Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo
Otroka peščenega planeta
16 EUR Zaloga: Na zalogi

Otroka peščenega planeta

Avtor: | Založnik: Sanje

Redna cena: 20,00 €

Akcijska cena: 16,00 €

Sklepni del prve trilogije o Sipini, peščenem planetu.


Vprašajte nas

Datum izdaje: 10. 02. 2021

Zbirka: SANJE roman

Obseg: 400 strani

Format 150 mm x 235 mm

Broširana vezava

Podrobnosti

Tretja knjiga iz ciklusa romanov o Sipini, peščenem planetu

 Arrakis, nekoč jalov in pust, se spreminja v rodoviten svet, poln vode in zelenega rastja. Vendar pa se v njegovem razcvetu skriva seme pogube. Podnebne spremembe so peščene črve potisnile na rob preživetja, kar močno izpodjeda temelje samega imperija. Brez peščenih črvov ni začimbe melanže, od nje pa je odvisna blaginja človeštva. Imperator Paul Atreides, mesija, ki si je z legijami Fremenov pokoril znano vesolje, je pred devetimi leti izginil v puščavi. Čeprav sta njegova otroka Leto in Ghanima po njem podedovala dar preroštva, imperiju v njunem imenu vlada Paulova sestra Alia.

In medtem ko se na pozive skrivnostnega Pridigarja vse več fremenskih plemen upira nepriljubljeni Alijini vladavini, plemiška rodbina Corrino v zakulisju kuje smrtonosno zaroto, s katero naj bi se ponovno zavihtela na prestol. Alia je prepričana, da ji bodo preroške vizije dvojčkov pomagale ohraniti oblast, toda Leto in Ghanima imata svoje načrte, ki bi lahko usodno ukrojili prihodnost vesolja.

 

Otrokoma peščenega planeta se Frank Herbert v velikem slogu vrača k motivom in likom, ki jih je v Mesiji peščenega planeta namenoma pustil ob strani, in odpira aktualna vprašanja ekologije, vere, politike in oblasti.

Roman je bil v najožjem izboru za ugledni žanrski nagradi hugo in locus, oktobra 2021 pa na velika platna prihaja tudi ekranizacija prvega romana o Sipini, v režiji Denisa Villeneuvea (Arrival, Blade Runner 2049, Sicario)!

Odlomek

Muad'dibovi nauki so postali igrišče sholastikov, praznovernežev in pokvarjencev. Pridigal je o uravnoteženem načinu življenja, filozofiji in človekovem premagovanju težav, ki vzniknejo v vselej spreminjajočem se vesolju. Govoril je, da se človeštvo še vedno razvija in da se ta proces ne bo nikoli končal. Govoril je, da se ta razvoj odvija po spreminjajočih se načelih, ki so znana samo večnosti. Kako naj pokvarjen um izigra to bistvo?

– Besede mentata Duncana Idaha

 

Na debeli rdeči preprogi, ki je prekrivala golo skalovje na tleh votline, se je pojavila pikica svetlobe. Svetloba je žarela brez očitnega vira, prisotna pa je bila samo na rdečem površju tkanine, stkane iz začimbnih vlaken. Zvedavi krožec premera slabih dveh centimetrov je švigal sem in tja – zdaj podolgovat, zdaj ovalen. Ko je dospel do temnozelene posteljne stranice, je smuknil po njej in prešel zmečkano posteljnino.

Pod zeleno odejo je ležal rdečelas otrok debelušastega obraza in s polnimi ustnicami – postava ni odražala mršavosti, kakršna pritiče Fremenom, pa tudi z vodo ni bila napihnjena, kot je značilno za prišleke z drugih svetov. Ko je svetloba prešla zatisnjene veke, se je drobna postava zganila. Svetloba je ugasnila.

Zdaj je bilo slišati samo še zvok enakomernega dihanja, v ozadju pa pomirjujoče kap kap kapljanje vode, ki se je iz vetrolovca, postavljenega visoko nad jamo, stekala v zbirno korito.

V sobani se je spet zasvetlikalo – le da je bila svetloba močnejša, nekaj lumnov svetlejša. Tokrat je bilo mogoče razbrati morebiten vir in kdo stoji za njim: postava s kapuco je zapolnila obokana vrata na koncu sobane, svetloba je prihajala od tam. Še enkrat več je osvetlila prostor, kot bi ga raziskovala, prečesavala. V sebi je skrivala pridih pretnje, nemirnega nezadovoljstva. Obšla je spečega otroka, se ustavila na rešetastem prezračevalniku v zgornjem vogalu in preiskala izboklino na zelenih in zlatih zidnih zastorih, ki so zaljšale okoliške stene.

