Zdaj pa se vrnimo k temeljni strategiji med krimsko vojno v 19. stoletju: cilj vojne je bil Rusiji preprečiti dostop do Črnega morja. Lord Palmerston, takratni britanski zunanji minister, je bil prvi, ki je v celoti razumel gospodarski in strateški pomen Črnega morja za Rusijo ter v zvezi s tem razvil vojaško strategijo: blokirajte Rusiji dostop do Črnega morja in blokirali boste njen edini prehod brez ledu v Sredozemlje in preostali svet. Z drugimi besedami: če lahko zagotovite, da Rusija ne bo več imela dostopa do Črnega morja, bo v nekaj desetletjih izgubila svojo gospodarsko in vojaško moč.
Isti motivi so v igri tudi, ko gre za priprave na vojno v Ukrajini. Ponovno preberite zgornje odstavke: trenutni narativ o napetostih med Rusijo in NATOM je v bistvu odraz zgodbe iz prve krimske vojne. Predstavili bomo številna dejstva v zvezi z nastankom sedanje vojne v Ukrajini.
Neokonservativna skupina moči v ZDA se je konec 20. stoletja vrnila k strategiji lorda Palmerstona in poskušala trajno izbrisati Rusijo kot veliko silo: NATO bi izoliral Rusijo od Črnega morja (The outrageous strategy to destroy Russia, by Arthur Lepic) s postopno širitvijo na vzhod. To strategijo je razvil Brzezinski leta 1989, takoj po razpadu Sovjetske zveze, in jo opisal v svoji knjigi The Grand Chessboard (Velika šahovnica, op. prev.).
Zahvaljujoč arhivskim dokumentom, objavljenim po sprejetju Zakona o svobodi informacij v ZDA leta 2017, vemo tudi, da je to strategijo kot strateško smernico sprejela Clintonova administracija leta 1994 (NATO Expansion – The Budapest Blow Up 1994 | National Security Archive). Temu zgledu so sledili tudi vsi poznejši ameriški predsedniki in njihove administracije, vključno s Trumpom. Ali bo Trump držal svojo obljubo, da bo prekinil to »tradicijo«, če bo ponovno izvoljen, bomo še videli.
Ta strateški načrt se je postopoma izvajal vse od leta 1990 naprej. Leta 1999 so bile NATU priključene Poljska, Češka in Madžarska; leta 2004 baltske države Estonija, Latvija in Litva skupaj s Slovenijo, Slovaško, Bolgarijo in Romunijo; leta 2009 sta bili dodani Albanija in Hrvaška; leta 2017 Črna gora; leta 2020 pa še Severna Makedonija. Tem državam so bile nemudoma zagotovljene začasne ali stalne vojaške baze NATA. Težava je v tem, da NATO ni lev brez vojaških zob. Nekje na poti, leta 1999, je bombardiral Beograd, da bi ustanovil državo Kosovo pod svojim nadzorom in
ustanovil Camp Bondsteel, največjo bazo NATA v južni Evropi.
Zadnji korak je bila vključitev Ukrajine v NATO, dejanje, ki ga je Brzezinski videl kot kronski dosežek celotne strategije, da bi Rusiji kot velesili zadali zadnji udarec. Sprva so se evropski voditelji, kot sta Merkel in Sarkozy, odločno upirali, ker so spoznali, da je tveganje za jedrsko vojno s priključitvijo Ukrajine postalo realnost. Vendar pa je predsednik Bush mlajši na vrhu NATA v Bukarešti leta 2008 jasno in glasno izjavil, da ni prostora za razpravo: Ukrajina bo »imela priložnost«, da se pridruži NATU. Na istem vrhu je tudi Putin nekaj jasno povedal: to bi bil korak čez rob v napredovanju NATA na vzhod.
Neokonservativne frakcije v Ameriki, ki jo podpira celoten žalostni stroj za spremembo režima CIA, možnost vojne med silami, od katerih ima vsaka okoli 6000 jedrskih bojnih glav, ni ustavila. Začeli so s tako imenovano majdansko revolucijo leta 2014, med katero je bil predsednik Viktor Janukovič odstavljen z oblasti. Dejansko ni prav veliko dvoma, da to ni bila toliko ljudska vstaja, temveč predvsem s strani NATA vodeno strmoglavljenje prej nevtralnega in demokratično
izvoljenega predsednika (glej med drugim intervju Oliverja Stonea z vrhunskim ameriškim diplomatom, profesorjem Jeffreyjem Sachsom: Jeffrey Sachs: The Untold History of the Cold War, CIA Coups Around the World, and COVID's Origin in dokumentarni film Ukraine on fire - Oliver Stone # Greek subs / Documentary). Janukovič je po majdanski revoluciji pobegnil v Rusijo, ne zato, ker bi bil Putinova lutka, ampak zato, ker je bila Rusija edini kraj na svetu, kjer je bil vsaj približno na varnem. Po njegovem odhodu je njegovo vlado zamenjal proevropski in pro-NATO režim.
