Brezplačna dostava nad 35 €
O uknitvi političnih strank - Trdovezana knjiga
O uknitvi političnih strank - Trdovezana knjiga

O uknitvi političnih strank - Trdovezana knjiga

Avtor: Simone Weil Založnik: Sanje Jezik: slovenski Prevod: Primož Vitez
Kratki esej o nujni ukinitvi vseh političnih strank je Simone Weil napisala v Londonu, kamor se je bila prisiljena umakniti pred nacistično grožnjo in vseevropskim pogromom nad Judi. Kot angažirana opazovalka političnih mehanizmov se je priključila Charlesu de Gaullu in skupini intelektualcev, ki je snovala povojno ureditev francoske republike in drugih evropskih demokracij. Simone Weil je analizirala nenavadno hiter vzpon Hitlerjeve stranke NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei), ki je skoraj vso Nemčijo v nekaj letih do druge vojne preobrazila v poslušen volilni stroj in iz svobodnega naroda naredila suženjsko orodje za uresničevanje morilske ideologije.
Redna cena: 15,00 € Sanjska cena: 12,72 € Prihranite: 2,28 € (15%) (* velja za člane Knjižne družine Sanje).

Vaše naročilo bo zavito kot darilo. Ko bo naročilo zapakirano, same vsebine paketa ne boste morali videti.

Izberite darilni ovoj

    • Eko zavijanje

      Eko zavijanje

      2,70 €

      70 gramski ekološki natron papir.

    • Praznično zavijanje

      Praznično zavijanje

      3,29 €

      Kakovosten darilni papir.

  • Prosimo, preverite in potrdite izbrano

    Darilno zavijanje je dodan.

    Datum izida: 21. May. 2024

    Z nakupom tega izdelka podpirate slovensko knjigo in zaupanje v moč domišljije in lepote.

    Razpoložljivost: Na zalogi
    SKU
    9789612746353

    Vzroke za šokanten Hitlerjev uspeh je našla v značilnostih delovanja politične stranke, ki je nacizem promovirala s širjenjem laži, ustvarjanjem tesnobe in strahu, pri čemer je ta stranka v svojem imenu načrtno zlorabila koncepta socializma in delavstva, da bi se približala čim širšemu krogu nemške javnosti. Analiza Simone Weil je pokazala, da politične stranke nimajo nikakršnih zadržkov, ko za spodbujanje lastne rasti lažejo in sprevračajo najosnovnejše družbene koncepte, v katerih se prepoznavajo njeni morebitni volivci in člani. Stokrat ponovljena laž v ušesih manipulirane množice postane resnica, ki jo naivni privrženci ponavljajo za preračunljivim voditeljem in v imenu katere postanejo mogoči najhujši zločini.

    Simone Weil opredeljuje politično stranko kot strukturo, ki nastane na bolj ali manj domišljeni (pogosto tudi namišljeni) ideološki osnovi kot vpliven krog podobno mislečih, politično ambicioznih ljudi. Ti spočetka skupaj razpravljajo o načinih, kako in kaj bi s svojega idejnega stališča lahko prispevali k razvoju družbe oziroma kako bi krepili politične razmere, v katerih bi lahko ustvarili videz, da v ospredje postavljajo skupno dobro. Spotoma širijo svoj vpliv, s politično agitacijo množijo članstvo in kroge privržencev, obenem pa zapirajo ideološki krog, v katerem je postopno dovoljeno misliti in glasovati samo v skladu z dogmo sprejetih strankarskih stališč.

    Skratka: v dejanskem političnem življenju strankarska združba uporablja demokratične postopke samo zato, da bi na daljši rok lahko dosegla njihovo ukinitev. Interes za uresničevanje javnega dobrega se umakne interesu stranke, ki je izključno ta, da stranka neomejeno raste, množi svoje članstvo, povečuje vpliv in kopiči oblast. Nobena stranka (ne glede na sfero političnega prostora, kamor se uvršča) ne bi imela nič proti, če bi na volitvah dobila 90 odstotkov glasov: od tod sklep, da je politična stranka v temelju totalitarna ustanova.

    O molitvi Oče naš

    Pri spodbujanju kolektivnega strahu in množičnih psihoz političnim strankam koristi vsaka kritična zgodovinska okoliščina, ki spominja na grožnjo z apokalipso: vojna, kuga, lakota. To so tisti grozljivi jezdeci s starih grafičnih listov, ob katerih pobožno ljudstvo ob izdatni zgodovinski podpori vsakovrstnih cerkva pomisli: »Reši nas, o Gospod.«

    Strankarsko zašite glave so Simone Weil pogosto razglašale za rdečo kristjanko ali za pobožno komunistko – pa za anoreksično revolucionarko, kristoidno socialistko, samomorilsko katoličanko, militantno mistikinjo in kar je še podobnega znala natvesti omejena pamet enoumnih ideoloških fanatikov. Te zmerljivke lahko nastanejo samo v mentalnih svetovih, v katerih krščanstvo ni združljivo z idejo socialne pravičnosti, socializem ne s konceptom ljubezni, ne eno ne drugo pa ne s pozorno mislijo na drugega; ti svetovi, mimogrede bodi rečeno, prav tako ne zmorejo celostno prebrati Cankarja, Wilda, Kocbeka, Péguyja, Kosovela in še koga. A če skušamo ostati pri teh dvodelnih oznakah in se kljub temu nekoliko približati resnici (za katero ji je vselej šlo), je bila Simone Weil predvsem komunistka brez partijske knjižice in kristjanka brez opravljenega krsta. Knjižico je odklanjala z enako utemeljitvijo kot krst.