Nato je svetloba spet mrknila. Zakrinkana postava se je – pospremljena z izdajalskim šuštenjem blaga – pomaknila in se prestavila poleg obokanega vhoda. Vsakdo, ki je poznal okoliščine v sietchu Tabr, bi takoj dognal, da gre za Stilgarja, poveljujočega naiba v sietchu, varuha osirotelih dvojčkov, ki bosta nekega dne zasedla mesto svojega očeta, Paula Muad'diba. Stilgar je ponoči pogosto obhajal zasebne sobane dvojčkov, pri čemer se je vedno naprej napotil v spalnico, v kateri je spala Ghanima, obhod pa je zaključil tu, v sosednji sobi, kjer se je prepričal, da Letu ne grozi nobena nevarnost.

Navaden star bedak sem, je pomislil Stilgar.

S prsti je potipal hladno površino svetlobnega projektorja, preden ga je zataknil za zanko na opasnici. Projektor mu je šel na živce, čeprav brez njega ni mogel. Pripomoček je bil umetelno orodje imperija, naprava za zaznavanje prisotnosti velikih živih teles. Razkrila mu je, da sta v kraljevskih spalnicah samo speča otroka.

Stilgar se je zavedal, da so njegove misli in čustva podobni svetlobi. Nikakor ni znal pomiriti nemirne notranje slike. Ta gon je upravljala neka mogočnejša sila. Izstrelila ga je v sedanji trenutek, za katerega je slutil, da v njem obstaja kopica groženj. Tukaj so ležale privlačne sanje o veličini znanega vesolja. Tukaj so ležali posvetno bogastvo, stoletna vladavina in najmočnejši izmed vseh mističnih talismanov: božanska avtentičnost Muad'dibove verske zapuščine. V teh dvojčkih – Letu in njegovi sestri Ghanimi – je bilo žarišče orjaške moči. Dokler bosta živa, bo Muad'dib, čeprav že pokojni, živel v njima.

To nista bila navadna devetletna otroka, pač pa naravna sila, predmet čaščenja in strahu. Bila sta otroka Paula Atreidesa, preobraženega v Muad'diba, mahdija vseh Fremenov. Muad'dib je zanetil ekspanzijo človeške vrste; Fremeni so se v času džihada razselili onkraj meja tega planeta in svojo gorečnost po vsem naseljenem vesolju ponesli na valu religiozne vladavine, katere razsežnosti in vsenavzočna avtoriteta so pustili pečat na vsakem planetu.

In vendar sta Muad'dibova otroka iz mesa in krvi, je pomislil Stilgar. Z dvema preprostima vbodoma z nožem bi za vedno ustavil njuni srci. Njuna voda bi se vrnila plemenu.

Ob tej misli se je njegovega svojeglavega uma polotil nemir.

Ubiti Muad'dibova otroka!

A zaradi svojih let se je dobro zavedal lastnih pobud. Stilgar je vedel, od kod izvira ta srhljiva misel. Pojavila se je iz leve roke prekletstva, ne iz desne roke blagoslova. Ajat in burhan Življenja sta bila zanj malodane prebrana knjiga. Včasih je o sebi ponosno razmišljal kot o Fremenu, o puščavi kot o svoji prijateljici, svoj planet pa je v mislih naslavljal s Sipino in ne z Arrakisom, kot je bil označen na vseh zvezdnih kartah imperija.

Kako preprosto je bilo vse skupaj, ko smo o Mesiji samo sanjali, je pomislil. Brž ko smo našli svojega mahdija, pa smo vesolje zasuli z neštetimi mesijanskimi sanjami. Vsa ljudstva, ki smo jih z džihadom podjarmili, zdaj sanjajo o prihodu voditelja.

Stilgar je s pogledom ošinil zatemnjeno spalnico.

Če bi moj nož osvobodil vsa ta ljudstva – bi me proglasili za mesijo?

Zaslišal je Leta, ki se je premetaval v postelji.

