Odlašanje. Parezija

Roman Odlašanje. Parezija ima dve pripovedni ravni, pri čemer ena opisuje skoraj detektivsko zasledovanje okoliščin smrti duhovnika – roman, ki ga avtor skuša napisati, a mu ob dejstvu, da ga z vseh strani napadajo, ne gre –, druga raven pa je njegov premislek o naravi pisanja, o »resnici, vrženi v obraz«, oziroma o pareziji, kot jo je imenoval Foucault, o tem, ali je zmožen takšnega pisanja ali pa dejstvo, da ga doslej še niso ubili, da je še živ, nemara priča o nasprotnem, o nenehnem odlašanju tistega, kar bi moral izreči, a tega zares ne stori.

Nikolaidisov roman Odlaganje. Parezija  je izjemen primerek že v naslovu nakazanega pristopa k ubesedovanju resničnosti. Naslovna beseda romana, parezija, pomeni alternativo zamaskiranemu, politično korektnemu govoru. V šestdesetih so otroci cvetja verjeli, da lahko ena sama pesem spremeni svet. Kmalu – prehitro in preuranjeno! – nato pa je svet podlegel prepričanju, da se v resničnem svetu ne da spremeniti ničesar, sploh pa ne z umetnostjo. Če temu verjamemo in (umetniški) besedi odrekamo moč interveniranja v resničnost, določen izraz skrčimo na performativ. Foucault prav parezijo postavlja kot opozicijo performativnemu izrazu, v stari grščini izraz namreč parrhesia pomeni retorično figuro, ki označuje prostodušen, odkrit, resnicoljubn govor. Nikolaidisov roman nas ponovno spomni na izredni pomen govorjenja brez okolišenja, brez stranpoti, gre za resnico, ki je izrečena naravnost v obraz; in prav zato, ker odkrita beseda ima moč spreminjati svet, lahko za tistega, ki jo izreka, pomeni nevarnost. 

Da je res tako, bi najbolje vedel sam avtor, ki je neprestano deležen groženj, družbenih in političnih pritiskov. Nikolaidis je z romanom Odlašanje. Parezija v fikcijskem in tudi prepoznavno avtobiografskem slogu obdelal ali predelal medijski in politični napad, ki ga je doletel potem, ko je objavil kolumno, v kateri je napisal, da bi moral običajen državljan svojo agresijo – namestu proti sosedu – usmeriti proti centrom moči, torej proti politični eliti, ki že desetletja pustoši države nekdanje Jugoslavije. Roman predstavlja Nikolaidisov spopad s situacijo, v kateri bi bilo bolj preprosto molčati, podleči udarcem javnosti, toda če bi storil to, bi se kot pisec pustil ubiti. Namesto tega je napisal mojstrovino, za katero je prejel tako najvišje državne nagrade kot tudi Evropsko nagrado za literaturo.