Noči kuge

Kadar se približuje nevarnost, začutimo v sebi dva enako močna glasova: prvi je nadvse logičen glas, ki človeku svetuje, da prouči vrsto in značilnosti nevarnosti in da najde način, da se ji izogne. Drugi glas pa je morda še bolj logičen: ker razmišljanje o približajoči se nevarnosti vzbuja le občutek nesreče in bolečino in ker človek tako in tako nima dovolj moči, da bi predvidel, kaj se bo zgodilo, in spremenil splošni potek dogodkov, je najbolje, da si zatisne oči pred strašnimi dogodki, dokler se mu ne pripetijo, in misli na prijetne stvari, govori ta drugi glas.
– Lev Tolstoj, Vojna in mir

Nihče izmed sodobnih pisateljev ni proučil teh dokumentov, jih primerjal med seboj in se lotil pisanja resnične zgodovine katastrofe, imenovane kuga.
– Alessandro Manzoni, Zaročenca

To je zgodovinski roman in obenem zgodovina, zapisana v obliki romana. Ob opisovanju najintenzivnejših in najbolj pretresljivih šestih mesecev v življenju otoka Minger, bisera vzhodnega Sredozemlja, sem v svojo zgodbo vpletla tudi zgodovino te moje nadvse ljubljene dežele.

Med raziskovanjem dogodkov, ki so se pripetili leta 1901 med epidemijo kuge, sem začutila, da zgodovinska znanost ne zadostuje, da bi razumeli subjektivne odločitve junakov, sprejete v tem kratkem in dramatičnem obdobju, in da bodo s pomočjo romaneskne umetnosti bolj razumljive, zato sem se odločila, da bom združila oboje.

Bralci naj, prosim, ne mislijo, da mojo izhodiščno točko predstavljajo ta visoka literarna vprašanja. Najprej so mi prišla v roke pisma, vso bogastvo katerih sem skušala preliti v to knjigo. Prosili so me, da opremim s pojasnili in pripravim za objavo 113 pisem, ki jih je princesa Pakize, tretja hčerka 33. otomanskega sultana Murata V., med letoma 1901 in 1913 napisala svoji starejši sestri Hatice. Knjiga, ki ste jo začeli brati, je na začetku predstavljala »predgovor« k tem pismom, »napisan izpod peresa osebe, ki jih je pripravila za objavo«.

Predgovor se je podaljšal, se z raziskavami razširil ter se prelil v knjigo v vaših rokah.