V duhu Sokratove trditve, da neraziskanega življenja ni vredno živeti, je ameriški psihoanalitik Stephen Grosz skozi izkušnje, ki jih je pridobil v petindvajsetih letih svojega izvajanja psihoanalitične prakse, v svoji odmevni knjigi Iskanje izgubljenega človeka ustvaril fascinantno zbirko človeških zgodb, ki se skrivajo tako za najbolj običajnimi kot tudi nenavadnimi človeškimi vedenji. Avtorjev namen je bil skozi prigode resničnih posameznikov odkriti in razložiti skrite motive, ki vplivajo na naše vedenje in prikazati pomembnost tega, da naše pripovedovanje nekdo posluša.