Pokoplji me pokončno

Geza me je o izvoru svojega naroda morda povprašal le zato, da je lahko malce pokramljal. Nisem srečala veliko Romov, ki bi jih to zares zanimalo; zgodovina se je pri večini končala s spominom najstarejše živeče osebe v skupnosti. Toda o Gezi sem na svojih potovanjih veliko razmišljala in ga vedno znova srečevala. V dobrih štirih letih sem obiskala na ducate romskih skupnosti nekdanjega vzhodnega bloka – bila sem v Albaniji, pa tudi na Poljskem, v Bolgariji, Češkoslovaškem, Jugoslaviji, Romuniji, Moldaviji in Nemčiji. Ne glede na to, ali so Romi o svoji narodni in etnični identiteti govorili ali ne, so bili v Vzhodni Evropi obdani z ljudmi, za katere se je zdelo, da ne govorijo nič drugega. In od njih so se razlikovali prav po tem ne-védenju, čeprav so se tega le malo zavedali. Začela sem verjeti, da je ravno to glavna poteza njihove identitete. Če ne moreš povedati, od kje prihajaš, si nihče in o tebi ne more nihče reči ničesar.

Toda Geza je ponudil dober odgovor: dom bi lahko bil kjerkoli in bil je povsod. Sami začetki morda niti niso toliko pomembni. S svojo skorajda mitično prisotnostjo so ti ljudje vedno navzoči, vendar morajo, ne glede na to, kje se znajdejo, vedno znova začeti na začetku. In dospeti tja je bilo že od nekdaj dolgo, težko potovanje.

Romi lažejo. Veliko lažejo – pogosteje in bolj domiselno kot drugi ljudje. Ne drug drugemu, temveč gadjom. Toda s tem ne mislijo nič slabega. Laganje je konec koncev zabavna stvar. Olepševanja so namenjena zadovoljstvu. Povedati želijo to, kar mislijo, da si želiš slišati. Hočejo te razveseliti, hočejo se razveseliti; hočejo te zabavati.