Nekaj zelo zelo lepega

Avtor: Neža Maurer | Založnik: Sanje

Ilustratorji: Barbara Ogrič Markež

Redna cena: 39,00 €

Sanjska cena: 35,10 €*

Prihranite: 3,90 € (10%) (* velja za člane knjižnega kluba Sanje)

Dodaj v primerjavo

Vprašajte nas

Datum izdaje: 15. 02. 2018

Zbirka: SANJSKA KNJIGICA

Trda vezava

Obseg: 652 strani

Format: 230 mm x 160 mm

Knjižna izkaznica

Podrobnosti

Zbir verzov pesnice vitalizma in radožive pisateljske krojačice za mlade bralce bo iskal kukavico, ljudomilo poizvedoval, kje spi veverica, zasledoval Kostanjevega škratka, meril dolžino laži, teden skrajšal za polovico ... Nagajive, šaljive in dobrosrčne vrstice umetniško raznorodne ustvarjalke se toplo vgozdijo v spomin; njihova živopisanost, a tudi človečnost, nevsiljiva poučnost in, ne nazadnje, z modrostjo predihana sporočilnost so hvalevredno izročilo, ki le težko najde primerjavo.

Prav narahlo potrka.
V svitu sanj,
ko je duša razprta.

O, široki svet,
sinje so tvoje oči,
tihe tihe besede tvoje.
Zrak je od sonca gorek,
dlani prosojne in volhke
kot zvezde v pradavni pomladi.
Ognjeno žariš, ljubi svet,
tvoje srce odprto vihra skozi čas.

Za robom knjižnega plašča,
tam onstran,
izza koprenastega drevesnega vrha,
ki odganja v rožnatobelo,
medi cvet, cvet pesmi.
Svetli pramen vanj upira svoj zlatasti pogled –
zamaknjen v lepoto,
upognjene veje,
drhtečo rušo,
nežno, svetlo petje, ki prenika skozi zrak.
Nežino petje, nežno, svetlo petje, je kakor vitko steblo,
ki se razpira v pisane cvetke –
spokojno, čakajoč nočno nebo,
in živo, žareče od sreče, kadar z dnem pride sončev sij.
Sreče, ki jo more vsakdo prestreči.

Pesemska knjiga Nekaj zelo zelo lepega čuva zaklad.
Zaklad, ki ga nosiš ti in ga nosim jaz.
Neža sliši tihceno brnenje duše,
osrčeno jezdi prek skalnatih planin,
tja na drugo stran morjá,
pa se poskočno igra in pajkove niti plesat peljá.
Kadar stihi razpletejo svoje srebrne lase,
v blestenje vzhajajo Barbarine podobe,
prismejane, ubrane, jasne, šepetajoče.
Tako nežnočutne in čudokrasne so,
da jih zgane že vzdih.

Preden odpotujeva v prostranost,
popijva dva požirka rose –
in že bosta za nama belo polje in beli mraz,
iskre bodo pršile spod kopit,
veter bo plesal čez usnulo zemljo,
ko bova – na vsem lepem – začutila, ti in jaz,
kako je vse bolj mehko,
kako je vse bolj toplo,
kako nama je vse bolj lepo.

V neskončno morjé
zarišiva veliko veliko srce.
Ti in jaz …
– Tjaša Koprivec, urednica

Odlomek

Malo brbljalo
je ves dan čebljalo,
zares – kot za šalo –
besede mešalo,
vodo popilo,
mleko polilo,
se z žlico česalo …
Zaspano postalo:
drobno stopalo
za vrat mi stegnilo,
ročico si
v usta stlačilo,
vse tiše čebljalo,
komaj mrmralo …
Oči utrnilo.
Zaspalo.