Dostava poteka nemoteno, brezplačna dostava nad 35 €
Sanjsko pismo
Pisma z juga
15 EUR Zaloga: Na zalogi

Pisma z juga

Avtor: | Založnik: Sanje

Redna cena: 15,00 €

Pisma z juga, zbirka kolumen, ki so več kot to, je na naslov Sanje poslal mostarski pesnik Marko Tomaš, ki velja za enega najostrejših in najmilejših peres Balkana. Prvovrstno, zeitgeistovsko, osebno. 

Vprašajte nas

Datum izdaje: 27. 02. 2019

Zbirka: OTROCI SLAVE
Broširana vezava
Obseg: 144 strani
Format: 128 mm x 210 mm

Podrobnosti

Pisma z juga, zbirka kolumen, ki so več kot to, je na naslov Sanje poslal mostarski pesnik Marko Tomaš, ki velja za enega najostrejših in najmilejših peres Balkana. Prvovrstno, zeitgeistovsko, osebno. 

“Kako v nekaj vrst zložiti vse odtenke južnjaške melanholije, ki je severnjaški bralec, navajen razposajenih in brezskrbnih poletij na toplem in zlatem jugu, ni poznal? Kako pravilno odpreti prenatrpan kovček njegovih sanj, misli, strahov, pričakovanj, doživetij? Kako se sprehoditi po njegovih planetih in ozvezdjih, ko še njegovih mest, krajev in prostorov ne poznamo in jih skozi njegove besede šele zares odkrivamo?” se sprašuje Rok Kajzer, urednik Sobotne priloge Večera, kjer so Tomaševe kolumne prvenstveno izhajale. Morda je najboljši odgovor dejanje: naš odgovor je bil ta, da smo Markove sobotne mojstrovine, te skrivnostne ceste, te breze, te lističe vrtnice, te sunke burje, priobčili v knjižno obliko. 

Kolumne Marka Tomaša

Odlomek

Obljubil sem to lastnim spominom na vlake. Upal sem, da je to zadnji sneg te zime. Tisti, ki me je pospremil iz Ribniškega sela, mi padal na ramena in kvasil mojo potovalko. Bil je to krasen sneg in ni me motil. Prijalo mi je njegovo škripanje pod mojimi čevlji. Prijalo mi je celo tudi to, da se je pretvarjal v hladne kapljice vode na mojih licih in dlaneh, medtem ko sem se spuščal iz Ribniškega sela po potki ob ribnikih in skozi park ter zavil proti Tomšičevi ulici, ki je migotala v prihajajoči noči. Maribor me je pospremljal na pot. Bil je začetek marca. Zima je imela neke nam nepoznane namere. Imela je, očitno, tudi nam nedoumljive zaplate snega. Mesto se je belilo pod njim. Nisem imel nič proti temu. Odpravil sem se domov. Na jug.

Maribor zmeraj zapuščam z vlakom. Tako tudi prihajam. Vse svoje življenje. Čeprav me spominja na nasmeh moje babice, ta zgodba ni o Mariboru. To je zgodba o enem odhodu. O enem povratku. O nezmožnosti odhodov in povratkov. Izgubljenosti med ti dve končni destinaciji. O vlaku, ki me od otroštva vozi na tej relaciji. Ko sem bil deček, sem verjel, da je mogoče oditi in se vrniti. Verjel sem celo tudi, da je mogoče pobegniti. Vsi sanjajo o velikem življenjskem begu, vozimo pa se zmeraj na isti relaciji, med dvema velikima nezmožnostma.

Kolodvori so s časom, in pazljivo spremljam njihovo duševno zdravje, postali žalostni kraji. Takšen je tudi mariborski kolodvor. Na njem sem čakal vlak proti Zagrebu, trpajoč zaloge nikotina v organizem. Kolodvori mojega otroštva so bili drugačni. Vladal jim je vrvež, življenje v svoji polnosti, zdaj pa so preprosto žalostni, kakor da so utrujeni od silnih razhajanj in sestankov, polnih lažnega upanja. So kolodvori res opusteli ali sem jaz postal pust? Ni treba stvari meriti s tem, kar vidimo. Ljudi je lahko prešteti, matematika je eksaktna, a to ne pomeni, da opisuje pravo stanje stvari. Nekaj malega pred 20. uro je prispel vlak z Dunaja. Ta, ki me je imel odpeljati v Zagreb. Sneg je nemilostno padal. Oprostil sem mu za vsakokrat, ko mi je spodrsnilo v mariborskem parku. Priznal sem mu, da je lep, tako kot mnoge stvari, na katere ljudje nimajo nobenega vpliva. Bil je čas televizijskega dnevnika, mesto in jaz pa sva se razhajala. Bilo je to tovariško slovo starih znancev, katerih življenja so prepletena z nedojemljivimi nitkami, iz katerih sta človeško življenje in življenje mesta sestavljeni.

Niti duhovi več ne nastanjajo platform železniških kolodvorov. Duhovi davnih potnikov, po malem grobih socialističnih pridigarjev, ki niso verjeli v Boga, so pa v obljubo boljše bodočnosti. Ali pa so tudi oni lagali, kakor je njim lagal sistem. Žrtev teh laži je bil običajen dobrodušni vlak, točneje, vlaki, nad njimi je bil izvršen pogrom. Tako se mi zdi. To verjamem. Vagon, v katerega sem vstopil, je bil popolnoma prazen in topel. Odložil sem plašč in skupaj z njim tudi snežinke, nabrane na moji torbi. Ko sem jo dvignil na polico za prtljago, se mi je v obraz zlil majhen slap. Na peronu so se prisrčno pogovarjali železniški delavci. Njihov smeh sem samo videl, ločen z železom in steklom ga nisem mogel slišati. Ličnice delavcev so bile rumene, tako je bilo hladno. Verjetno je bilo z menoj prav tako. S takšnimi malenkostmi je treba začeti složnost med ljudmi. Začnimo z rumenimi ličnicami. Mene vlaki spominjajo na složnost in enakost med ljudmi. Spominjajo me, da, oprostite, na socializem. A nobenega socializma nisem našel v praznem vlaku. Odhajal sem, nisem pa vedel, ali se bom vrnil.

 

Medijski odzivi

"Eksploziven pesnik brez dlake na jeziku, a čar njegove poetike je, da mu tudi nežnejši in milejši trenutki niso tuji."
– Veronika Šoster, Radio Ars

"Za marsikoga bo – tako kot je bilo zame – Marko Tomaš redko odkritje dobrega pisanja v našem prostoru."
– Patricija Maličev, Sobotna priloga Dela

"Fascinanten sogovorec."
- Ana Jurc, MMC RTV Slovenija

"Vse velike ideje, vključno z idejo boga oziroma absoluta, moramo vedno znova vračati nazaj v središče, jih na novo izumljati, jim dajati nove pomene in jih opazovati iz različnih perspektiv.” 

 - Marko Tomaš v pogovoru za Val 202

"Vsaka generacija bi morala ustvarjati svoje mite, svojo mitologijo in majhne zgodbe, da bi lahko živela svoje življenje, ne pa zgodovine širše družbe."
- Marko Tomaš v pogovoru z Natašo Žunič, Studio City (15:45)

Avtor: Marko Tomaš
Urednik: Rok Zavrtanik
Soustvarjalci: Prevedli: Vanessa Čokl, Rok Kajzer, Vesna Polajnko
Založba: Sanje
Jezik: slovenski
Datum izida: 27. feb. 2019