Hudičevo ogrinjalo

Ambivalentnost do sveta, v katerem smo se rodili ali odraščali, njena razsežnost, ostane v nas do konca življenja. Sili nas, da se kar naprej opredeljujemo do nje. Zakaj sem odšel in zakaj se (ne) vračam. Tudi za Cristino Battocletti ostajata prostor in čas otroštva za pisanje odločilna. Tako kot pisanje samo – razume ga kot odstiranje in na novo vzpostavljanje vsega. Zdi se, da še vedno verjame, da je književnost lahko transformativna, da bralca spodbuja, naj sprejme preteklost, verjame v bodočnost. Mar ni za pisce romanov pisanje pravzaprav edina mogoča vera? Odraščala je na območju, ki se geografsko zareza v Alpe in Dolomite, a še usodneje so jo določili vbodi zgodovine – in Furlanija je z njimi posejana na gosto. »V Milanu mi po več kot dvajsetih letih tu in tam, največkrat z žlehtnobo v srcu, kdo reče, da sem montanara – hribovka. In ima prav, za vedno bom hribovka.« Tako kot njena Irma v Hudičevem ogrinjalu, ki se nikdar zares ne more izruvati iz svojih čedajskih korenin. Za mestne manire bo vedno imela prevelike robate dlani, premočna bedra – in takšna je tudi njena čudovita Furlanija, izraščena iz narave, kjer je reka vedno premrzla, njene skale preveč lepe, preostre, gorske stene bodičaste, dlani jemajoče ... »Furlaniji se geopolitično nihče nikdar zares ni posvečal. Tudi ne v literaturi; zelo malo je piscev, ki so ji namenili črnilo. Čedad je zame svet neskončne lepote in žalosti obenem. Mesto v meni.«

Pripis avtorice:

"Hudičevo ogrinjalo se lahko dogaja samo v Furlaniji, pa ne zato, ker tam živijo osnovna in usodna čustva, temveč ker Furlanija ostaja moja Heimat, čeprav sem globoko hvaležna Milanu, ki mi je pomagal čustveno in profesionalno dozoreti. Furlanskost ni le geografska konotacija, ampak način bivanja, razmišljanja, delovanja, ki globoko zaznamuje v dobrem in slabem. Z dostojanstvom, obzirnostjo, privrženostjo delu, poštenjem, vzdržnostjo, velikodušnostjo kretenj bolj kot besed; pa tudi s pretirano trmoglavostjo, nekakšno topostjo, težavnim prepuščanjem možnosti, da lahko samo si, ne da bi se trudil biti, kar bi moral biti, in z lahkotnostjo, ki je včasih kovačnica najvišjih misli, z občutkom preganjavice, manjvrednosti »sottanov« do »sorestanov«, tistih zgoraj (oziroma preostalega sveta), in vzvišenostjo zaradi otoškosti, zaprtostjo, nezaupanjem do novega, nesramnim zavzemanjem za neodvisnost. Zame je bilo nujno, da je zibel te pripovedi, porojene iz opazovanja, domišljije, misli, tudi nadrealističnih in najpogosteje vzbrstelih zunaj Furlanije, pred filmskimi platni in v knjigah, tisti kraj, ki ga še naprej imenujem dom, čeprav že več kot dve desetletji ne živim več v njem."