Stilgar je zavzdihnil. Nikoli ni imel priložnosti spoznati starega očeta Atreidesov, po katerem so poimenovali tega otroka. Toda številni so trdili, da je bil to tisti vir, iz katerega je izhajala Muad'dibova moralna moč. Bi lahko ta strašljiva odlika – pravičnost – preskočila en rod? Stilgar si na to vprašanje ni znal odgovoriti.

Pomislil je: Sietch Tabr pripada meni. Jaz sem njegov gospodar. Jaz sem naib Fremenov. Brez mene ne bi bilo niti Muad'diba. Kar pa se tiče dvojčkov … preko Chani, njune matere in moje žlahtnice, teče po njunih žilah tudi moja kri; v njej sem skupaj z Muad'dibom in Chani in vsemi drugimi. Le kaj smo storili z našim svetom?

Stilgar si ni znal razložiti, zakaj so mu ponoči rojile po glavi takšne misli in zakaj mu vzbujajo krivdne občutke. Prihulil se je pod svojim kapucastim ogrinjalom. Resničnost še zdaleč ni bila podobna sanjam. Domačijska puščava, ki se je nekoč razprostirala od enega tečaja do drugega, se je prepolovila. Bajeslovni paradiž buhtečega zelenja ga je navdajal z grozo. To ni bilo niti najmanj podobno sanjam. Hkrati se je zavedal, da se je skupaj s planetom spremenil tudi sam. Kot človek je postal veliko bolj prekanjen kot nekdanji sietchevski starešina. Zdaj se je spoznal na preštevilne reči – na to, kako voditi državo, in na korenite posledice že najneznatnejših odločitev. Vseeno pa je svoje védenje in prekanjenost dojemal kot tanko oblogo, ki prekriva železno jedro enostavnejšega in bolj determinističnega zavedanja. In to starejše jedro ga je pozivalo, prosilo, naj se vrne h krepostnim vrednotam.

Njegove misli so premotili jutranji zvoki sietcha. Ljudje v votlini so se odpravljali po svojih opravkih. Na licih je začutil sapico: stanovalci so skozi zrakotesna vrata že pred svitom odhajali ven v temo. Sapica pa ni pričala le o zgodnji uri, temveč tudi o malomarnosti. Votlinarji se niso več strogo držali vodne discipline kakor v starih časih. In zakaj bi se, ko pa so na planetu zabeležili celó deževje, videti je bilo mogoče oblake, osem Fremenov pa se je ob nenadni povodnji sredi vadija celo utopilo. Do tega dogodka beseda utopiti v jeziku Sipine sploh ni obstajala. A to ni bila več Sipina; bil je Arrakis … to jutro pa je naznanjalo prav poseben dan.

Pomislil je: Jessica, Muad'dibova mati in stara mati teh kraljevskih dvojčkov, se danes vrača na naš planet. Zakaj je prav zdaj sklenila končati svoje prostovoljno izgnanstvo? Zakaj zapušča blagost in varnost Caladana za nevarnosti Arrakisa?

Pestile so ga še druge skrbi: bo zaslutila njegove pomisleke? Navsezadnje je bila benegesseritska coprnica, diplomiranka najtemeljitejšega šolanja, ki ga je izvajalo sestrstvo, in celo častitljiva mati. Ženske njene baže so bile pronicljive in tudi nevarne. Mu bo ukazala, naj se pokonča z lastnim nožem, tako kot so ukazale umi zaščitniku Lieta Kynesa?

Bi jo ubogal? se je vprašal.

Na to vprašanje si ni znal odgovoriti, a zdaj so mu misli ušle k Lietu Kynesu, planetologu, ki je prvi sanjal o tem, da bi puščavo, ki se je raztezala čez vso Sipino, preobrazil v zelen, človeku prijazen planet, kakršen je končno postajal. Liet Kynes je bil Chanin oče. Brez njega ne bi bilo ne sanj, ne Chani, ne kraljevskih dvojčkov. Tuhtanje o tej krhki verigi je Stilgarja plašilo.

Kako smo se vsi skupaj znašli tu? se je vprašal. Kako se nam je uspelo tako preplesti drug z drugim? S kakšnim namenom? Sem dolžan narediti vsemu temu konec, uničiti ta izjemen preplet?

