Modre cvetke

Med jahalnimi konji je izbral svojega najljubšega žrebca, ki mu je bilo ime Demosten, ker je govoril, celo z žvalo med zobmi.

»Ah, hrabri moj Demo!« je s tožečim glasom dejal vojvoda Avgijski. »Na, pa sem spet jako žalosten in jako otožen.«

»Ste siti zgodovine?« ga je pobaral Sten.

»Veselje vsako zarad' nje me mine,« je odvrnil vojvoda.

»Pogum, gospod! Pogum! Zlezite no v sedlo, se greva sprehajat.«

»Prav to sem nameraval, in celo še več.«

»Kaj pač«

»Da bi za nekaj dni odpotoval.«

»To me pa strašno veseli. Kam, gospod, naj vas odpeljem?«

»Proč, proč! Tu so že kalí pognale modrócveteče rožce …«

»… zla, vem. Pa bolj konkretno?«

»Kar ti izberi.«