Brezplačna dostava nad 35 €

Hrana

Konec junija lani je vlada napovedala svoj prvi ukrep v boju proti draginji: spremljanje »košarice« osnovnih živil. V ta namen je vzpostavila spletni primerjalnik cen, ki na enem mestu nudi informacije o izdelkih, ki so na voljo pri izbranih trgovcih. Pod sloganom »prihrani pri hrani!« je naveden jagodni izbor podjetij, kjer naj bi redno opravljali nakupe.

Zakaj nas oblast prednostno pošilja po nakupih živil nizke kakovosti pri multinacionalkah, in ne na najbližjo tržnico ali k najbližjemu slovenskemu kmetu? Ali pa morda spodbuja k obdelovanju domačih vrtov?

 

Ko stopimo v eno izmed izpostavljenih trgovin, je malo verjetno, da bomo posegli zgolj po osnovnih živilih. Akcije in popusti, ki kričijo z vseh strani, nas napeljujejo tudi k poseganju po visoko predelanih živilskih izdelkih: pakiranem pecivu in prigrizkih, gaziranih pijačah, sladkih »kosmičih«, predpripravljenih jedeh, dehidriranih »zelenjavnih« juhah iz vrečke ipd. – ki pogosto vsebujejo visoko vsebnost dodanega sladkorja ali umetnih sladil, hidrogenirane rastlinske maščobe in/ali soli, imajo pa nizko hranilno vrednost, a veliko kalorij. V mnogih državah predstavljajo že približno 25-60 % dnevnega vnosa energije v populaciji. 

 

Dve veliki evropski študiji, ki jih je nedavno objavil The BMJ, razkrivata povezavo med uživanjem visoko predelane hrane in tveganjem za srčno-žilne bolezni in smrt. Neodvisni raziskovalci menijo, da je potrebno stremeti k politikam, ki spodbujajo uživanje sveže ali minimalno predelane hrane namesto ultra procesirane hrane – seveda jih nihče od odločevalcev ne upošteva. 

 

Že predhodne študije so povezale ultra predelano hrano z večjim tveganjem za debelost, visok krvni tlak, visok holesterol in nekatere vrste raka. Živilska podjetja (»Big Food«) vsako leto lansirajo na tisoče novih visoko predelanih živil z neskončno paleto okusov in sestavin. Ti izdelki vsebujejo mnoge škodljive aditive, ojačevalce okusa in umetne arome in med drugim tudi povzročajo zasvojenost.

 

V časih pred draginjo so bile naše trgovske police polne uvoženih živil - po izjemno nizkih cenah. Ker mnogi slovenski kmetje s tem niso mogli tekmovati, so pričeli množično opuščati kmetijsko dejavnost (v zadnjih 10 letih je v Sloveniji propadlo 16.000 malih kmetij!). Odkupne cene slovenskih kmetijskih pridelkov so med najnižjimi v Evropi, kar neposredno uničuje domačo samooskrbo. A kaj se je pravzaprav spremenilo v zadnjem letu? To, da se je kvaliteta izdelkov še poslabšala, cene pa so strmo narasle!

 

Če smo se v jeseni sprehodili po kakšni izmed živilskih trgovin, smo lahko opazili, da so se pakiranja uvoženih »dobrin«, ki sezonsko hkrati krasno uspevajo tudi pri nas, pomanjšala, cene pa napihnile v nebo. Cena na kilogram je v trgovinah vedno napisana z zelo majhnimi črkami, medtem ko je vaš priljubljeni kmet zagotovo ne bo skrival pred vami. (Bolje, da o količinah embalaže, ki je iz trgovin prinesemo več kot živil, sploh ne začnemo.)