Kot je opisano zgoraj, so bili motivi za vključitev Ukrajine v NATO morda predvsem ideološke in strateške narave. Vendar pa so se prepletali z ogromnimi gospodarsko-komercialnimi motivi. To postane jasno, ko upoštevamo izjemno naravno bogastvo Ukrajine. Ukrajinska kmetijska zemljišča so med najbolj rodovitnimi na svetu, zaradi česar je država dobila vzdevek »žitnica Evrope«. Poleg tega se na ukrajinskih tleh nahajajo tudi ogromne količine železove rude, premoga ter redkih in strateško pomembnih mineralov, kot so uraninit (osnovna surovina za uran), rutil in ilmenit (osnovni surovini za titan) ter litij (ključnega pomena za proizvodnjo baterij). Po nekaterih ocenah se približno 5 % svetovnih zalog mineralov nahaja v Ukrajini. Glede na tržne razmere je njihova vrednost ocenjena na desetine bilijonov dolarjev (nekateri omenjajo številke okoli 19 bilijonov) (!).
Takoj po tem, ko je leta 2014 na oblast prišla pro-NATO usmerjena vlada, se je začelo lobiranje za odpravo moratorija, ki je določal, da tujci nikoli ne smejo kupiti več kot dva hektarja ukrajinske zemlje. Mednarodni denarni sklad (MDS), monetarna infrastruktura NATA, je v poročilu iz aprila 2021 izrecno navedel, da je odprava moratorija nujen pogoj za zagotavljanje sredstev Ukrajini. Junija 2021 je Ukrajina kapitulirala in učinkovito odpravila moratorij. Nato so gigantska ameriška podjetja, kot so Monsanto, Cargill in DuPont v kratkem času kupila približno 170 milijonov hektarjev (US corporations own around 30% of Ukrainian arable land) ali tretjino ukrajinskih kmetijskih zemljišč.
Za temi podjetji stojijo svetovni finančni velikani: BlackRock, Vanguard in Blackstone, upravljavci premoženja astronomskih razsežnosti. Po dvigu cen kmetijskih zemljišč z 2.500 na 10.000 evrov, ki je sledil tem množičnim nakupom, so ti velikani takoj pomnožili svoj vloženi kapital. Dejstvo, da je zemlja postala predraga za nešteto malih ukrajinskih kmetov, da bi se z njo preživljali, tistih, ki si prizadevajo za svetovno prevlado, pač ne sme skrbeti.
Znotraj istih manevrov so gospodarski velikani naredili še en korak. BlackRock, Vanguard in Blackstone so močno zakoreninjeni v ameriški vojaški industriji, in ker bi ukrepi NATA skoraj neizogibno pripeljali do vojne, bi se lahko pripravili tudi na nov krog pošastnih dobičkov (na račun ameriškega ljudstva).
Za povrh sta BlackRock in Vanguard tudi pomembna delničarja ameriških gradbenih podjetij Bechtel in AECOM, ki sta na začetku vojne podpisali pogodbo za prihodnjo obnovo Ukrajine, potem ko bi jo vojna skoraj popolnoma zravnala z zemljo.
K temu je treba dodati dejstvo, da so BlackRock, McKinsey in JPMorgan Chase (Reuters: BlackRock, JPMorgan Chase helping Kyiv raise funds for reconstruction bank) skupaj ustanovili banko za obnovo Ukrajine, kar je pripeljalo do osupljivega zaključka: ista podjetja, ki zaslužijo bogastvo z odkupom ukrajinskih kmetijskih zemljišč in njenih naravnih virov, imajo tudi ogromen dobiček na račun dobave orožja za opustošenje Ukrajine in bodo na koncu imela dobiček od njene obnove.
Orodja za brušenje tega denarnega stroja so medtem zdrobila več kot milijon teles mladih ukrajinskih in ruskih vojakov; hrum tiskanja denarja preglasi stokanje tisočih mučenih teles, ihtenje tisočih posiljenih žensk, krike države, ki krvavi iz vseh por svoje rodovitne zemlje. Prizadevanje zaslužiti denar je nedvomno človeško, toda na vrhu, kjer je brezobzirno povzdignjeno do »najvišjega« cilja, prevzame hudičeve oblike.
