Brezplačna dostavaBrezplačna dostava nad 35 €.
Sanjsko pismo
Mesija s peščenega planeta
27 EUR Zaloga: Na zalogi

Mesija s peščenega planeta

Avtor: | Založnik: Sanje

Prevod: Matjaž Juričak

Redna cena: 27,00 €

Drugi del iz ciklusa romanov o Sipini, peščenem planetu. Dvanajst let po prevzemu imperialnega prestola Paul Atreides uživa božanski status med svojimi Fremeni. A zmaga nad rodbinama Harkonnen in Corrino ima daljnosežnejše in globlje posledice, na katere ni bil pripravljen.
Knjiga izide v času knjižnega sejma (27. november 2019).


Vprašajte nas

Datum izdaje: 25. 11. 2019

Zbirka: SANJE roman

Obseg: 248 strani

Format 152 mm x 235 mm

Trda vezava, ščitni ovitek

Podrobnosti

Drugi del iz ciklusa romanov o Sipini, peščenem planetu.

Dvanajst let po prevzemu imperialnega prestola Paul Atreides uživa božanski status med svojimi Fremeni. A zmaga nad rodbinama Harkonnen in Corrino ima daljnosežnejše in globlje posledice, na katere ni bil pripravljen. V krvavem džihadu fremenskih hord, ki pustošijo po vesolju, je ugasnilo milijarde življenj, Paul pa ne more storiti ničesar, da bi morijo ustavil, če ne želi omajati prihodnosti svoje rodbine. In medtem, ko se mladi imperator skuša izviti iz klobčiča zloveščih prerokb, ki ga hromijo, nekdanji zavezniki, skupaj s starimi sovražniki, kujejo zaroto zoper Paula in njegovo družino; zaroto, ki bo obudila duhove preteklosti in Paula postavila pred najtežjo izbiro v življenju. 

Mesija s peščenega planeta velja za najkontroverznejši del sage o Sipini. Pronicljiva pripoved o moči, korupciji in (zlo)rabi oblasti, bralcev ne pušča ravnodušnih in meče novo luč na dogodke iz prve knjige.

Odlomek

Starec je stal na pragu svojih vrat in s popolnoma modrimi očmi strmel na ulico. V njih se je skrivala značilna sumničavost lokalnega prebivalstva, kakršno je vse puščavsko prebivalstvo gojilo do tujcev. Grenkoba mu je krivila kotičke ust, ki so se izrisovali pod štrenami bele brade. Ni nosil hidrobleke, kar je nazorno razkrivalo, da mu je bilo malo mar za izhlapevanje vlage skozi odprta vrata hiše.

Scytale se je priklonil in ga pozdravil s skrivno gesto zarotnikov.

Nekje iz notranjosti za starčevim hrbtom se je zaslišal cvilež rebeka, ki je preglasil atonalnost semutske glasbe. V starčevi drži ni bilo opaziti otopelosti, kakršno povzroča uživanje droge, kar je pomenilo, da je s semuto zasvojen nekdo drug. Scytale se je vseeno začudil, da je na takšnem mestu zasledil tako prefinjeno pregreho.

»Prinašam pozdrave od daleč,« je rekel Scytale in se nasmehnil s svojim ploskim obrazom, ki si ga je nadel za to srečanje. Potem pa se mu je posvetilo, da bi starec izbrani obraz utegnil prepoznati. Nekateri starejši Fremeni s Sipine so Duncana Idaha poznali.

Izbira podobe se mu je sprva zdela zabavna, potem pa ga je prešinilo, da je morda storil napako. A tukaj si ni upal spremeniti obličja. Živčno je pogledoval gor in dol po ulici. Ga bo starec končno že povabil noter?

»Si poznal mojega sina?« je vprašal starec.

Vsaj geslo je izgovoril. Scytale je ustrezno odgovoril, a njegove oči so bile ves čas na preži za morebitnimi sumljivimi okoliščinami v tujem okolju. Ni mu bil všeč položaj, v katerem se je znašel. Hiša, pred katero je stal, je bila zadnja v slepi ulici. Vsa okoliška poslopja so bila zgrajena za veterane džihada. Tvorila so predmestje Arrakeena, ki se je raztezalo do Imperijske kotline poleg Tiemaga. Sivorjava pročelja iz strjene plazme, ki so obdajala ulico, so bila ponekod prekinjena s temnimi sencami zapečatenih vrat ter tu in tam počečkana z obscenostmi. Prav ob teh vratih je nekdo s kredo sporočal, da se je neki Beris vrnil na Arrakis in s seboj prinesel gnusno bolezen, ki ga je stala moškosti.