Primer:

 




Danes lahko zelo jasno vidimo neuspeh industrijskih agrikulturnih modelov, ki so jih vzpostavile in uveljavile globalne korporacije. Sistem, ki se navzven predstavlja kot produktiven in učinkovit ter se promovira pod pretvezo reševanja svetovne lakote, v resnici porablja megalomanske količine energije, uničuje prst in biotsko raznovrstnost, onesnažuje vodo in je odgovoren za številne škodljive izpuste. Ekološke in zdravstvene težave kot so rak, alergije, diabetes, prekomerna teža, podhranjenost in lakota so le nekatere izmed posledic njegove zgrešene zasnove.

 

Intenzivna industrijska pridelava in prireja temeljita na želji po visokih hektarskih donosih oz. dobičku za vsako ceno in izhajata iz tehnologij, ki so neposredno odvisne od globokega oranja, intenzivne uporabe pesticidov, mineralnih gnojil, močnih krmil, polnih antibiotikov in gensko spremenjenih organimov, rastnih hormonov ipd. Neodgovorna uporaba oz. zloraba tovrstnih sredstev obremenjuje okolje, ignorira dobrobit živali in ogroža zdravje ljudi. Pravzaprav gre za neke vrste rudarjenje - po logiki nenehne rasti in korporativnega plenjenja naravnih bogastev. Skorumpirana politika v službi kapitala dopušča razprodajo naravnih virov in izkoriščanje delavcev, kar rezultira predvsem v kopičenju bogastva v rokah peščice, ter siromašenju in zastrupljanju vseh ostalih. (Rodovitne njive na primer množično spreminja v nakupovalna središča.) 

 

Spodbujanje kvantitete namesto kvalitete s seboj prinaša tudi mit, da je ekološka lokalno pridelana hrana predraga. Ekološka hrana vsebuje več mineralov, vitaminov in ostalih zdravju koristnih hranilnih snovi, je bolj okusna in hranljiva, zato jo lahko pojemo manj. Ekološka hrana je dolgoročno v resnici torej najcenejša! Je brez prikritih stroškov onesnaževanja okolja in slabega ravnanja z naravnimi viri, ohranja živa in rodovitna tla in biodiverziteto nasploh, omogoča trajnostni razvoj in zdrava delovna mesta. S seboj ne prinaša niti skritih zdravstvenih in etičnih stroškov, saj se z uživanjem le-te lahko izognemo prenekaterim boleznim in participaciji v globalni verigi izkoriščanja. Cenena hrana iz supermarketov temelji na prevari in v resnici pomeni kolonizacijo. Zaradi nje propadajo male kmetije, konkurenca na trgu in lokalna samooskrba, saj smo vse bolj odvisni od uvoza. Narod, ki izgubi prehransko suverenost postane suženj izsiljevanja korporacij. 

 

Realna cena industrijsko pridelane hrane iz trgovskih centrov torej vključuje spregledane stroške dolgoročnega uničevanja zdravja ljudi, živali, rastlin in okolja in milijarde subvencij, namenjenih intenzivni industrijski pridelavi in predelavi s strani države oz. davkoplačevalcev. Cena takšnih cenenih živil je torej zavajajoča: državljani oz. potrošniki še pred nakupovanjem v trgovinah preko davkov plačujemo kmetijske subvencije za te izdelke, nato pa jih plačujemo še v obliki bolezni ljudi in onesnaženega okolja. 

 

Kljub temu da je lokalna ekološka hrana nekoliko dražja od uvožene konvencionalne, moramo razumeti, da gre za razmeroma pravično ceno, brez krvnega davka v obliki izkoriščanja delavcev migrantov, otroških sužnjev, trpinčenja živali in onesnaževanja zaradi dolgih transportnih poti. Tudi zato je ekološki hrani nesmiselno govoriti, če vanjo ne vključimo tudi dejavnikov lokalno in sezonsko. Ekološka pridelava sama po sebi ne pomeni kaj dosti – če gre za hrano, pripeljano od zelo daleč, je le-ta deležna intenzvnega škropljenja z insekticidi in fungicidi, da zdrži transport in dolgotrajno skladiščenje.


