Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Julius Winsome, ki sam s psom živi v odročni koči sredi gozda, spominja na pusto zimsko pokrajino okrog sebe: odmaknjeno, izpraznjeno, zagonetno.
Prevod | Aleksandra Rekar |
---|---|
Prednaročilo | Ne |
Zbirka | SANJE roman |
Založba | Sanje |
Soavtorji | Prelom: Nina Ušaj |
Urednik | Tjaša Koprivec Vuga |
Jezik | slovenski |
Datum izida | 8/20/12 |
Format (mm) | 198 x 125 |
Obseg (št. strani) | 198 |
Zavel je veter in mi razrezal kožo. Tokrat sem vedel, da gre za snežni veter, o tem je govorilo drevje, ki je rožljalo kakor fina srebrnina, zvok drhtečega arktičnega morja nad gozdovi. Taisti veter je bržčas nihal drevje in tudi oščetkal mesec, kajti ko sem se ozrl kvišku, sem ga zagledal, na levi strani je nabrekal kakor voda pri valu, ko se najnežneje razprede, ko se razprostre in nato ponikne, na pesku pa zapusti lesketav slan madež.
Očetova astronomska knjiga je bila do ure natančna, ko je predvidela dogodek, ki je imel priti, to mi je pokazal pred tridesetimi leti, ko mi je tudi naročil, naj bom pripravljen nanj. Rekel sem, da bom. Zdaj je bil tukaj, mrk, Mesec in Sonce in Zemlja, urejeni v pesem, ne da bi sploh kaj vedeli o čarobnosti, ki so jo ustvarili to noč. Pustil sem, da mi je knjiga zdrsnila v naročje, in sedel z očmi, uprtimi v senco, v tla, na katera sva bila pripeta moj naslanjač in jaz, tla, na katerih je zvit v klobčič ležal Hobbes, spreminjala so se v tkanino pod nama in čez praznino razgrinjala orjaško pregrinjalo.