Medijski odzivi

»Pesmi v zbirki Ljubezenska pesem norega dekleta so prepesnjene vrhunsko, saj v slovenščini zaživijo po svoje, a kljub temu ne izgubijo izvirnega čara. To je navdušujoče, ker Sylvia Plath pogosto piše v rimah in v klasičnih pesniških oblikah; najbolj pri srcu so ji vilanele in soneti, najdemo pa tudi tercete, svitanico, epitaf. Njeni subjekti, ki so pogosto vezani na žalostne zgodbe, se v njih ne utopijo, ampak vselej izplavajo kot polnokrvni liki. Narava, ki jih obkroža in celo dopolnjuje ali določa, je upesnjena presenetljivo. Še tako klišejske podobe zahajajoče lune ali zaledenelega jezera stke v podobe sveta, ki je tako prosojen, da lahko uvidimo njegovo pravo bit. (...) Res je, da nad pesmimi visi teža sveta, a znajo tudi zafrfotati, se zavrteti, se obregniti in pomežikniti. Ta raznolikost pesniškega jezika je polna svežine, radostnega nemira, ki ne jenja. Zgodnje vrtnice Sylvie Plath s svojim trnjem prebodejo kopreno ustaljenih pričakovanj in dišijo enako sladko kot poznejše, če ne še bolj.«
– Veronika Šoster, Radio Ars

»Je tista knjiga, pri kateri prebereš eno stran in zamižiš. Spomniš se na tisto, za kar si mislil, da je že zdavnaj pozabljeno. Toplina oblije tvoje telo, ker so te besede povzročile, da si vse to začutil v srcu. Tako in samo tako se prebere Ljubezenska pesem norega dekleta.«
– Žiga Kastelic, revija Študent

»Zgodnje pesmi Plathove so pogosto marginalizirane, saj naj bi se bilo njeno najbriljantnejše ustvarjalno obdobje začelo šele po letu 1956, v zakonu s Tedom Hughesom – k takemu mnenju je precej prispeval tudi sam. Toda izbor, ki smo ga dobili v slovenščini v tankočutnem prevodu Andreje Udovč in s posrečenim podnaslovom zgodnje vrtnice poezije, je ravno tako pomemben kot prevod zbirke Ariel, v kateri so zajete njene najboljše in najbolj znane pesmi. Pesnica se v zgodnji poeziji še drži zakonitosti forme (...), v njih se že kažeta izjemen občutek za jezik in ritmiko ter brezmejna domišljija.«
– Lara Paukovič, Mladina

»Intimna in globoka poezija, ki jo je treba brati počasi. Sylvia je res nekaj posebnega. Njen slog pisanja je poln, bogat, temačen in unikaten.«
– Sabina, Goodreads

»Na sveže natisnjenih listih te poezija popelje v globino njenega mladostnega sveta, ki kljub rosnim letom pretresa in vznemirja z glasom, ki je ni zapustil vse do njene smrti.«
– Cosmopolitan

»Pesniški subjekt se pogosto spaja z nočjo in snom, njegove »ure so poročene s senco«, če parafraziramo verz iz zbirke Kolos, razodeva se skozi temo, ki reprezentira nekakšno magično sfero obstoja in kreativnosti, medtem ko dan deluje grozeče, boleče razgaljajoče, uničujoče do (pesniške) magije. Ob branju se vzpostavlja doživetje, ki deluje kot somnambulna hoja skozi strašno, a čarobno noč. Poezija Sylvie Plath je tako na neki način »Perzefonina sestra« ali duša dvojčica ...«
– Silvija Žnidar, LUD Literatura