»Je s tabo še kdo?« je vprašal starec.

»Sam sem,« je rekel Scytale.

Starec je pokašljal in še kar omahoval, kar je Scytala začelo jeziti.

Opomnil se je, da mora ostati potrpežljiv. Tovrstno druženje je bilo samo po sebi nevarno. Morda je imel starec za svoje obnašanje upravičene razloge. Ampak ura je bila prava. Bledo sonce je viselo skoraj neposredno nad njunima glavama. Vsi prebivalci četrti so se zaprli v svoje domove, da bi prespali najtoplejši del dneva.

Je morda starca vznemiril kak nov sosed? se je spraševal Scytale. Vedel je, da so sosednjo hišo dodelili Otheymu, nekdanjemu pripadniku srh vzbujajočih fedajkinov, Muad'dibovih komandosov smrti. In pri Otheymu je čakal Bijaz, pritlikavec katalizator.

Scytale je spet pogledal starca in opazil, da mu z leve rame binglja prazen rokav in da ne nosi hidrobleke. Starec je vzbujal vtis vodje, vajenega izdajanja povelj. Med džihadom ni bil navaden pešak.

»Smem izvedeti za obiskovalčevo ime?« je vprašal starec.

Scytale je potlačil vzdih olajšanja. Vendarle ga bo sprejel. »Ime mi je Zaal,« je izgovoril ime, ki so mu ga dodelili za to nalogo.

»Jaz pa sem Farok,« je rekel starec, »v času džihada sem bil bašar devete legije. Ti to kaj pomeni?«

Scytale je iz besed razbral grožnjo in dejal: »Rodil si se v sietchu Tabr in zaprisegel Stilgarju.«

Farok si je oddahnil in se umaknil s praga. »Dobrodošel v moji hiši.«

Scytale je smuknil mimo njega v zasenčen atrij, kjer so tla krasile modre ploščice, stene pa mozaiki iz bleščečih kristalov. Na drugi strani atrija je bilo pokrito dvorišče. Svetloba, ki so jo prepuščali prosojni filtri, se je srebrnkasto prelivala kakor ob belih nočeh prve lune. Vrata na ulico so se za njim hermetično zaprla in preprečila uhajanje vlage.

»Nekoč smo bili veličastno ljudstvo,« je rekel Farok, ko ga je vodil proti dvorišču. »Nismo bili pregnanci. Nismo živeli po vaseh v grabnih ... kakršna je ta! Imeli smo pravi sietch v Zaščitnem zidu nad Habbanajskim grebenom. Z enim samim črvom smo lahko prepotovali pot do Kedema, v notranjost puščave.«

»Ne pa takole,« se je strinjal Scytale. Zdaj je razumel, zakaj se je Farok pridružil zaroti. Fremen je hrepenel po starih časih in starih običajih.

Vstopila sta na dvorišče.

Scytala je prešinilo, da je Farok le s težavo brzdal antipatijo, ki jo je čutil do svojega obiskovalca. Fremeni niso zaupali nikomur, ki ni imel popolnoma modrih oči ibada. Tujci z drugih svetov, tako so pravili Fremeni, so imeli begave oči, ki so videle tisto, česar ne bi smele.

Semutska glasba je ob njunem prihodu zamrla. Nadomestilo jo je brenkanje baliseta, najprej devettonska lestvica, potem pa so se oglasile milozvočne note pesmi, priljubljene na narajskih svetovih.

Ko so se mu oči privadile svetlobi, je Scytale na svoji desni uzrl mladeniča, ki je s prekrižanima nogama sedel na nizkem divanu pod arkadami. Namesto oči je imel le votle dupline. Z umetelnostjo, ki je dana le slepim, je začel prepevati v trenutku, ko mu je Scytale posvetil pozornost. Imel je visok in prijeten glas:

 

»Veter je odpihnil deželo

in odpihnil je nebo

in vse ljudi!

Kdo je ta veter?

Dreves ni uklonil,

pijejo, kjer so pili ljudje.

Spoznal sem vse preveč svetov,

vse preveč ljudi,

vse preveč dreves,

vse preveč vetrov.«

 

Izvirno besedilo pesmi je bilo drugačno, je pomislil Scytale. Farok ga je odvedel proč od mladeniča, pod arkade na drugo stran, in mu pokazal blazine, razmetane po tleh, ki so bila prekrita s ploščicami. Vanje so bili vdelani motivi morskih bitij.