Z nakupom lokalnih pridelkov podpiramo domače gospodarstvo, pridelki so boljšega okusa, (saj so npr. obrani zreli), imajo krajšo dostavno pot in s tem manjši ogljični odtis in višjo hranilno vrednost. V Sloveniji so kriteriji glede uporabe gnojil in škropiv precej strožji kot marsikje, zato tudi konvencionalna pridelava še zdaleč ni tako problematična, kot jo skušajo prikazati nekateri, ter je nikakor ne gre primerjati z »big food« industrijskim modelom.

Vse kaže, da je skrajni čas za samoorganizacijo: pričnimo si izmenjevati semena, vzgajati sadike, obdelovati vrtove, rediti kokoši in podpirajmo slovensko kmetijstvo! Država je že večkrat dokazala, da ne podpira slovenskega kmeta, zato ga podprimo potrošniki! Uživajmo svežo raznovrstno sezonsko hrano iz naše neposredne okolice. Načrtujmo svoj jedilnik in kupimo le toliko kot bomo pojedli, kuhajmo in ob dobri jedači in pijači gradimo skupnost. Obesimo vladno košarico na klin in se s cekarjem podajmo na lokalno (ali potujočo) tržnico - morda bomo zelo presenečeni nad tem, kako ugodne so cene v primerjavi s tistimi v trgovini. In ko bomo doma ugriznili v živo hrano, ki smo jo kupili, bomo še bolj osupli nad paleto okusov, ki nam jo ponuja. Prava hrana ne vsebuje sestavin. Prava hrana vendar so sestavine!

 

Še nekaj predlogov, kako do žive hrane (poleg obiska lokalne tržnice):

 

Če imamo kakšen košček zemlje, si omislimo vrt! Če smo v zadregi, kako začeti, se lahko prijavimo na kakšno delavnico ali si zagotovimo literaturo. Pri tem vam lahko pomagajo

 

  • Brigita Šušteršič (Brigitin vrt)
  • Robert Špiler in Tjaša Štruc (Vrt obilja)
  • Aljaž Plankl (Naj raste!)
  • Miša Pušenjak (inženirka agronomije, publicistka in avtorica odličnih vrtnarskih priročnikov, specialistka za zelenjadarstvo, ki se zavzema za ekološko kmetijstvo in medsebojno povezovanje pridelovalcev zelenjave)



- Mali plac za prihodnost:

Spletna tržnica, ki povezuje kupce s kmeti. Ana Ljubojević je idejo za spletno tržnico dobila, ko je za svojo družino iskala domačo hrano, ki bi jo kupila neposredno od kmetov. Danes imajo po Sloveniji 26 mest za osebni prevzem. Včlanite se v fb skupino in izpolnite naročilnico!

 

- Oskrbovalnica  

Marjan Kogelnik je pobudnik vseslovenskega nekomercialnega samooskrbnega projekta za direktno povezovanje pridelovalcev in odjemalcev: Oskrbovalnica.si - model skupnostnega naročanja, ki pomaga ohranjati slovenske kmetije in potrošnikom zagotavlja vedno sveža, lokalna in prav zanje pripravljena živila po pošteni ceni.


- Nakupujmo skupaj
Projekt, ki temelji na ideji organiziranja v skupino, ki nato opravi enoten oz. skupinski nakup pri različnih slovenskih ponudnikih lokalnih in ekoloških živil, saj je za mnoge nakup takih živil prevelik finančni zalogaj, in ponuja preprosto rešitev v obliki skupinskega nakupovanja – skupina lahko dosega različne  količinske popuste in posledično vsak član skupine zaradi tega plačuje manj.

 

- Zemljevid ekoloških pridelovalcev

- Oskrbovalnica, ki povezuje več deset kmetijskih pridelovalcev

Ana Marija Garafol, ekološka pridelovalka (Na Samini)