni general, kot bi znova tolažil svojega avstralskega prijatelja.