Stilgar si je priznal, da je ta strašna želja v njem še kako živa. Lahko bi se tako odločil, lahko bi se odrekel ljubezni in družini in naredil to, kar mora naib prej ali slej narediti: sprejeti pogubno odločitev v dobro plemena. Po eni strani je takšen umor pomenil najhujšo izdajo in grozodejstvo. Ubiti nedolžna otroka! A to nista bila navadna otroka. Uživala sta melanžo, sodelovala sta pri orgijah v sietchu, prečesavala sta puščavo v iskanju peščenih postrvi in uživala v vseh drugih igrah, kot to počno fremenski otroci … A sedela sta v kraljevem svètu. Otroka v tako rosnih letih, a dovolj modra, da sedita v svètu. Po videzu sta bila resda otroka, a imela sta izkušnje vseh svojih prednikov, saj sta bila rojena s celotnostjo genetskega spomina, z zastrašujočim zavedanjem, po čemer sta se – tako kot njuna teta Alia – razlikovala od vseh drugih živih pripadnikov človeške vrste.

Stilgarjeve misli so se v brezštevilnih nočeh neštetokrat zaposlovale z razglabljanjem o tej različnosti, ki je bila dana dvojčkoma in njuni teti; velikokrat se je zaradi tega v mukah prebujal, potem pa prihajal sem, v spalnico dvojčkov, s svojimi nedosanjanimi sanjami. Zdaj se je popolnoma posvetil tem svojim pomislekom. Tudi če se za nič ne odloči, gre za odločitev – tega se je dobro zavedal. Tako dvojčka kot njuna teta so se sami sebe ovedeli že v maternici; vedeli so, da so njihovi predniki prenesli nanje vse svoje spomine. Za to je bila kriva zasvojenost z začimbo, zasvojenost njihovih mater – gospe Jessice in Chani. Gospa Jessica je rodila sina, Muad'diba, še preden je podlegla odvisnosti. Alio pa je rodila kasneje. Retrospektivno gledano je bilo to jasno kot beli dan. Po neštetih rodovih selektivnih paritev, ki jih je usmerjal bene gesserit, so končno dobile Muad'diba, a sestrstvo v svojih načrtih nikoli ni omenjalo uživanja melanže. O, seveda so poznale to možnost, a so se je bale in ji rekle nakaznost. Ni bilo grozovitejšega dejstva kot biti nakaza. Za svojo sodbo so gotovo imele povsem utemeljene razloge. In če so trdile, da je Alia nakaza, potem je enako veljalo za dvojčka, saj je bila zasvojena tudi Chani; njeno telo je bilo prepojeno z začimbo, njeni geni pa so se nekako dopolnjevali z Muad'dibovimi.

Stilgarju je v mislih kar brbotalo. Dvojčka sta brez dvoma presegala očeta. Toda na kakšen način? Deček je govoril o zmožnosti, da je lahko svoj lastni oče – in to je tudi dokazal. Že kot dojenec je Leto obelodanjal spomine, ki bi jih mogel poznati samo Muad'dib. So kje v tej široki paleti spominov tičali še kakšni drugi predniki – predniki, katerih nazori in navade so porajale neizrekljive grožnje človeški vrsti?

Svete coprnice iz reda bene gesserit so zatrjevale, da gre za nakazi. Toda sestrstvo je vseeno hlepelo po genofazi obeh otrok. Coprnice so želele seme in jajčece brez motečega telesa, v katerem sta bila shranjena. Se je zato gospa Jessica vrnila prav zdaj? Ko se je postavila ob bok svojemu vojvodi, je s sestrstvom pretrgala vezi, a krožile so govorice, da se je bene gesseritu znova pridružila.

Lahko bi končal vse te sanje, je pomislil Stilgar. Na najbolj enostaven način.

In spet se je začudil samemu sebi, da sploh razmišlja o tej možnosti. Sta bila Muad'dibova dvojčka odgovorna za stvarnost, ki je uničila sanje drugih ljudi? Ne. Bila sta le leči, skozi kateri je pronicala svetloba in razkrivala nov vesoljni ustroj.

Njegov strpinčeni um se je znova zatekel k prvobitnim fremenskim prepričanjem, pomislil je: Bog bo že izdal povelje, zato ne bodi neučakan. Bog je ta, ki pokaže pot, pa čeprav nekateri zavijejo z nje.

