STRIPI, GRAFIČNI ROMANI

To ni ne zgodba o počlovečenih živalih ne zgodba o pozverinjenih ljudeh, to je čisto nov svet Izarja Lunačka in Nejca Jurna – in šele začetek napete dogodivščine ...

To je tiha knjiga. Morje neskončne miline. Brutalnost obsodbe na samoto. Knjiga o pogumu. Slovar sveta. Himna domišljiji. Hvalnica besedi. Alegorija življenja.

Katarza je nekakšen intimni dnevnik – zbirka različno dolgih epizod o tem, kako je Luz doživljal mesece po terorističnem napadu na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo 7. januarja 2015.

Samia Yusuf Omar (1991–2012) je bila somalijska tekačica, ena od dveh športnikov, ki sta leta 2008 zastopala Somalijo na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu. Ko je obiskovala osmi razred, je bil njen oče ubit v napadu na tržnico Bakaara, kjer je delal.

Izrisana v značilno neposrednem, izjemno živem slogu Frederika Peetersa, je zgodba Pierra Oscarja Lévyja, ki sta jo navdahnila splet naključij v njegovi družinski zgodovini ter avtorjevo poudarjeno zanimanje za ekologijo, črno-bela res le na prvi pogled – v sebi nosi mnogo globlja sporočila ter napotuje na iskren premislek o življenju.

Yvonne, otrok dvorec (Yvonne, l'enfant chateau, 2014) je neke vrste slikanica za odrasle. Sestavljajo jo tri poglavlja, v njenem središču pa se nahajata otrok in njegov svet, njegovo telo na tanki, nejasni točki med nedolžnim, brezskrbnim otroštvom in adolescenco, kjer otrok že čuti prihajajočo spremembo ter se hkrati jasno zaveda svojih dejanj.

Rosa Luxemburg (1871–1919) ni le ena največjih ikon politične levice, marveč tudi izjemna ženska, borka za pravice žensk in revolucionarka, ki je ključno zaznamovala svoj čas. Vpliv njene filozofske misli, ki je prežemala vse elemente njenega življenja, se skoraj sto let po njeni smrti odločno krepi.

Tako njeno razumevanje ekonomskih procesov v družbi kot njen neomajni boj zoper vojno je z osupljivo natančnostjo mogoče prenesti v sedanjost, kar le še enkrat več priča o vitalnosti njene kritične misli.

Osnovno vprašanje te knjige se glasi: “Ženski spolni organ – kaj je to?” Že spričo dejstva, da obstaja delo – in povrh vsega še risoroman – na to temo, se dvigne marsikaka obrv, kar zgolj še enkrat več potrjuje, da in zakaj ga nujno potrebujemo; tudi v slovenskem prevodu.

Nick Cave: Mercy on Me je Kleistova najnovejša stvaritev, ki je v originalu izšla konec avgusta 2016 in si takoj nabrala širok nabor navdušenih odzivov. Kleist namreč v samosvojem biografskem grafičnem romanu ponuja vrtoglav vpogled v življenje in ustvarjanje avstralskega rokerskega velikana. Pri čemer se zdi, kot da tokrat še globje in še bolj suvereno zareže v biografski material, kajti tako na ravni grafičnega upodabljanja kot na ravni naracije, ki je premišljeno nelinearna, pred bralci nastaja skrajno intimen glas Nicka Cavea, ki skozi dialog s svojimi fiktivnimi figurami – odlična Kleistova avtorska domislica – kakršne je ustvaril tekom štiridesetletnega vsestranskega ustvarjanja, o samem sebi govori na način, ki ga je zmožen zgolj on: Nick Cave.

Ariol je majhen moder oslič z velikimi očali in dolgimi ušesi, ki obožuje Gromskega konja in sošolko Petulo. Njegov najboljši prijatelj je pujs Ramono, vanj pa je nesmrtno zaljubljena razredna piflarka Brenča – muhica, seveda. A vse to zvesti bralke in bralci seveda že veste.

Ariolove zgodbe, ki vključujejo predstavnike vseh generacij, so tople, živahne, zabavne in duhovite, njihova odlika pa je med drugimi tudi, da sveta ne slikajo črno-belo in da se ne izogibajo resnejšim temam: mama tako, denimo, vznemirjenemu Ariolu v eni od njih razloži, čemu ljudje kdaj za koga rečejo, da je »neumen kot osel«.

Ariol je majhen moder oslič, star devet let, in je glavni junak istoimenskega stripa, ki ga je doslej že za deset knjig! Drugi del zbirke nosi naslov »ARIOL – Gromski konj«.

Risoroman Jezdec (Der Schimmelreiter, 2013) je nastal po istoimenski literarni predlogi klasika nemškega realizma, pisatelja in pesnika Theodorja Storma (1817–1888). Novela Jezdec, prvič izšla v letu avtorjeve smrti, predstavlja vrh njegovega literarnega ustvarjanja. V Nemčiji je uvrščena med obvezno čtivo šolajoče se mladine.