»Na tej blazini je nekoč v sietchu sedel Muad'dib,« je rekel Farok in pokazal na okrogel, črn kup. »Zdaj je tvoja.«

»Tvoj dolžnik sem,« je odvrnil Scytale in se pogreznil v črno kopico. Nasmehnil se je. Farok je ravnal pretkano. Samo modrec govori o zvestobi, medtem ko posluša pesem, polno prikritih pomenov in besed s skrivnimi sporočili. Le kdo bi si upal zanikati strašljive sposobnosti tiranskega imperatorja?

S prepletanjem lastnih besed v pesem, pri čemer ni porušil ritma, je Farok vprašal: »Te glasba mojega sina moti?«

Scytale je pokazal na blazino nasproti sebe in se s hrbtom prislonil ob hladen steber. »Uživam v njej.«

»Moj sin je brez oči ostal med osvajanjem Naraja,« je rekel Farok. »Tam so ga oskrbeli in tam bi moral tudi ostati. Nobena naša ženska ga ne bo marala takšnega. Vseeno pa se mi zdi nenavadno, da vem, da imam na Naraju vnuke, ki jih morda ne bom nikoli videl. Poznaš narajske svetove, Zaal?«

»V mladosti sem tam enkrat nastopil s skupino svojih kolegov plesobraznikov,« je rekel Scytale.

»Torej si plesobraznik,« je rekel Farok. »Tvoje obrazne poteze so mi dale misliti. Spomnile so me na nekoga, ki sem ga nekoč tukaj poznal.«

»Duncana Idaha?«

»Njega, da. Mečevalca v službi imperatorja.«

»Ubili so ga, vsaj tako pravijo.«

»Tako pravijo,« se je strinjal Farok. »Si potemtakem sploh moški? Slišal sem že zgodbice o plesobraznikih, ki …« Zmignil je z rameni.

»Hermafroditi z Jadacha smo,« je rekel Scytale, »spol lahko spreminjamo po volji. Trenutno sem moški.«

Farok je zamišljeno stisnil ustnice, potem pa dejal: »Bi se rad osvežil? Bi vodo? Zamrznjeno sadje?«

»Dovolj bo že pogovor,« je rekel Scytale.

»Gostova želja je zame ukaz,« je rekel Farok in se namestil na blazino nasproti Scytala.

»Blagoslovljen bodi Abu d'Dhur, Oče nedorečenih Cest Časa,« je rekel Scytale. Ob tem je pomislil: Tako! Naravnost sem mu povedal, da me pošilja navigator Ceha in da mi ta pomaga prikriti najin pogovor.

»Trikrat bodi blagoslovljen,« je dodal Farok in obredno prekrižal roke v naročju. Bile so stare in žilaste.

»Če določen predmet vidimo od daleč, nam ta izda le svojo srž,« je rekel Scytale in razkril, da želi govoriti o imperatorjevi utrdbi.

»Kar je temačno in slabo, lahko prepoznamo kot slabo z vsake razdalje,« je rekel Farok in mu dal vedeti, da o tem še ne misli razpravljati.

Zakaj? se je začudil Scytale. A rekel je le: »Kako je tvoj sin izgubil vid?«

»Narajski branilci so uporabili talivec kamnov,« je rekel Farok. »Moj sin je bil preblizu. Prekleto atomsko orožje! Tudi talivce kamnov bi morali prepovedati.«

»Z njimi se izigrava smisel zakona,« se je strinjal Scytale. Obenem ga je prešinilo: Talivci kamnov na Naraju! Tega nam niso povedali. Zakaj jih starec omenja?

»Od vaših gospodarjev sem mu želel kupiti tleilaške oči,« je rekel Farok. »Ampak v legijah krožijo govorice, da tleilaške oči zasužnjijo tiste, ki jih uporabljajo. Sin pravi, da so takšne oči kovinske, on pa je iz mesa in krvi, zato bi bila takšna združitev nedvomno grešna.«

»Srž posameznega predmeta se mora skladati z njegovim prvotnim namenom,« je rekel Scytale in poskušal vrniti pogovor k temi, zaradi katere je prišel.

Farok je stisnil ustnice, a vseeno prikimal. »Odkrito povej, kaj hočeš,« je rekel. »Zaupati morava tvojemu navigatorju.«

»Si že kdaj vstopil v imperialno utrdbo?« je vprašal Scytale.

