Kérst per Savici

Veliki slovenski pesniški ep je odslej na voljo tudi v zbirki Iskra.

Pri pripravi za natis nam je bil v vzor izvirni natis Prešernovih Poezij iz leta 1847, ki vsebuje mnogo polglasnikov in s tem nekaj tiste melodičnosti, ki se je skozi desetletja izgubila. Le v uvodnem sonetu Matiju Čopu smo si v četrtem verzu prve kitice dovolili prvotni zapis, ki se glasi Bila je lik ljubezni stári ráni, posodobiti v razumljivejši Bila je lek ljubezni stári ráni.

Krst pri Savici (v izvirniku Kérst per Savici) je epsko-lirska pesnitev, ki jo je napisal France Prešeren v drugi polovici leta 1835.

Pesnitev velja za slovenski nacionalni ep. Prešeren jo je končal januarja leta 1836 in jo aprila pbjavil v samozaložbi v 600 izvodih. Kasneje jo je posvetil svojemu prijatelju Matiji Čopu.

Krst je sestavljen iz dveh delov, Uvoda (26 tercin) in Krsta (53 stanc), ki se zelo vidno ločujeta v obsegu, vsebini in verzni obliki. Leta 1846, ko je pesnitev objavil v Poezijah, jo je rahlo spremenil, in sicer je spremenil 9. kitico, v Krst pa je pred 42. kitico dodal še eno. Tematska enciklopedičnost Krsta pri Savici zajema vse štiri glavne teme Prešernovega pesnenja: ljudsko, narodno zgodovinsko, bivanjsko in predvsem v uvodnem sonetu še pesniško. V ospredju pa se tokrat kot nova pojavi tudi verska tematika. Poleg sonetnega venca je to Prešernovo najbolj celovito delo. Pesnitev zaradi verske teme ni bila cenzurirana. Prvi ključ k miselnemu ustroju je Črtomirova osebnost in njegove odločitve sredi usodnega zgodovinskega dogajanja.

Pesnitev je sestavljena iz treh delov: Posvetilni sonet Matiju Čopu – ta del je Prešeren dodal šele v Poezijah; Uvod; in Krst.

Oba dela povezuje Črtomir in njegova dramatična zgodba.

Motivika, iz katere je Prešeren med drugim črpal: 

Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske. Valvasor je opisoval vero in pokristjanjevanje starih Slovencev. Prešeren je iz tu prevzel podatke o bojih med kristjani in staroslovenskimi pogani, o Valjhunu, Avreliju, Drohu.

Anton Tomaž Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. S pomočjo tega dela je Prešeren prikazal zgodovinski čas, pojme o staroslovenskih bogovih, črtih, Živi. Povzel je pojmovanje, da so stari Slovenci živeli v svobodni demokratični družbi in da je bilo s pokristjanjevanjem konec njihove politične svobode.

Izbral je obdobje pokristjanjevanja alpskih Slovanov, bolj točno, tretji upor proti pokristjanjevanju, ki je potekal med leti 769 in 772 ter je bil zatrt s pomočjo bavarskega vojvode Tasila III., kot zadnji upor Slovencev/alpskih Slovanov zoper nove vere in tuje oblasti, nakar je Karantaniji zavladal krščanski knez Valtunk (v delu imenovan Valjhun).

Vir: Wikipedija