    Vir: spremna beseda O dveh vrstah ovir na poti k pozornosti (Primož Vitez)

    Podrobnosti
    Sanjska cena 12,72
    Format (mm) 125 x 198
    Obseg (št. strani) 64
    ISBN 9789612746353
    Prevod Primož Vitez
    Urednik Rok Zavrtanik
    Soavtorji

    Avtor spremne besede O dveh vrstah ovir na poti k pozornosti: Primož Vitez

    Zbirka TIGR
    Založba Sanje
    Jezik slovenski

    »Kdor noče obveljati za lažnivca, naj se izogiba govorniškim odrom. Ko se bo tja povzpel, bo prisiljen lagati, sicer ga bodo ljudje kamenjali.« (Chamfort, Maksime in misli, 109)

    Če ena sama kolektivna strast preplavi deželo, bo vsa dežela enoglasna v zločinu. Če si jo hkrati podredi pet, sedem ali deset kolektivnih strasti, bo zgolj razklana na več zločinskih tolp. Različne strasti se medsebojno ne umirjajo, kakor se umirijo prašni delci posamičnih strasti v masi; njihovo število je zdaj premajhno, moč mase pa prevelika, da bi bila mogoča nevtralizacija. V zagrizenem boju še bolj podivjajo. Spopadajo se v peklenskem hrupu, v katerem je popolnoma nemogoče slišati glas pravičnosti in resnice, če si ga kdo še drzne dvigniti.

    Kadar deželo zajame kolektivna strast, bo zelo verjetno vsakršna posamezna volja bližja pravičnosti in razumu kot pa splošna volja – oziroma karikatura, ki je od nje ostala.

    Simone Weil

    Rojena v agnostično judovsko družino v Parizu leta 1909 je Simone Weil od ranega otroštva kazala ne le izjemno sposobnost učenja, temveč tudi oster občutek za pravičnost: sladkarijam se je pri šestih letih odpovedala, ko je izvedela, da delavskim otrokom to skromno razkošje ni dostopno. Blestela je na vseh šolskih stopnjah, a zmeraj veljala za nenavadno, na videz nedostopno osebo. Leto dni starejša gimnazijska sošolka Simone de Beauvoir se je spominja po »bizarnih oblekah« in okorni hoji, pove pa tudi, da so Simone Weil v šoli vsi poznali po osupljivo kritičnem intelektu in izjemni socialni občutljivosti. Na École normale supérieure je študirala filozofijo in klasično filologijo (posebej helenistiko), ob študiju pa se ves čas vključevala v sindikalni boj proti krivicam, ki so poniževale delavski razred. Po diplomi se je zaposlila kot učiteljica filozofije, vendar je pedagoško delo kmalu opustila, da se je lahko v celoti posvetila družbenemu aktivizmu in pisanju. Pri petindvajsetih letih je doživela dokončno, brezkompromisno spreobrnjenje v krščanstvo in ga doživela, pravi sama, kot »vero sužnjev«, svoje življenje v njem pa ugledala kot odprtost za odrešenjsko trpljenje. A ne kot pohlevno »jagnje, ki odjemlje grehe sveta«, temveč kot misleči človek, ki svoje telo neposredno zastavi za boleče dojetje telesnega trpljenja, filozofsko misel pa kot boj za bistvene uvide v človeško naravo in družbo. Poslanstvo Simone Weil: izkusiti, razumeti, ponotranjiti nesrečo tega sveta.

    Vseskozi je pisala svojo edinstveno filozofijo, hkrati pa fizično delala in se izčrpavala: v tovarnah, na poljih, v vojnah. Kot bolničarka se je udeležila španske državljanske vojne in si tam v zaledju po nerodnem hudo poškodovala nogo. Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil Pariz razglašen za »odprto mesto«, zato se je morala umakniti na jug Francije, v Marseille, in tam navezala nekaj prijateljstev: posebej blizu ji je bil dominikanski redovnik Joseph-Marie Perrin, ki je sodeloval z odporniškim gibanjem in po vojni skrbel za filozofsko zapuščino Simone Weil. Aprila 1942 je s starši za nekaj mesecev odpotovala v ZDA, od tam pa se je novembra istega leta preselila v London, ker je življenje v New Yorku občutila kot času neprimerno udobje. V Angliji je v letu do prezgodnje smrti 24. avgusta 1943 napisala nekaj svojih najboljših besedil. Umrla je izčrpana, obnemogla in izstradana: smrti ni pričakovala kot nepovratnega konca ali zatemnitve, temveč kot odrešitev, duhovni obet in izpolnitev človeškega trpljenja.

    V knjižni obliki so njeni teksti izšli šele v povojnem času, v petdesetih letih 20. stoletja. Izjemnost njenega filozofskega stališča je tedaj začela močno vplivati zlasti na tiste bralce in premišljevalce, ki jih zanimajo izvori ideologij in njihova bistvena etična enotnost. Preden je Albert Camus leta 1957 odpotoval na podelitev Nobelove nagrade v Stockholm, se je za dve uri zaprl v delovno sobo in knjižnico Simone Weil.

    Vir: spremna beseda Primoža Viteza O dveh vrstah ovir na poti k pozornosti

     

    Poglej si ostala dela
    V SOZVEZDJU...