»Tam sem bil na gostiji, ko smo proslavljali zmago na Molitorju. Med vsem tistim kamenjem je vel hlad, čeprav so imeli najboljše ogrevalne naprave z Ixa. Noč pred tem smo spali na terasi Alijinega svetišča. Tam je posadil drevesa, veš – s številnih svetov. Bašarji smo bili odeti v svoja najlepša zelena ogrinjala in naše mize so bile odmaknjene od drugih. Preveč smo pojedli in popili. Določene stvari, ki sem jih videl tam, so se mi zagabile. Mimo so prišli ranjenci, ki so nekako prikrevsali na svojih berglah. Mislim, da se naš Muad'dib sploh ne zaveda, koliko ljudi je pohabil.«

»Motilo te je, da so priredili gostijo?« je zanimalo Scytala, ki je dobro poznal fremenske orgije, na katerih je začimbno pivo teklo v potokih.

»Ta ni bila podobna druženju naših duš, kot navadno poteka v sietchu,« je rekel Farok. »Ni bilo taua. Čete so si za razvedrilo priskrbele suženjska dekleta, moški pa so si pripovedovali štorije o bitkah in ranah.«

»Potemtakem si že bil v tisti veliki gomili kamenja,« je rekel Scytale.

»Muad'dib nas je pričakal na terasi,« je rekel Farok. »Naj nas spremlja sreča, je rekel. Tam nas je nagovoril s puščavskim pozdravom!«

»Veš, kje so njegovi zasebni prostori?« je vprašal Scytale.

»Globoko v notranjosti,« je odgovoril Farok. »Nekje globoko v notranjosti. Rekli so mi, da s Chani živita nomadsko življenje znotraj obzidja svoje utrdbe. Iz velike dvorane se prikaže le ob javnih sprejemih. Ima svoje sprejemne dvorane in prostore za uradna srečanja, celotno krilo, namenjeno njegovi osebni straži, prostore za svečanosti in notranje urade za obveščevalne dejavnosti. Izvedel sem, da naj bi globoko pod utrdbo obstajal prostor, kjer hrani zakrnelega črva, obkroženega z jarkom, polnim vode, s katero ga lahko po potrebi zastrupi. Tam razbira prihodnost.«

Mit, tesno prepleten z dejstvi, je pomislil Scytale.

»Na vsakem koraku ga spremljajo državni funkcionarji,« je zagodel Farok. »Uradniki in strežaji ter strežaji strežajev. Zaupa le takim, kot je Stilgar, s katerimi si je bil zelo blizu že v starih časih.«

»Tebi pa ne,« je rekel Scytale.

»Mislim, da je pozabil, da sploh obstajam,« je rekel Farok.

»Kako pa vstopa v zgradbo in jo zapušča?« je vprašal Scytale.

»Iz notranjega obzidja štrli majhno pristajališče za 'topterje,« je rekel Farok. »Pravijo, da Muad'dib nikomur ne dovoli, da bi na njem pristal. Menda je potrebna velika previdnost, saj naj bi že ob najmanjšem napačnem izračunu letalo strmoglavilo vzdolž strmega obzidja naravnost na enega njegovih prekletih vrtov.«

Scytale je prikimal. To je bilo najverjetneje res. Takšen zračni dostop do imperatorjevih bivalnih prostorov zahteva določeno mero varnostnih ukrepov, Atreidesi pa so bili izvrstni piloti.

»Za prenos distransnih sporočil uporablja ljudi,« je rekel Farok. »Vsajanje valovnih prevajalcev v ljudi je nekaj najbolj nizkotnega. Vsak bi moral biti gospodar svojega glasu. Ne bi smel prenašati tujih sporočil, skritih v lastnem glasu.«

Scytale je skomignil. Vse današnje velesile uporabljajo distrans. Nikoli se ne ve, kdo lahko prestreže sporočilo, ki ga je pošiljatelj poslal naslovniku. Distransi so varni pred političnim šifriranjem, saj temeljijo na pretanjenem izkrivljanju zvočnih vzorcev narave, ki jih je mogoče nadvse zapleteno zakodirati.

»Celo njegovi dacarji uporabljajo to metodo,« je potožil Farok. »V mojih časih smo distranse vsajali le v nižje razvite živali.«

Toda podatki o prihodkih morajo ostati zaupni, je pomislil Scytale. Kar nekaj vlad je padlo, ko je ljudstvo ugotovilo, kako bogati so pravzaprav voditelji.

»Kakšno mnenje imajo fremenske kohorte o Muad'dibovem džihadu?« je vprašal Scytale. »Nasprotujejo temu, da so njihovega imperatorja razglasili za boga?«

»Večina jih sploh ne razmišlja o tem,« je rekel Farok. »O džihadu razmišljajo podobno, kot sem razmišljal sam – vsaj večina. Da je to vir neverjetnih izkušenj, pustolovščin, bogastva. Ta koliba v grabnu, v kateri živim …« Farok je pokazal na dvorišče, »me je stala šestdeset lidov začimbe. Devetdeset kontarjev! Včasih si tolikšnega bogastva nisem znal niti predstavljati.« Zmajal je z glavo.