Po prevzemu oblasti na Majdanu leta 2014 in napredni militarizaciji celotne črnomorske regije s strani NATA je Putin pričakoval naslednji korak: po Ukrajini naj bi se NATO osredotočil na Krim. To je pomenilo, da bo Rusija odrezana od svoje flote v Sevastopolu. Putin ni čakal in je Krim priključil z referendumom, s čimer je povečal rusko vojaško prisotnost na polotoku. Mimogrede, Putin je za ta referendum uporabil družbene medije in internet, kar je bil razlog, da so Google in družbeni mediji nato znatno povečali cenzuro (glej intervju z Mikeom Benzom: Mike Benz - The Tucker Carlson Show | Podcast on Spotify).
Z referendumom je Putin dosegel pomembno zmago, vendar je utrpel tudi neizogiben poraz v smislu podobe in propagande. Ta korak je bil na svobodnem zahodu prikazan kot dokončni izbruh nastajajočega diktatorja, ki ni bil več zadovoljen s tiranizacijo lastnega ljudstva, ampak se je zdaj podal tudi na osvajanje tujih ozemelj. Dokazi so bili zdaj na dlani: Putin je novi Hitler, ki želi osvojiti vso Evropo. Ta podoba se je še okrepila, ko je naredil naslednjo protipotezo na veliki svetovni šahovnici: invazijo na Ukrajino.
S to propagando je bila ustvarjena psihološka podporna baza med evropskim in ameriškim prebivalstvom, osiromašenim zaradi korone in drugih kriz, da bi se postopoma mobilizirali za obsežen konflikt z Rusijo ali, z drugimi besedami, za tretjo svetovno vojno. Ta globalni konflikt se zdaj približuje tudi na drugi fronti. Na Bližnjem vzhodu se ista geopolitična strategija v stilu Brzezinskega pripravlja na konec še ene strateške linije, ki se premika proti koncu prizadevanj za geopolitično hegemonijo. Tam se vse pripravlja na to, da se Iran zravna z zemljo.
Zahvaljujoč preiskovalnemu novinarju in dobitniku Pulitzerjeve nagrade Seymourju Hershu (A MILITARY SOLUTION TO A POLITICAL PROBLEM) vemo, da je bil seznam držav na Bližnjem vzhodu, ki jih je treba uničiti, na papirju že leta 2001 (in morda celo prej). Seznam se je začel z Irakom, vključeval Sirijo in Libijo, končal pa z Iranom.
* * *
Na koncu se sprašujemo: kaj poganja NATO in še posebej ameriški blok moči, ki o vsem odloča, da obračata krmilo v smer tretje svetovne vojne? Vzroki za vsako vojno so zapleteni in običajno izvirajo iz slepega, destruktivnega in samouničujočega nagona smrti. Vendar pa so na določeni ravni tudi preprosti. ZDA imajo še vedno vojaško moč, na gospodarskem področju pa hitro izgubljajo svoj položaj. ZDA so del bloka gospodarske moči držav G7 (Kanada, Francija, Nemčija, Italija, Japonska, Združeno kraljestvo in Združene države); njihovi gospodarski nasprotniki pa so države BRICS, vključno z največjim sovražnikom Rusijo (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika).
Za ponazoritev upada skupine G7 in gospodarskega vzpona držav BRICS: leta 1950 so države G7 predstavljale približno 70 % svetovnega tržnega deleža, leta 1990 se je ta delež zmanjšal na približno 50 %, do leta 2020 pa je padel na 40 %. Pričakuje se, da bo do leta 2040 znašal približno 30 %. Države BRICS gredo v nasprotno smer. Pred letom 1990 je bil njihov delež zanemarljiv; po letu 1990 se je povečal na približno 15 %, leta 2020 pa je znašal že približno 30 %. Pričakuje se, da bi do leta 2030 države BRICS lahko presegle delež skupine G7.
Prej omenjeni ameriški blok ve, da izguba gospodarske moči neizogibno vodi v izgubo vojaške moči. Edini način za ohranitev moči je, da se preostala vojaška premoč uporabi za zatiranje nastajajoče gospodarske moči držav BRICS in s tem obnovitev gospodarske prevlade. Z drugimi besedami: treba je izzvati tretjo svetovno vojno. Popolno uničenje človeštva in niti človeštvo samo ne moreta odvrniti nekaterih od tega, da bi se odpovedali svojemu pohlepu po moči.