Tisto, kar je Stilgarja najbolj jezilo, pa je bilo verovanje v Muad'diba. Zakaj so Muad'diba povzdignili v boga? Zakaj pobožiti človeka, za katerega veš, da je iz mesa in krvi? Muad'dibov Zlati eliksir življenja je ustvaril birokratsko pošast, ki je zauzdala sleherno človeško početje. Državni aparat in vera sta se združila v eno, kršenje zakona pa je bilo razglašeno za greh. Ob vsakem pomisleku o vladnih odlokih se je vonj po bogokletju začel viti kot dim. Grešnost upora je priklicala peklenski ogenj in farizejske obsodbe.

In vendar so bili ljudje tisti, ki so sprejemali takšne vladne odloke.

Stilgar je žalostno zmajal z glavo. Služabnikov, ki so vstopili v kraljevsko preddverje po svojih jutranjih opravkih, niti ni videl.

Natipal je krisnož za pasom; razmišljal je o preteklosti, ki jo je nož simboliziral, in pomislil, da se je več kot le enkrat poistovetil z uporniki, katerih ponesrečene vstaje je s svojimi povelji zatiral. Po glavi so mu rojile zmedene misli in želel si je, da bi jih znal pregnati in se vrniti k preprostemu življenju, ki ga je nož ponazarjal. Toda časa na tem svetu se ne da zavrteti nazaj. To je bil orjaški mehanizem, ki se je projiciral na sivi praznini neobstoja. Njegov nož bi se, če bi z njim zakrivil smrt dvojčkov, samo odbil od te praznine in stkal nove zaplete, ki bi odzvanjali skozi človeško zgodovino. Povzročil bi nove valove kaosa in spodbudil človeštvo, da poskusi drugače uokviriti red in nered.

Stilgar je zavzdihnil in postal pozoren na vrvež okrog sebe. Da, ti služabniki so predstavljali nekakšen red, s katerim sta bila obkrožena Muad'dibova dvojčka. Predani so bili le danemu trenutku, zadovoljevali le sprotne potrebe. Najbolje jih je posnemati, si je rekel Stilgar. Z vsako stvarjo se je najbolje soočiti šele, ko ti pride naproti.

Navsezadnje sem tudi jaz samo služabnik, je pomislil. In moj gospodar je Usmiljeni Bog, Sočutni. Sam pri sebi je ponovil citat: »Resnično smo jih okovali – roke imajo privezane na vratove, zato imajo dvignjene glave; in postavili smo pregrado pred njimi in pregrado za njimi in jim oči zakrili s kopreno, zato ne vidijo.«

Tako je bilo zapisano v stari postavi Fremenov.

Stilgar si je prikimal.

Videti, predvideti naslednji trenutek, kot je to počel Muad'dib s svojimi izjemnimi vizijami prihodnosti, je pomenilo ustvariti protisilo človeškim dejavnostim. Tako si si priskrbel dovolj prostora za odločanje. Biti brez okov – da, to bi bil lahko dober opis muhavosti Boga. Še en zaplet več, ki ga človeški um ne more dognati.

Stilgar je umaknil roko z noža. Ob tem pomisleku so ga prsti še vedno ščemeli, vendar je rezilo, ki se je nekoč lesketalo v zevajočem žrelu peščenega črva, ostalo v nožnici. Stilgar je vedel, da rezila, s katerim bi ubil dvojčka, ne bo več izvlekel. Sprejel je odločitev. Bolje je obdržati vsaj eno tistih starih odlik, ki jo je še vedno cenil: zvestobo. Bolje se je bilo odločiti za zaplet, za katerega je mislil, da ga razume, kot za zaplet, ki je nedoumljiv. Boljša je sedanjost, takšna, kakršna je, kakor prihodnost nekega sna. Grenak priokus v ustih mu je dal vedeti, kako prazne in odvratne so lahko nekatere sanje.

Ne! Dovolj je sanj!