Na drugi strani dvorišča je slepi mladenič na baliset začel brenkati ljubezensko balado.

Devetdeset kontarjev, je pomisli Scytale. Kako nenavadno. Veliko bogastvo, vsekakor. Farokova koliba bi na številnih drugih svetovih veljala za palačo, ampak vse je relativno – celo kontar. Je Farok na primer vedel, od kod izhaja ta mera, s katero se določa teža začimbe? Je kdaj pomislil, da je bil kontar in pol nekoč največje breme, ki ga je še lahko nosila kamela? Najverjetneje ne. Farok najbrž sploh ni slišal za kamelo, kaj šele za zlato dobo Zemlje.

Z besedami, ki so presenetljivo sovpadale z melodičnim ritmom sinovega baliseta, je Farok nadaljeval: »Nekoč sem imel v lasti krisnož, vodne obročke, vredne deset litrov, lastno kopje, ki sem ga nasledil od očeta, kavni servis, steklenico iz rdečega stekla, starejšo od spominov vseh, ki so živeli z mano v sietchu. Pripadal mi je delež naše začimbe, čeprav sem bil brez prebite pare. Bil sem bogat, a se tega nisem zavedal. Imel sem tudi dve ženski: eno preprosto, ki mi je bila pri srcu, drugo neumno in trmasto, vendar s stasom in obrazom angela. Bil sem fremenski naib, jezdec črvov, gospodar leviatana in peska.«

Ritem melodije na drugi strani dvorišča se je pospešil.

»Vedel sem marsikaj, čeprav o tem sploh nisem niti razmišljal,« je rekel Farok. »Vedel sem, da je voda globoko pod našim peskom, kjer jo v žepkih zadržujejo mali tvarniki. Vedel sem, da so moji predniki žrtvovali device Šaj huludu … še preden nas je Liet Kynes prisilil, da smo s tem prenehali. Videl sem dragulje v gobcu črva. Moja duša je imela štiri vrata in vsa sem dobro poznal.«

Obmolknil je in se prepustil sanjarjenju.

»Potem pa je prišel Atreides s svojo coprniško materjo,« je rekel Scytale.

»Potem pa je prišel Atreides,« se je strinjal Farok. »Tisti, ki smo ga v našem sietchu poimenovali Usul. Naš Muad'dib, naš mahdi! In ko je pozval k džihadu, sem bil jaz eden tistih, ki so vprašali: Zakaj bi se šel borit drugam, ko pa tam nimam nobenega sorodnika? Toda drugi so šli – mladeniči, prijatelji, tovariši iz otroštva. Ko so se vrnili, so govorili o coprnijah, o moči, ki jo premore ta Atreidski odrešenik. Porazil je naše sovražnike, Harkonnene. Blagoslovil ga je sam Liet Kynes, ki nam je obljubil, da bo naš planet spremenil v paradiž. Govorili so, da bo ta Atreides prekrojil naš svet in vesolje, da je to človek, zaradi katerega bo ponoči vzcvetelo zlato cvetje.«

Farok je dvignil roki in si ogledal dlani. »Ljudje so uperili prst v prvo luno in rekli: Tam je njegova duša. Zato so ga poimenovali Muad'dib. Vsega tega nisem nikoli dobro razumel.«

Spustil je roki in se zastrmel v sina na drugi strani dvorišča. »Nobena misel se mi ni pletla po glavi. Razmišljal sem le s srcem, trebuhom in ledji.«

Tempo glasbe v ozadju se je spet okrepil.

»Veš, zakaj sem se pridružil džihadu?« Stare oči so bolščale v Scytala. »Slišal sem, da obstaja nekaj, čemur pravijo morje. Težko je verjeti v morje, če od nekdaj živiš tu, med našimi sipinami. Nimamo morij. Prebivalci Sipine nismo nikoli poznali morja. Imeli smo svoje vetrolovce. Zbirali smo vodo za veliko premeno, ki nam jo je obljubil Liet Kynes … in to veliko premeno nam zdaj prinaša Muad'dib z enim samim zamahom roke. Lahko si predstavljam kanat, vodo, ki v jarku teče skozi deželo. Na podlagi te predstave si lahko zamislim tudi reko. Toda morje?«

Farok se je zazrl v prosojno kritino dvoriščnega nadstreška, kakor da bi skušal pogled upreti onkraj, v vesolje. »Morje,« je rekel s tihim glasom. »Tega si moj um ni znal predstavljati. Toda moji znanci so trdili, da so videli to čudo. Bil sem prepričan, da lažejo, vendar sem se moral prepričati na lastne oči. To je bil edini razlog, da sem se pridružil.«

Mladenič je odigral zadnji akord na balisetu, potem pa v nenavadno valovitem ritmu začel novo pesem.

