Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
Resnične zgodbe so pogumno plapolanje v besede pretočenih izpovedi ljudi, ki so se leta 1991 znašli v vrtincu razpada bivše skupne domovine Jugoslavije in kovanja slovenske neodvisnosti.
Prednaročilo | Ne |
---|---|
Zbirka | AKTIVNI DRŽAVLJANI |
Založba | Sanje |
Urednik | Rok Zavrtanik, Andreja Udovč |
Jezik | slovenski |
Datum izida | 6/13/18 |
Format (mm) | 125 x 198 |
Obseg (št. strani) | 64 |
Anina zgodba
Bilo je živahno, pisano, veselo in zlasti domoljubno. Na vsakem koraku so nas učili, da naj imamo radi svojo domovino: v vrtcu, v šoli, pri tabornikih, v delovnih brigadah, na številnih proslavah, v službi in doma. 25. maj je bil Titov rojstni dan in Titova želja je bila, da se na ta dan praznuje dan mladosti.
Tito je bil velik državnik. Spoštoval ga je ves svet. Vedel je, da je domoljubje izjemnega pomena za vsako državo, za njen obstoj in razvoj. Zato smo že v prvem razredu postali Titovi pionirji, mu častno zaprisegli in dobili modre titovke z zvezdo in rdeče rutke. Na to smo bili izjemno ponosni, komaj smo čakali dan, ko postanemo pionirji.
Po vsej Jugoslaviji, od prestolnic pa do najmanjšega kraja, je vsako leto v mesecu maju tekla Titova štafeta, voščilo Titu za rojstni dan, ki so si ga predajali mladinci iz rok v roke. 25. maja je izbrani mladinec voščil Titu in mu predal štafeto. To se je dogajalo na stadionu v Beogradu, ki je bil prepoln mladine. Deklice smo nosile bele oblekice z rdečimi črtami. Izvajali smo plesno-telovadne vaje in vzklikali parole, kot so: »Mi smo Titovi, Tito je naš!«
V trumah smo na železniških postajah čakali Titov modri vlak in mahali z zastavicami.
Mladinske delovne brigade so gradile ceste, železnice, mostove. Poudarjalo se je bratstvo in enotnost. Tako smo gradili in zgradili Jugoslavijo.
V šoli je imela pomembno mesto domovinska vzgoja in splošna ljudska obramba.
Danes razmišljam o tem, ali je Tito s svojo izjemno inteligentnostjo spodbujal to domoljubje iz oblastnih namenov ali je imel resnično rad svoj narod. Pogosto so po radijskih valovih zvenele njegove spodbudne in povezovalne ali karajoče besede. Nobeno pismo, ki ga je prejel od svojih državljanov, ni ostalo brez odgovora, ki ga je zaključeval njegov značilni podpis TITO. Bil je dosmrtni predsednik in imel je čas in posluh za ljudi, medtem ko se današnja oblast obrača k ljudem zgolj v predvolilnih dneh in potem pozabi nanje.
Res je, da tudi v času Tita in socializma ni bilo vse idealno, vendar ni bilo takšne razslojenosti in sovražnosti med slovenskim narodom, kot jo je občutiti danes. Imeli smo službe, družbena stanovanja, ozimnico, dopust in regres, brezplačno šolstvo in zdravstvo, kriminala skoraj ni bilo, ni bilo hipotek in deložacij zaradi nemožnosti poravnavanja stroškov. Bili smo vzajemni in socialni. Vedi, dragi moj vnuk, da je socializem možen, mi smo ga doživljali. Kolikokrat se spomnim tujih študentov, ki so študirali pri nas, zlasti iz neuvrščenih držav Afrike in Azije, ki so nam govorili, da se ne zavedamo, kaj imamo, ker živimo v človeku prijaznem družbenem sistemu.
Pogrešam te čase, najbolj tisto domovinsko zavest. Pogosto se spomnim besed tuje študentke, ki se je poročila v Slovenijo: »Tu je tako lepo, vas ima vaša država rada!«