Da bi sprožili to tretjo svetovno vojno, vojni aparat ponovno potrebuje soglasje prebivalstva in zato mora manipulirati z javnim mnenjem. Še enkrat: tisto, kar ljudi pripelje v vojno, je zelo zapletena dinamika, in vendar so v vse skupaj vpleteni prav ljudje, ljudje, ki prevzamejo vodstvo. To se v luči vojne v Ukrajini dogaja v ogromni meri. Imamo ljudi, ki tu in tam razstrelijo cevovod ali jez, ljudi, ki proizvajajo propagando v vsej njeni raznolikosti. Tu so ljudje, ki predlagajo generalnega sekretarja NATA (Nizozemec Mark Rutte), ki je že prepričljivo pokazal, da je pripravljen do konca stopnjevati konflikt z Rusijo. Dotični uporablja nekakšno vojno retoriko, ki kaže, da ni resnično naklonjen sočutju do več sto tisoč žrtev vojne, ki jih je strategija NATA v Ukrajini že povzročila, niti do milijard potencialnih žrtev, ki bi jih lahko še ustvarila. Upam, da si bo premislil. Človek je vedno človek. Naša etična dolžnost je domnevati, da lahko kadarkoli postane boljši.
* * *
V nekem smislu so vse svetovne sile igralci na isti »veliki šahovnici« Brzezinskega. Pravila te šahovske igre določa simbolna struktura, znotraj katere trenutno deluje naša globalna družba: materialistično-racionalistični pogled na svet. Nihče se ne izogne moči tega simboličnega okvira, niti Rusija niti Amerika, ne Evropa ne Kitajska. Vsi uporabljajo propagando, vsi sodelujejo v oboroževalni tekmi in vsi so ujeti v neizprosno logiko trga, ki je svoboden le na videz.
Konec koncev sovražnik ni Rus ali Američan ali katerakoli druga oseba. Sovražnik leži v ideologiji, načinu razmišljanja, v določeni metafizični sili ali duhu. Resnični problem, dejanski sovražnik, se nahaja v svetovnem nazoru, ki reducira celoten svet in obstoj na materialni pojav, v katerem človeška bitja niso nič drugega kot biološki stroji, biokemični procesi brez Duha ali Duše. V takšnem kontekstu biološko preživetje in prizadevanje za absolutno prevlado brez etičnih ali moralnih omejitev zlahka postaneta končni cilj. V tem svetovnem nazoru je to tudi povsem logično: v popolnoma materialnem svetu etika in moralnost nista nič drugega kot iluzija, ki se pojavlja nekje v biokemični mašineriji naših možganov. Zakaj bi si dovolili, da bi nas takšne iluzije ovirale v veliki igri preživetja najmočnejših? Vsakdo, ki gleda na življenje skozi takšne oči, je že orodje v rokah uničujoče sile.
Medtem ko tipkam zadnje besede tega članka, lahko vidim, kako sonce pošilja svojo svetlobo skozi jutranjo meglo, zlato darilo na začetku novega dne. Drevesa v grajskem parku skozi nežno tančico jesenskega listja izžarevajo veličastno moč. Njihova meter široka debla neustrašno pošiljajo korenine v globine temne jesenske zemlje; veje se razraščajo v manjše, trepetajoče vejice, ki se dvigujejo visoko nad meglo v bleščečo jutranjo svetlobo.
Pripravljen sem na delavnico, na kateri bom skupaj z udeleženci vadil umetnost iskrenega govora, umetnost, ki zahteva raziskovanje nedoumljivo temnih globin človeškega bitja, umetnost, ki človeštvo povzdiguje na najvišje višave, tkanje niti besed, ki povezuje temo s svetlobo – umetnost, ki je nasprotje propagandne prakse. Medtem ko udarjanje propagandnega bobna sproža delovanje vojnega stroja, čutim, da se v ljudeh vsepovsod prebuja zavest, da edino dejanje iskrenega govora ponuja izhod iz brezupa človeštva, ki se je izgubilo v zunanji podobi in manipulaciji.
Ne bodite tiho, ostanite zvesti etični dolžnosti, da govorite kot človek v časih, ko družba slepo sledi diskurzu, ki vodi v propad. Govorite mirno, umirjeno, ne prepričujte preveč, namesto tega raje pričajte; bolj kot iz glave govorite iz trebuha. Upam, da bo ta članek predstavljal majhno iskro, majhen prispevek k vzponu skupine ljudi, ki jih združuje dejanje iskrenega govora, skupine, kjer nima prednosti mnenje samo po sebi, temveč pravica vsake osebe, da izrazi svoje mnenje; skupine, ki se ne izgubi v narcizmu kolektivne idealne podobe in podobe sovražnika, temveč neguje ljubezen do edinstvenosti in neponovljivosti vsakega posameznika. To je skupina, ki lahko zagotovi protiutež smrtonosnim silam propagandiziranih množic.
Mattias Desmet, Zakaj hočejo nekateri zanetiti tretjo svetovno vojno. Narativ o Ukrajini (odlomek). Izide novembra 2024 v zbirki ISKRA