Medijski odzivi

"Herbertov roman je bil očitni otrok šestdesetih let, odražal je vzhajajočo ekološko fronto, civilno gibanje in mladostniško uporništvo, čas eksperimentiranja s halucinogenimi substancami in osvobodilna gibanja malih, koloniziranih narodov po svetu. Danes ga seveda lahko beremo povsem drugače, kar je lepa ilustracija njegove brezčasnosti."
- Simon Popek, MMC RTV Slo

»Pomemben in zahteven prevod, ob katerem končno tudi pri nas dobivamo eno najimenitnejših del ZF, ki je zaradi svoje veličine že davno prekoračilo žanrske okvirje.«
- Aleš Cimprič, Bukla

»Prevodi znanstvenofantastičnih del so redkost in praznik že sami po sebi - skupnost ljubiteljev se po sili razmer pač dobro znajde z originali in posrednimi prevodi. Ampak to je pa velika maša.« 
- Petra Vidali, Večer

»Če rad prevajaš, so to sanjski projekti. Če si poleg tega sam velik ljubitelj dela, ki ga prevajaš, in ti veliko pomeni, je delo še toliko bolj užitkarsko, a ker gre za kultno knjigo, je tudi velika odgovornost. Zato sem se veliko pogovarjal z oboževalci knjige in preverjal svoje ideje za prevod.« 
- prevajalec Igor Harb v pogovoru z Zdenkom Matozom, Delo

»Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj.«
- Tomaž Bešter, Konteksti

Občutek pri branju prevoda je drugačen kot v originalu, slog je bolj razgiban in hiter, vendar ne zaostaja za kvaliteto originala.
- Domen Mohorič, Radio Študent

»V deveti epizodi podkasta O.B.O.D. so agenti MitoIgor in Aljoša za vas pogledali, prebrali in poslušali Dune oziroma Peščeni planet, ki je pred kratkim v knjižni obliki izšel v slovenščini pri založbi Sanje v prevodu nekega prevajalca, ki nima nobenih povezav z organizacijo.«
- podcast Apparatus / O.B.O.D.

"Več kot pol stoletja so morali slovenski ljubitelji enega temeljnih del znanstvenofantastičnega literarnega kanona čakati na slovenski prevod Peščenega planeta."
- Biljana Pavlovič, Primorske novice 

"Edino delo, ki se po mojem mnenju lahko primerja s Peščenim planetomje Gospodar prstanov."
- Arthur C. Clarke

"Povsem verjetno je, da je Peščeni planet danes še bolj relevanten kot v času izida."
- The New Yorker

»Slovenski ljubitelji znanstvene fantastike s tem prevodom končno dobivamo eno temeljnih začimb za uživanje v žanru. Osedlajte peščenega črva in se pripravite na divjo ježo!«
- Boštjan Gorenc Pižama

"Frank Herbert ne razvija tehnoloških poant, ampak izpostavlja ekologijo in temne plati zavojevanja. (...) Po drugi strani je to v kozmično praznino projiciran roman kute in meča, saj se v prenesenih razmerah ukvarja s spletkami svetovnih razsežnosti, v katerih sodeluje tako vojščaška kot klerična kasta."
- Matej Bogataj, Delo

"Roman se v nasprotju s sodobniki ukvarja s temno platjo zavojevanja – z nasiljem v imenu človečnosti, ki v resnici služi gospodarskim in političnim interesom."
- Matej Bogataj, Delo

"Prikaz nam povsem tuje kulture je bolj dovršen in podrobno opisan, kot je to uspelo kateremu koli pisatelju, ki se je preizkusil v tem žanru ... Zgodba ni le privlačna zaradi svojega akcijskega dogajanja, pač pa v enaki meri tudi zaradi filozofskih pogledov ... Izjemen dosežek znanstvene fantastike."
- The Washington Post

"Eden od mejnikov sodobne znanstvene fantastike."
- Chicago Tribune

"Silovita, prepričljiva in nadvse genialna pripoved."
- Robert A. Heinlein

"Herbertova zasnova vesolja, z vsemi njegovimi domišljenimi podrobnostmi in preudarki o ekologiji, veroizpovedi, politiki in filozofiji, ostaja eden izmed najbolj enkratnih in vplivnih dosežkov v zgodovini znanstvene fantastike."
- Louisville Times

"Roman Franka Herberta upravičeno velja za enega vrhuncev znanstvene fantastike, saj je epski obseg zgodbe osredotočen s plastičnimi, dodelanimi liki, znanstvene temelje civilizacije prihodnosti pa razširi z ravno pravo mero mistike. Še posebej izstopa bogat jezik, ki povzdigne roman nad sam žanrski izdelek ter ga (tudi tematsko) postavi ob bok Alamutu in Pesmim ledu in ognja."
- prevajalec Igor Harb 

Avtor: Frank Herbert
Založba: Sanje
Jezik: slovenski
Datum izida: 10. feb. 2021