Piranesi

»Mislim, da razumem tvojo težavo,« sem rekel. »Prišel si sem, da bi si zgradil gnezdo. Vendar ne najdeš materialov, ki bi jih potreboval. Tu je le mrzla, mokra morska trava, ti pa potrebuješ nekaj bolj suhega, da boš za svoja jajca izdelal udobno gnezdo. Ne skrbi. Pomagal ti bom. Imam celo zalogo suhe morske trave. Sicer nisem ptica, vendar sem prepričan, da bi bil to zelo primeren gradbeni material. Takoj jo grem iskat.«

Z zvezdami okrašeni albatros je razprostrl krila in iztegnilvrat, svoj kljun je obrnil proti Stropu in spustil hreščeč,tleskajoč zvok. Zdelo se mi je, da je to znak navdušenja.

Vrnil sem se v Tretjo dvorano severno. Ribiško mrežo sem obložil s težko plastiko. Vanjo sem položil količino gnezdilnega materiala, ki se mi je zdela primerna za dve tako gromozanski ptici. To je bilo blizu tridnevni zalogi goriva. Količina ni bila zanemarljiva in vedel sem, da me bo morda bolj zeblo, ker jo bom oddal. A vendar, kaj je nekaj dni občutka mraza v primerjavi s prihodom novega albatrosa na Svet? Na kup morske trave sem dodal dvoje – nekaj čistih, belih peres, ki sem jih našel in obdržal samo zato, ker so mi bila všeč, in star volnen pulover, ki je imel toliko lukenj, da je bil komajda še uporaben kot oblačilo, bi se pa morda dobro obnesel kot podlaga za dragoceno jajce.

Ribiško mrežo sem odvlekel do Triinštiridesetegapreddverja. Nemudoma sem bil nagrajen z zanimanjem, ki gaje samec albatros pokazal za vsebino. Zgrabil je za poln kljunsuhe morske trave in jo začel preizkušati na različnih mestih.

Kmalu zatem sta albatrosa zgradila visoko gnezdo, spodajširoko približno en meter, in vanj zvalila jajce. Čudovita staršasta, bila sta predana svojemu jajcu, zdaj pa enako prizadevnoskrbita za svojega mladiča. Ptiček raste počasi in ne kaženobenih znakov pripravljenosti, da bi se operil.

To leto sem poimenoval Leto, ko je v Dvorane jugozahoda prišel Albatros.