»Si našel svoje morje?« je vprašal Scytale.

Farok je ostal tiho in Scytale je pomislil, da ga starec ni slišal. Okrog njiju se je širila glasba baliseta, ki je spominjala na plimovanje. Farok je dihal v njenem ritmu.

»Sonce je že zahajalo,« je naposled dejal. »Tak sončni zahod bi lahko naslikal le kakšen pradavni slikar. Bil je rdečkaste barve, takšne kot moja steklenica. V njem je bil tudi kanček zlate … modre. Zgodilo se je na svetu, ki so mu pravili Enfeil, tam, kjer sem povedel svojo legijo do zmage. Prebili smo se čez gorski prelaz, kjer je bil zrak nasičen z vodo. Komaj sem dihal. In tam pod mano je bila tista reč, o kateri so mi govorili prijatelji: voda, do koder seže pogled in še dlje. Zakorakali smo proti njej. Zabredel sem vanjo in jo popil. Bila je grenka in postalo mi je slabo. Toda njene čudežnosti nisem nikoli pozabil.«

Scytale se je zalotil, da ga prežema enako strahospoštovanje kot starca.

»Potopil sem se v tisto morje,« je rekel Farok, medtem ko je strmel v vodna bitja v mozaiku talnih ploščic. »Izginil sem pod vodno gladino kot ene vrste človek … in izplaval kot nekdo drug. Zdelo se mi je, da bi se lahko spomnil preteklosti, ki ni nikoli obstajala. Gledal sem naokrog z očmi, ki so bile sposobne zaobjeti sleherno stvar … sleherno stvar. V vodi sem zagledal truplo – enega od branilcev, ki smo ga pokončali. Zraven njega je bilo deblo, ki je molelo iz vode, bilo je del orjaškega drevesa. Še danes lahko vidim to deblo, če zaprem oči. Na enem koncu je zoglenelo od ognja. In v tej vodi je plaval kos oblačila – navadna rumena cunja … raztrgana, umazana. Ko sem gledal vse te reči, sem doumel, zakaj so se znašle tam. Zato, da bi jih lahko videl.«

Farok se je počasi obrnil in zazrl v Scytalove oči. »Vesolje še ni reklo zadnje besede, veš,« je rekel.

Blebetav je, a vseeno globokoumen, je pomislil Scytale, nato pa rekel: »Vidim, da je naredilo globok vtis nate.«

»Ti si Tleilax,« je rekel Farok. »Videl si številna morja. Jaz sem videl le tega, in vendar vem o morjih nekaj, česar ti ne veš.«

Scytale se je znašel v primežu nenavadnega nemira.

»Mati Kaosa se je rodila v morju,« je rekel Farok. »Ko sem prišel moker iz vode, je nedaleč stran stal kvizara tafvid. Ni zabredel v morje. Stal je na pesku skupaj s peščico mojih mož, ki so bili prestrašeni kot on … pesek pa je bil moker … Gledal me je z očmi, ki so vedele, da sem dojel nekaj, za kar je bil sam prikrajšan. Postal sem morsko bitje, zato se me je bal. Morje me je ozdravilo džihada in prepričan sem, da je to opazil.«

Scytale je ozavestil, da je na neki točki med pripovedovanjem glasba zamrla. Vznemirilo ga je, da ni vedel, kdaj natanko je baliset obmolknil.

Kot bi se navezal na priklicani spomin, je Farok nadaljeval: »Vsi dostopi so zastraženi. V imperatorjevo trdnjavo ni mogoče vstopiti.«

»To je njena šibka točka,« je rekel Scytale.

Farok je iztegnil vrat in ga presenečeno pogledal.

»Da se priti vanjo,« je pojasnil Scytale. »Dejstvo, da je večina ljudi – vključno z imperatorjem, vsaj tako upamo – prepričanih o nasprotnem … nam gre na roko.« Obrisal si je ustnice in nenadoma se mu je obraz, ki si ga je izbral, zazdel čuden. Motil ga je glasbenikov molk. Je to pomenilo, da je Farokov sin prenehal prenašati sporočilo? Seveda ni šlo za nič drugega: sporočilo je bilo strnjeno in preneseno s pomočjo glasbe. Vtisnilo se je v Scytalovo živčevje in ob primernem času ga bo sprožil distrans, vgrajen v skorjo njegove nadledvične žleze. Če se je zaključilo, je postal nosilec njemu neznanih besed. Postal je posoda, natrpana s podatki o vseh celicah zarotnikov, zbranih na Arrakisu, z vsemi pomembnimi informacijami, imeni, gesli.

