Politika piškotkov
Spletna stran za pravilno delovanje košarice,nakupnega procesa in ostalih funkcionalnosti uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po strani se strinjate z uporabo piškotkov. Kliknite tukaj za več informacij o piškotkih.
"Ime mi je Moise, petnajst let mi je in živim. "
Prevod | Katja Zakrajšek |
---|---|
Prednaročilo | Ne |
Zbirka | SANJE roman |
Založba | Sanje |
Soavtorji | Naslovna ilustracija: Nahid Kazemi |
Urednik | Tjaša Koprivec Vuga |
Jezik | slovenski |
Datum izida | 11/24/17 |
Format (mm) | 240 x 150 |
Obseg (št. strani) | 130 |
Sprašujem se, zakaj del mene ne sprejme in ne sprejme, da vsega tega ni več: da ni več dóma, trdnih betonskih zidov, pisanih zaves na oknih, tančičastih mrež proti komarjem, strehe iz zelene valovite pločevine, po kateri je štropotal dež, mangovca s sladkimi sadeži na dvorišču, vonja ilang-ilanga, ko se je večerilo, toplih obrokov,Dečka in reke, šole, iger, nalog, tuširanja z gelom Petit Marseillais, belih bombažnih srajc, koščka čokolade za malico, črke X pri scrabblu, keksov Lu, BarbarinegaL’aigle noir, trdnega spanca, časov, ko po ves dan nisem mislil na nič drugega kot na igro. Kje neki se skriva ta nezlomljiva reč? V tistem skrivnostnem kotičku, imenovanem podzavest? Te besede me je naučila Marie, ko mi je pripovedovala o tem, kar je bilo nekoč. Takole mi je rekla Marie, z rokami sklenjenimi kot v molitvi: Ti si mogoče pozabil, srček, vendar ti je ostalo v podzavesti. Podzavest nikoli ne pozabi.
Ležem na hladna tla celice in se spominjam mize za pingpong. Mogoče tudi zadremam, mogoče spet sanjam o gosti, neskončni noči, ki jo lahko razrežeš na koščke in pogoltneš. Mogoče še popevam Orel, daj, ponesi me …