Podrobnosti
MARCEL ŠTEFANČIČ, jr., magister filozofije in avtor mnogih, v zadnjih letih odmevnih in dobro sprejetih esejističnih knjig, kot so Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014, Rožančeva nagrada), Hitler – kako je preživel (2015, nominacija za Rožančevo nagrado) in Počnite, kar hočete, samo ubogajte! (2015), tokrat postavi ogledalo sodobni evropski družbi in njeni aroganci in nestrpnosti.
V prvem delu in eseju Begunci opiše potovanje prekletih pred drugo svetovno vojno, ko so Judi obupano bežali iz nacistične Nemčije, vendar nikjer niso naleteli na dobrodošlico, to pa preslika v našo begunsko-migrantsko sedanjost. V drugem delu, Vojna, nam postreže z ironično resnico o tem, kako Evropa slepo posnema Ameriko in posledično uvaža militaristično mišljenje in delovanje, ki skupaj z neoliberalizmom uničuje pravno in socialno državo. V sklepnem delu z esejem Teror pa Štefančič smiselno zaokrožuje knjigo s prikazom terorja, ki ga zahodne elite predstavljajo kot osnovno in ključno lastnost Islamske države, s čimer na nas vplivajo do te mere, da postajamo neobčutljivi na trpljenje beguncev.
»Vsa slaba, frankensteinska evropska politika, vsa ta vsota evropske nečimrnosti, se je v petek trinajstega – 11/13/15, če že hočete – zbila v Pariz. Vsa neprebavljena zgodovina evropskega odnosa do Bližnjega vzhoda je v Parizu izbruhala kri, ki je pokazala, koliko slabe evropske politike je šlo tja – in koliko te nekromantične vere, da je mogoče probleme in konflikte reševati le še z nasiljem.«
»Če je svoboda sposobnost razumevanja sveta, v katerem živiš, potem evropski voditelji – itak vse bolj ponosni na to, česar bi se morali sramovati – ne živijo v svobodi, temveč v tiraniji, zato Evropa tvega, da bo njena prihodnost le imitacija sedanjosti, še toliko bolj, ker militarizacija vsakdanjega življenja prihaja v paketu z neoliberalnimi politikami. In to ni naključje: militarizacija vsakdanjega življenja in neoliberalizem sta ukrojena drug za drugega. Militarizacija vsakdanjega življenja pomeni zanikanje demokracije – neoliberalizem tudi.«
»V očeh finančnih elit, imunih na demokratične procese in pravno državo, se zdijo revni, brezposelni in deklasirani nekaj oddaljenega in eksotičnega – kot begunci in Bližnji vzhod. In neoliberalne politike niso nič drugega kot nihilistične zgodbe o tem, kateri ljudje si zaslužijo življenje in kateri ne, kdo naj živi in kdo naj umre. Če jih prevedeš v vojaški jezik, dobiš vojne. Naj pa vas nikar ne čudi, da neoliberalizem, ki poziva k odprtim mejam in prostemu trgu, tako dobro pleše z neokonservativizmom, ki poziva k državi nacionalne varnosti, zapiranju meja in zaklepanju Evrope.«
– iz knjige