Z njimi se lahko postavijo po robu Arrakisu, ujamejo peščenega črva, začnejo pridelovati melanžo brez Muad'dibovega dovoljenja. Lahko bi strli njegov monopol, potem pa še samega Muad'diba. S temi podatki bi lahko naredili marsikaj.

»Ženska je že tukaj,« je rekel Farok. »Bi jo rad videl?«

»Sem jo že,« je odvrnil Scytale. »Podrobno sem jo preučil. Kje je?«

Farok je tlesknil s prsti.

Mladenič je vzel v roke rebek in z lokom potegnil čez strune. Izpod strun je zavela semutska glasba. Kot bi jo zvok pritegnil, se je na pragu za glasbenikovim hrbtom pojavila mladenka v modrem ogrinjalu. Njene oči, prežete z narkotično otopelostjo, so bile v barvi popolne ibadove modrine. Bila je Fremenka, zasvojena z začimbo, zdaj pa je bila omrežena tudi s pregreho tujih svetov. Z zavestjo v primežu semute je izgubljeno tavala naokrog, medtem ko se je prepuščala glasbeni ekstazi.

»Otheymova hči,« je rekel Farok. »Moj sin jo je zasvojil z drogo v upanju, da si bo kljub slepoti pridobil žensko iz našega ljudstva. Kot lahko vidiš, je njegova zmaga pirova. Semuta ji je namreč vzela tisto, česar se je nadejal.«

»Njen oče o tem ne ve nič?« je vprašal Scytale.

»Še sama ne ve,« je rekel Farok. »Moj sin jo oskrbuje z lažnimi spomini, s katerimi opravičuje svoje obiske. Prepričana je, da je zaljubljena vanj. O tem je prepričana tudi njena družina. Zgroženi so, ker je pohabljenec, vendar se seveda nočejo vmešavati.«

Glasba je postopoma utihnila.

Na glasbenikov migljaj je mladenka sedla poleg njega in se sklonila k njemu, da bi bolje slišala njegovo mrmranje.

»Kaj boš napravil z njo?« je vprašal Farok.

Scytale je znova preučil dvorišče. »Kdo še živi v tej hiši?« je vprašal.

»Vsi, kar nas je, smo zbrani tukaj,« je rekel Farok. »Nisi mi povedal, kaj boš z žensko. Moj sin bi rad vedel.«

Kot bi mu želel odgovoriti, je Scytale iztegnil desnico. Iz rokava ogrinjala je švistnila bleščeča puščica in se zapičila v Farokov vrat. Farok ni niti kriknil niti spremenil drže telesa. Minuta do smrti, a je še vedno sedel nepomično, otrpel zaradi strupa na puščici.

Scytale je počasi vstal in se napotil proti slepemu glasbeniku. Mladenič je še vedno nekaj mrmral dekletu, ko je tudi vanj priletela puščica.

Scytale je prijel mladenko za roko in jo nežno pripravil do tega, da se je vzravnala. Še preden ga je pogledala, je že spremenil svojo zunanjo podobo. Vstala je pokonci in se zazrla vanj.

»Kaj je, Farok?« je vprašala.

»Moj sin je utrujen in potrebuje počitek,« je rekel Scytale. »Pridi. Odšla bova skozi zadnja vrata.«

»Tako lepo sva se pogovarjala,« je rekla. »Mislim, da sem ga prepričala, naj vzame tleilaške oči. Tako bo spet postal pravi moški.«

»Mar nisem tega že sam večkrat trdil?« je vprašal Scytale in jo spodbudil, naj se podviza proti zadnjemu dele hiše.

Ponosno je ugotovil, da se njegov glas brezhibno ujema z njegovo novo podobo. Brez dvoma je bil to glas starega Fremena, ki je bil zdaj že mrtev.

Scytale je zavzdihnil. Dopovedoval si je, da je z njima opravil sočutno, navsezadnje sta se žrtvi nedvomno zavedali nevarnosti. Zdaj pa bo moral dati priložnost še mladenki.

