Sanjsko pismo

Neža Maurer

Neža Maurer

Poglej mi v oči, prihodnost!

Mreža  Vrstice 

Akcija
Redna cena: 21,00 €

Sanjska cena: 18,90 €*

Prihranite: 2,10 € (10%) (* velja za člane knjižnega kluba Sanje)

Redna cena: 11,99 €

Sanjska cena: 10,19 €*

Prihranite: 1,80 € (15%) (* velja za člane knjižnega kluba Sanje)

Akcija
Redna cena: 39,00 €

Sanjska cena: 35,10 €*

Prihranite: 3,90 € (10%) (* velja za člane knjižnega kluba Sanje)

Mreža  Vrstice 

Neža o sebi ...

 
Rodila sem se 22. decembra 1930 v vasi Podvin, občina Polzela. Osnovno šolo sem obiskovala na Polzeli: do četrtega razreda slovensko, med okupacijo pa nemško. Po vojni sem na nižji gimnaziji v Celju in Žalcu naredila izpite čez prve tri razrede in leta 1946 redno končala četrti razred. Učiteljišče sem (s pomočjo štipendije) naredila v Ljubljani, nakar so me poslali poučevat na Primorsko. Tri leta sem učila (večkrat po ves dan vsled pomanjkanja učiteljev) v Črnem vrhu nad Idrijo. Kot odlična dijakinja sem si pridobila dopust za redni študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po diplomi sem se takoj izredno vpisala na Filozofsko fakulteto (slavistika) v Ljubljani - poučevat pa so me poslali na nižjo gimnazijo v Ilirsko Bistrico. Na fakulteti sem diplomirala leta 1960.
Tedaj so se na ljubljanski televiziji začele priprave za šolske oddaje. Imela sem dovolj prakse in diplomo - zato so me sprejeli za prvo urednico šolskih TV oddaj. (Opravila sem seveda novinarsko preizkušnjo in v Rimu mednarodni tečaj za šolske TV oddaje). Vsled pomanjkanja denarja za šolstvo so čez dobro leto šolske TV oddaje ukinili.
Ostala sem v novinarstvu, vendar ne na radiu ali televiziji. Zanje sem samo pisala; predvsem za radio - vse življenje. Delala pa sem kot novinarka, tudi kot tehnična urednica v uredništvu Rodne grude; pri Pionirskem domu sem urejala brošure za slavnostne dneve v šolah; pri Otrok in družina sem bila tehnična urednica. Posebej mi je bilo blizu delo pri Kmečkem glasu, kjer sem urejala kulturno rubriko (iz tega je nastala takratna in sedanja Pisana njiva) - in bila istočasno terenska reporterka. Moje področje je bilo Kozjansko. Vozila pa sem se po vsej Sloveniji, potovala po Jugoslaviji in včasih tudi čez mejo. To je dalo številne reportaže in potopise - za Kmečki glas seveda.
To letečo idilo je presekala smrt v družini. (Umrl je mož Herman Škofič.) Takoj sem morala poiskati drugo službo - da bom več doma pisala in po možnosti služila za preživljanje vseh štirih (poleg otrok še za mamo). Prijavila sem se in bila sprejeta na mesto glavne urednice (in direktorice) lista Prosvetni delavec. Sedem let sem ostala tam. To so bila z delom in odgovornostjo zelo obremenjena leta. Ko je sin dobil štipendijo za srednjo šolo, sem službo menjala za strokovno sicer zveneče, a manj odgovorno in manj plačano delo: postala sem samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije. Tam sem ostala do upokojitve.
Izrabila sem možnost (sin je bil že pilot, hči je študirala za klovneso v Moskvi, mama je umrla) in se preselila kot podnajemnica v Škofjo Loko: zdaj sem bila povsem neobremenjena z drugim delom. Lahko sem se posvetila literaturi in nastopom po šolah. Za vse prav gotovo ni bilo prav - a če pogledam izide zbirk tako za otroke kot za odrasle, je bilo vredno. Denacionalizacija mi je (po 13 letih) spodnesla možnost nadaljnjega bivanja v starinski hiši - sedaj živim prav tako v Škofji Loki, vendar v stanovanju na Partizanski ulici. Kolikor največ zmorem, še pišem literaturo za odrasle in manj odrasle.
Sem članica Društva novinarjev (od leta1962), Društva slovenskih pisateljev (od 1973), gibanja za kulturo miru in nenasilja (od 1983) in PEN kluba (od 1991).
Z družino sem prebivala v Brezju pri Dobrovi 47, v stari obnovljeni hiši. Zdaj je tam sin s svojo družino; tako ostaja nekaj domačnosti.

Povezave: