Sanjsko pismo
Jesenski dvojček: Odprte žile Latinske Amerike + Motoristov dnevnik
21 EUR Zaloga: Na zalogi

Jesenski dvojček: Odprte žile Latinske Amerike + Motoristov dnevnik

Avtor: | | Založnik: Sanje

Ilustratorji: Maurizio Quarello

Prevod: Gašper Kralj Tina Malič Urša Červ

Redna cena: 42,94 €

Akcijska cena: 21,00 €

Akcija prinaša revolucionarni knjigi s kontinenta luči. V kultnem delu Odprte žile Latinske Amerike Eduardo Galeano razodene poteptano in v laž pregnano zgodovino Latinske Amerike. Motoristov dnevnik je navdušujoč avtobiografski zapis mladega Ernesta Che Guevare na potovanju k samemu sebi.

Vprašajte nas

Odprte žile Latinske Amerike

Gibka vezava

Obseg: 383 strani

Format: 152 mm x 235 mm

Motoristov dnevnik

Broširana vezava

Obseg: 176 strani

Format: 125 mm x 190 mm

Podrobnosti

Odprte žile Latinske Amerike

V svojem eseju Odprte žile Latinske Amerike Eduardo Galeano analizira zgodovino Latinske Amerike kot celote od časov, ko so Evropejci odkrili novi svet, do sodobnosti. Knjiga ni urejena na podlagi kronologije, geografije ali političnih nasledstev, ampak kot pregled različnih plasti zgodovine Latinske Amerike v navezavi na vzorce petstoletnega izkoriščanja. Galeana torej zanima zlato in srebro, kakav in bombaž, kavčuk in kava, sadje, kože in volna, nafta, železo, nikelj, mangan, baker, aluminijeva ruda, nitrati in kositer – žile, ki prepredajo celoten kontinent in vodijo do skrinj, polnih bogastva, ki se nahajajo v Združenih državah in v Evropi. Galeano dejstva in podobe prepleta v bogato tapiserijo, v kateri znanstveno analizo združuje s strastmi zatiranih in trpečih narodov. Eduardo Galeano je knjigo napisal leta 1971, ko je delal kot novinar in urednik. Dve leti po izidu je v Urugvaju oblast prevzela vojaška hunta, zaradi katere je Galeano moral zapustiti državo. Ker knjiga izraža levičarska prepričanja, je bila prepovedana pod desničarskimi vojaškimi oblastmi v Čilu, Argentini in Urugvaju. Za ponovno priljubljenost knjige Odprte žile Latinske Amerike je leta 2009 poskrbel venezuelski predsednik Hugo Chávez, ko jo je podaril ameriškemu predsedniku Baracku Obami.

Motortistov dnevnik

Ernesto "Che" Guevara se je že kot dijak in študent udejstvoval v boju proti Peronu. Čedalje bolj se je seznanjal s knjigami o socialističnih idejah, spoznal je Marxa in Lenina, bral je perujskega publicista Mariateguija, verjetno najpomembnejšega avtohtonega latinskoameriškega marksista v času med dvema vojnama. Ernesto je sodil, da boja proti peronizmu ne bi smeli omejiti na Argentino, ampak da je treba v obsegu cele Latinske Amerike začeti bojni pohod proti bedi, zaostalosti, odvisnosti in diktaturam. Zato je Guevara želel, da bi z Albertom Granadosom prepotoval čim več latinskoameriških držav, da bi se seznanil z razmerami v teh državah in si razširil obzorje.
Guevara in Granados sta se na potovanje odpravila brez denarja. Tomas, mlajši Granados, jima je posodil svoj motor "Norton" in prijatelja sta krenila na pot 29. decembra 1951 zgodaj zjutraj. Vozil je Alberto, Ernesto pa je sedel na zadnjem sedežu. Poleg njune teže je moral motor nositi tudi torbe in nahrbtnike.