Starodavno življenjsko vodilo pravi: spoznaj samega sebe. Toda −  zakaj? Ker boš lahko le na ta način imel možnost čutiti kot katerikoli drugi človek, katerokoli drugo bitje, odgovarja Otto.

Škatla je prvi del priljubljene nemške stripovske serije za otroke, v kateri so doslej izšli štirje deli. Poleg pristnega prijateljstva in navdušenja nad ročnimi deli jo odlikuje tudi, da se večinoma dogaja zunaj, na svežem zraku, ter da avtorja posvečata posebno pozornost razvijanju bralne pismenosti otrok, ki se s serijo učijo tudi brati.

Joe Sacco se v Posredniku (The Fixer) znajde v Bosni, kjer se je odvijala že zgodba njegovega prvega večjega dela o Balkanu, Varovanega območja Goražde. V Sarajevo se je vrnil leta 2001 in se tam srečal z Nevenom, vojnim veteranom, ki je zanj delal že med vojno in je tujemu novinarju za pravo ceno lahko priskrbel karkoli. Avtor je počasi začutil, da je Nevenova zgodba – subjektivno izkustvo vojne – izredno zanimiva sama na sebi. Sacco tako prek Nevena pripoveduje zgodbe paravojaških šefov in mafijcev, ki so državi vladali med vojno, hkrati pa se – skupaj z bralcem – nenehno sprašuje, koliko resnice je v Nevenovih besedah.

Ariol je živopisan strip, primeren za mularijo nekje od petega leta naprej. Starejšim ga toplo priporočamo.

Neustrašne so serija stripovskih vinjet o življenjih in delu žensk raznoraznih poklicev, zanimanj in narodnosti, ki so v različnih obdobjih vsaka na svoj način – večkrat so pri tem ogromno tvegale – zaznamovale zgodovino. Med njimi je nekaj znanih imen, večino pa je zgodovinopisje prezrlo.

Človek gora, stripovska slikanica klasičnega formata in dolžine, izjemno pretanjeno hkrati pripoveduje dve zgodbi; zgodbo odhajanja in zgodbo odraščanja, v katerih je vsebina domišljeno spojena s formalnim načinom pripovedovanja. V barvni paleti sprva prevladujejo rjavi toni, ki jih proti koncu pričenjajo dopolnjevati modri (veter), nežen in izbran je tudi jezik, čemur slovenski prevod Katje Šaponjić dosledno sledi. Gre za delo, primerno tako za otroke kot za odrasle bralce, ki prepriča tako z vsebino kot z risbo Amélie Flechais.

Bezimena, tretji risoroman kanadske striparke in ilustratorke Nine Bunjevac, ki je odraščala v bivši Jugoslaviji, je sodobna predelava mita o Artemidi in Siproitu. Mladec (v nekaterih verzijah mladi vojak) je boginjo opazoval pri kopanju – za kazen ga je slednja spremenila v žensko. Ta vsebinski zastavek doživi v risormanu Nine Bunjevac pretresljivo in izjemno subtilno upodobitev. Avtorica s svojo mojstrsko, prepoznavno tehniko ustvari čuten in srhljiv estetski presežek, ki izrazito pozornost posveča detajlu in prerašča klasične meje stripovskega žanra. V Bezimeni raziskuje iztirjenost spolnega delinkventa, pri čemer črpa iz lastnih travmatičnih spominov na doživeto spolno nasilje. Zgodba pripoveduje o moškem, ki razvije sprevrženo obsesijo do nekdanje sošolke ter postopoma izgublja stik s stvarnostjo. Z razraščajočo živostjo njegovih fantazij se krepi tudi nadrealističnost podobja v izrazito noirovskem risoromanu, ki se skozi presenetljiv razplet znova vrne k izhodišču: problematizaciji vprašanja, kaj človeka prižene do zlobnih dejanj. Knjigo sklepa obsežen avtoričin pripis, ki zgodbo umešča v osebni kontekst in se konča z navedkom: »Če se ozrem v preteklost, vem, da je bila selitev v Kanado lahko pobeg. Če bi se o dogodku pogovorila s sošolkami, če ne bi tako hitro obupala nad tem, da bi razkrinkala Kristijana in Snežano, bi bilo žrtev gotovo manj, kot jih je. Tega si ne bom nikoli oprostila in s tem bom morala živeti do konca svojih dni. Knjigo posvečam vsem pozabljenim in brezimnim žrtvam žrtvam spolnega nasilja. Da bi našle spokoj, svetlobo in pregnale temo, ki vas ogrinja.« (Povzeto po VigeVageKnjige.org.)