Medijski odzivi

"Herbertov roman je bil očitni otrok šestdesetih let, odražal je vzhajajočo ekološko fronto, civilno gibanje in mladostniško uporništvo, čas eksperimentiranja s halucinogenimi substancami in osvobodilna gibanja malih, koloniziranih narodov po svetu. Danes ga seveda lahko beremo povsem drugače, kar je lepa ilustracija njegove brezčasnosti."
– Simon Popek, MMC RTV Slo

»Pomemben in zahteven prevod, ob katerem končno tudi pri nas dobivamo eno najimenitnejših del ZF, ki je zaradi svoje veličine že davno prekoračilo žanrske okvirje.«
– Aleš Cimprič, Bukla

»Prevodi znanstvenofantastičnih del so redkost in praznik že sami po sebi - skupnost ljubiteljev se po sili razmer pač dobro znajde z originali in posrednimi prevodi. Ampak to je pa velika maša.« 
– Petra Vidali, Večer

»Če rad prevajaš, so to sanjski projekti. Če si poleg tega sam velik ljubitelj dela, ki ga prevajaš, in ti veliko pomeni, je delo še toliko bolj užitkarsko, a ker gre za kultno knjigo, je tudi velika odgovornost. Zato sem se veliko pogovarjal z oboževalci knjige in preverjal svoje ideje za prevod.« 
prevajalec Peščenega planeta Igor Harb v pogovoru z Zdenkom Matozom, Delo

»Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj.«
– Tomaž Bešter, Konteksti

Občutek pri branju prevoda je drugačen kot v originalu, slog je bolj razgiban in hiter, vendar ne zaostaja za kvaliteto originala.
– Domen Mohorič, Radio Študent

"Več kot pol stoletja so morali slovenski ljubitelji enega temeljnih del znanstvenofantastičnega literarnega kanona čakati na slovenski prevod Peščenega planeta."
Biljana Pavlovič, Primorske novice

"Edino delo, ki se po mojem mnenju lahko primerja s Peščenim planetomje Gospodar prstanov."
– Arthur C. Clarke

"Povsem verjetno je, da je Peščeni planet danes še bolj relevanten kot v času izida."
– The New Yorker

»Slovenski ljubitelji znanstvene fantastike s tem prevodom končno dobivamo eno temeljnih začimb za uživanje v žanru. Osedlajte peščenega črva in se pripravite na divjo ježo!«
– Boštjan Gorenc Pižama

"Frank Herbert ne razvija tehnoloških poant, ampak izpostavlja ekologijo in temne plati zavojevanja. (...) Po drugi strani je to v kozmično praznino projiciran roman kute in meča, saj se v prenesenih razmerah ukvarja s spletkami svetovnih razsežnosti, v katerih sodeluje tako vojščaška kot klerična kasta."
– Matej Bogataj, Delo

"Roman se v nasprotju s sodobniki ukvarja s temno platjo zavojevanja – z nasiljem v imenu človečnosti, ki v resnici služi gospodarskim in političnim interesom."
– Matej Bogataj, Delo

"Prikaz nam povsem tuje kulture je bolj dovršen in podrobno opisan, kot je to uspelo kateremu koli pisatelju, ki se je preizkusil v tem žanru ... Zgodba ni le privlačna zaradi svojega akcijskega dogajanja, pač pa v enaki meri tudi zaradi filozofskih pogledov ... Izjemen dosežek znanstvene fantastike."
– The Washington Post

"Eden od mejnikov sodobne znanstvene fantastike."
– Chicago Tribune

"Silovita, prepričljiva in nadvse genialna pripoved."
– Robert A. Heinlein

"Herbertova zasnova vesolja, z vsemi njegovimi domišljenimi podrobnostmi in preudarki o ekologiji, veroizpovedi, politiki in filozofiji, ostaja eden izmed najbolj enkratnih in vplivnih dosežkov v zgodovini znanstvene fantastike."
- Louisville Times

"Roman Franka Herberta upravičeno velja za enega vrhuncev znanstvene fantastike, saj je epski obseg zgodbe osredotočen s plastičnimi, dodelanimi liki, znanstvene temelje civilizacije prihodnosti pa razširi z ravno pravo mero mistike. Še posebej izstopa bogat jezik, ki povzdigne roman nad sam žanrski izdelek ter ga (tudi tematsko) postavi ob bok Alamutu in Pesmim ledu in ognja."
- prevajalec "Peščenega planeta", Igor Harb 

Avtor: Frank Herbert
Soustvarjalci: Prelom in oblikovanje knjižnega ovitka: David Križ
Jezikovni pregled: Žiga Kosec
Založba: Sanje
ISBN: 9789612740900
Jezik: slovenski
Datum izida: 25. nov. 2019