Odpeljala sta se proti Buenos Airesu, da bi se Ernesto najprej poslovil od staršev, dveh bratov in dveh sestra. Potem sta se odpeljala čez argentinski jug in prispela v Čile. Že pred prihodom v Santiago de Chile se je motor pokvaril. Prevozila nista niti osmine nameravane poti, pa sta že morala pustiti motor ob cesti in nadaljevati peš. Tako sta hodila od mesta do mesta. Z delom sta si služila kruh, da bi se prehranila. Bila sta nosača, pomivalca posode, mornarja in zdravnika, kar sta pač lahko našla. Ernesta je pretresla revščina čilskega kmeta brez zemlje, grobo izkoriščanje delavcev v rudnikih bakra, ki so bili last velikih ameriških korporacij. Seznanil se je tudi z Bolivijo, deželo, v kateri je leto dni pozneje zmagala nacionalna revolucija. S prijateljem sta potovala proti severu v Peru, kjer je Guevaro očaral in navdušil Machu Picchu, prestolnica starih Inkov.

Spustila sta se do perujskega dela Amazonke. Granados je želel obiskati znano bolnišnico za gobavce v San Pablu v pokrajini Loreto na bregovih veletoka. Pred tem sta si že ogledala neko drugo bolnišnico za gobavce globoko v džungli, do katere sta na mulah potovala celih enajst ur. Granados se spominja, da se je z Guevaro takrat pogovarjal o kontinentalnem združevanju sredstev za učinkovito zdravljenje te hude bolezni in o tem, da je treba spremeniti socialne razmere na kontinentu, ker predvsem iz njih izvira gobavost. Kraj, kjer je bilo žarišče gobavosti in bolnišnica, leži na območju zelo revnih indiosov - indijanskih vasi. Granados je govoril o tem, da bi morala široka socialna akcija pravzaprav spremeniti način življenja teh ljudi, da bi jim dvignila življenjsko raven - kot prvi in pravi korak pri odpravljanju gobavosti.

Prijatelja sta nadaljevala popotovanje vzdolž reke Uquayali, ki skupaj z reko Maranon tvori Amazonko. Nekaj dni sta se zadržala v Iquitosu, središču perujskega dela Amazonke. Ernesta je spet začela dušiti astma, toda to ga ni oviralo, da ne bi uril krajevnega nogometnega moštva in tako zaslužil nekaj solov. Iz Iquitosa sta potovala v bolnišnico za gobavce v San Pablo, kjer sta ostala nekaj tednov. Delala sta v laboratoriju, pri tem pa tudi uporabljala sodobne metode psihoterapije: z gobavci sta brcala žogo, jih spremljala na izletih in hodila z njimi na lov. Bolniki so mladima Argentincema ob odhodu podarili velik lesen čoln, v katerem sta se Guevara in Granados odpravila naprej po Amazonki navzdol proti Leticiji, kraju, kjer veletok tvori mejo med tremi državami: Perujem, Brazilijo in Kolumbijo.

Naslednja postaja je bila Kolumbija in njeno glavno mesto Bogota, kjer je takrat z železno roko vladal predsednik Laureano Gomez. Guevara se je spet srečal z diktaturo, seznanil se je s kolumbijskimi študenti, ki so bili uporni in nezadovoljni. Novi prijatelji, kolumbijski študenti, so zbrali denar, da bi mladima Argentincema omogočili pot v Caracas. Tam, v Venezueli, je Granados dobil stalno zaposlitev v nekem laboratoriju za proučevanje gobavosti. Bilo je poletje 1952. Guevara je sklenil, da se bo vrnil v Buenos Aires in končal študij, kakor je obljubil materi ob odhodu.

O tem potovanju je bil posnet tudi film z naslovom Motoristov dnevnik (Diarios de motocicleta). Film je bil leta 2004 na festivalu v Cannesu nominiran v štirih kategorijah. Prejel je nagrado Françoisa Chalaisa, nagrado ekumenske žirije in veliko tehnično nagrado. Na festivalu v San Sebastiánu je leta 2004 prejel nagrado občinstva. Leta 2005 je pesem Al otro lado del río (Na drugo stran reke) Jorgeja Drexlerja prejela oskarja za najboljšo izvirno pesem.

Avtor: Eduardo Galeano, Ernesto Rafael "Che" Guevara de la Serna
Založba: Sanje
Jezik: slovenski