Kje si, prelepi svet

Medijski odzivi

»Ker besedil pred prevajanjem namenoma, načrtno ne preberem v celoti, sem se ob tem romanu nepričakovano srečala z novimi stilističnimi odtenki in prijemi (kakršnih v prejšnjih dveh romanih Rooneyjeve ni bilo) osupljivo evokativnega učinka. Prav zaradi njih je bila ta tretja knjiga po prevodni plati največji izziv. Mislim pa, da je morda tudi knjiga, ki dokončno dokazuje, da Sally Rooney lahko nagovori – in res nagovarja – vse “generacije”, ne glede na specifične težave “milenijcev”, ki jih sicer nazorno opisuje v svojih delih. Zdi se, da se temeljna človeška hrepenenja – in ranljivost – s tekom zgodovine ne spreminjajo; spreminjajo se le načini in tehnologija komunikacije.«
– Vesna Velkovrh Bukilica, prevajalka

»Kadar neka knjiga postane fenomen, jo prebereš s skepso in hočeš razumeti, v čem je skrivnost. In te skrivnosti ne najdeš, skrita je nekje med vrsticami, v neznosni lahkosti nečesa neizgovorljivega.«
 – Vesna Milek, Sobotna priloga

»In potem v meditativnih sedmicah bralske simpatije drsiš skozi roman in premišljuješ: Bi to lahko bil najlepši, najbolj dozorel in najbolj hrepeneč roman Sally Rooney do sedaj?«
– Andreja Udovč, urednica

»Rooney, katere prvenec Pogovori s prijatelji jo je pri rosnih šestindvajsetih katapultiral med zvezde (dobila je celo oznako ›Salinger Snapchat generacije‹) ne zanika, da je v Alice delno portretirala tudi sebe, saj je zaradi vse večje publicitete, ki je ni pričakovala, tudi sama pogosto na robu zloma. Tukaj ne gre za lažno skromnost ali cinično poimenovane ›šampanjske probleme‹: Rooney se zaveda, koliko pisateljev bi ubijalo, da bi lahko bili na njenem mestu. A kot pravi sama: ›Razen kapitalizem v tej igri ne zmaga nihče‹.«
– Neža Kokol, Airbeletrina

»Najzanimivejši adut Sally Rooney je namreč ravno v tem, da v svojih romanih popisuje milenijsko generacijo, za katero do zdaj ni bilo prostora na seznamih najbolje prodajanih knjig, obenem pa bralcem, ki so morda pričakovali lahkotno razpredanje o minljivih ljubeznih in dekadentnih ekscesih dvajsetletnikov, skoraj mimogrede postreže še z marksističnimi postavkami in političnimi opredelitvami.«
– Ana Jurc, MMC

»Brandon Taylor je v članku za The New York Times uporabil čudovito analogijo, da je zadnji roman Sally Rooney (milenijska) verzija ›Hopperjeve slike, katere liki tekoče govorijo linguo franco sistemskega propada, neoliberalno besedičenje naučene nemoči vpričo večjih sistemov kapitala in dela‹.«
– Neža Kokol, Airbeletrina

»Ta kompleksnost, zakrita v povsem nenaporno branje, je nekaj, nad čimer sem navdušen.«
– Tomaž Bešter, Konteksti

»Rooney je morda glas generacije, predvsem pa se zdi, da smo dobili glas, ki na novo odpira vrata tja, kjer smo mislili, da je že vse povedano in napisano. V svet prijateljstva in ljubezni.«
– Damjan Zorc, Peripetije

»Sally je milenijka, kar  pomeni, da Sally milenijce šteka, milenijci pa štekamo njo, njene like in njeno knjigo.«
– Mateja Arnež, Pisalnica

»Navdušena sem nad pisanjem Sally Rooney.«
– Alenka Štrukelj, Literarna lekarna

»Sally Rooney ni vizualna pisateljica. V njenem pisanju ni osupljivih, izstopajočih opisov, poletov na krilih poetičnosti. Prihaja iz šole povej, ne pokaži: mnogo pogovorov, ki so ključen gradnik romana, je zapisanih v reportažnem slogu, na način je rekel – je rekla.«
– The Guardian